Odzivi nanjo vselej naletijo na dva bregova reke. Zaradi njene neposrednosti je trn v peti marsikomu, ki se trudi z njo zobati češnje o pogledu na trenutno glasbeno sceno in človeško poneumljenost, a je hkrati umetnica, ki s svojim širokim delovanjem upravičuje svoj sloves. Njeno delovanje jo pelje vse od jazza k popu, od omenjenega pa k operi. Zopet čisto protislovje, tako kot tudi njeno življenje. Od Japonske, ki jo obožuje, do Slovenije, kjer deluje. Od glasbe do zaščitnice živali in zaprisežene veganke. Tokrat smo v pogovoru pustili za sabo vse, razen glasbe. Ker je samo ona tista, ki si po Jadrankinem mnenju zasluži biti ne samo videna, temveč tudi slišana.
Jadranka, poznamo vas kot vsestransko umetnico, svoja študijska leta ste posvetili džezu, z njim ustvarjali tudi v bolj popularnih vodah, sedaj pa vas v njih slišimo zelo redko, ker se vse več ukvarjate z opero. Vaš zadnji prispevek v bolj zabavnih glasbenih vodah je bil album Sakura. Ste s tem dokončno zaključili z ustvarjanjem pop glasbenega žanra?
Ah ne, seveda nisem. Življenje je zelo ustvarjalno, nepredvidljivo, polno navdihov, vzponov in padcev, moje življenje pa je poleg vseh ostalih življenjskih reči še prežeto z glasbo. Zato sem prepričana, da še nisem odpela zadnje note v popularni glasbi. Naj omenim, da sem pred kratkim sodelovala z zasedbo Okustični, s katero smo za skupno pesem posneli tudi glasbeni video. Ker jih ravno omenjam, naj poudarim, da tudi z njimi še nisem zaključila, morda je to celo nov začetek sodelovanja.
V intervjuju za MMC ste povedali, da je bil umik z glasbenih odrov načrten. Glasbeniki pa se, vsaj po navadi, s scene umaknejo zaradi drugih osebnih načrtov, medijskega razočaranja ali celo neuspeha. Je na vaš odhod vplivalo tudi stanje na slovenski glasbeni sceni?
Stanje na slovenski in svetovni sceni je, kakršno je in, roko na srce, je precej žalostno. V ospredju še zdaleč ni več glasba, pač vse drugo. Glasba je podlegla marketingu in potrošnji, tu se obrača samo še veliko denarja. Ni več idej, vizije, strasti do glasbe. Še to, kdor vse te vrednote v glasbi goji, je po navadi v ozadju in ne pride do množic. Glasbeni industriji ni v interesu izobraževati poslušalstva. Zato smo priča izjemno plehki in prazni instantni glasbi, če ji sploh lahko še tako rečem. Ampak taka je navsezadnje tudi zahodna družba.
Vaše delovanje je, vsaj kar se tiče glasbenih zvrsti, zelo široko. V zadnjih letih se posvečate predvsem klasični glasbi in opernemu petju. Je bila to želja že od začetkov vaše kariere ali je omenjena želja po operi prišla ravno iz notranje potrebe po ustvarjati nekaj globljega, ne pa že omenjene plehke in prazne glasbe?
Klasična glasba me spremlja že od malih nog, ko sem želela postati pianistka. Vendar se pri tem ni izšlo. V meni je bila želja po opernem petju vedno nekje prisotna, a žal nikoli realizirana. Ta občutek se je vlekel vse do ključnega trenutka, ko sem pri svojih 33. letih spoznala izjemno pevsko operno pedagoginjo, s katero delam zadnjih 8 let. V tem obdobju se v nastopanju, ustvarjanju in učenju osredotočam izključno na klasiko in živim mojo ljubezen do nje.
Poleg lastnega ustvarjanja in izobraževanja se udeležujete tudi raznih pevskih avdicij v tujini. Kakšne so vaše izkušnje s tujimi opernimi odri?
Na žalost so moje izkušnje enake kot pri nas, le da tega prej nisem hotela vedeti. Roka roko umije. Po tem sistemu deluje večina ljudi. Je pa v tujini več možnosti, saj je tudi posledično več opernih hiš in tovrstnih priložnosti. A je tudi pevcev, ki so res izjemno dobri, ogromno. Posegam po avdicijah in tekmovanjih, a me tu v največji meri ovira moja starost. Kot sem omenila že prej – v družbi, ki vse melje instantno, sta starost in izkušnje nezaželeni, vsaj kar se samega začetnega izhodišča tiče. Včasih dobim občutek, da si za to družbo po 30. letu odpisan. A takrat v resnici šele začneš živeti in imaš še ogromno potenciala ter navdiha, da nekaj začneš tudi od začetka.
Koliko pa je za klasično glasbo sploh posluha pri nas v Sloveniji?
Ob pravi viziji in vodstvu bi ga bilo lahko mnogo več.
Kot učiteljica solopetja ste vsak dan v stiku s pevci in mladimi talenti, ki v sebi, prav tako močno, kot ste vi, želijo živeti od glasbe in ustvarjati izključno glasbo. Je v Sloveniji dovolj prostora za mlade ustvarjalce?
Na tem svetu je zaenkrat še vedno dovolj prostora za vse, problem je samo v tem, ker so ljudje premalo samokritični in kritični do sebe in do vsega slišanega. Pot do poslušalcev si tako vse prevečkrat utrejo ustvarjalci, ki v glasbi sploh nimajo kaj za početi. Ampak to je spet poglavje zase. Danes redki razmišljajo dolgoročno, vsi bi vse na kratek rok. Marsikdo pozabi na to, da se glasbenik zares razvija skozi celo svoje življenje. To je proces, ki se ne zaključi vse do smrti.
Kot ste že bili kritični v izjavah, se glasba res vse bolj gleda, šele nato se ji prisluhne. Kakšno vlogo pri tem igrajo mediji?
Mediji imajo izjemno veliko vlogo. Večina tudi tu deluje po sistemu, ki poveljuje to, da kar damo, potem tudi dobimo. Spet smo pri nekritičnosti. Spet pri že omenjeni instantnosti.
Če že omenjamo instantnost in vpliv medijev na ustvarjanje, ne moremo mimo dejstva, da ste bili tudi žirantka v oddaji X Factor Slovenija. Iz prve roke ste videli in slišali mlade, ki so lačni uspeha in trenutka pozornosti za njihov talent. So podobni šovi dobra odskočna deska?
Kot kaže so res dobra odskočna deska. A se bojim, da gre tudi tu zadeva v skrajnosti, ki se potem ne dotika glasbe. Ideja sama mi je vsekakor super, saj daje nadarjenim ljudem in mladim talentom možnost, da jih publika sploh opazi. Ampak zadaj pa stoji spet miselnost, kako se bo obrnilo čim več denarja, kar pa nima veliko z glasbo. In predvsem ni dobro, ko spustijo v naslednje kroga šova ljudi samo zato, da se lahko gledalci pred televizijskimi ekrani delajo norca iz njih in norčujejo iz odpetega, povedanega. Na vprašanje, zakaj je temu tako, nastopi odgovor ali celo izgovor, da je to zaradi večje gledanosti. Menim, da je to je bizarnost in izrojenost.
Znani ste kot odločna oseba, ki jasno pove to, kar misli. Ste kadarkoli bili v situaciji, ko ste obžalovali brezkompromisnost?
Žalosti me, da me ljudje zaradi tega označujejo za kontroverzno osebo. Če torej ne nosiš mask in govoriš svojo resnico, je to nekaj slabega. Si persona non grata. Ne vem, zakaj bi govorila laži in se pretvarjala, da sem nekaj, kar nisem. Tudi sama cenim ljudi, ki povedo direktno, ker vem, da delujejo dobronamerno. Če si ljudje samo lažemo in se prilagajamo situacijam, zaviramo napredek. Vsaj meni se tako zdi, lahko pa, da se motim.
Lani ste izdali svoj prvi album v džez zvrsti. Pri projektu je sodeloval tudi vaš mož Milan Stanisavljević, ki je v tej glasbi domač, med drugim je dobro znan džez pianist in tudi pedagog. So vaše glasbene ideje sovpadale z moževimi?
Kar se džeza zadeva, da. Tu je res bil on glavni in tudi edini vodja. Ah, edino pri operi imava problem, ker je pa sploh ne mara. (smeh)
Veliko zakoncev, ki vsak zase pišejo uspešne zgodbe, se v kariernem delu ločujejo in ne ustvarjajo skupnih projektov. Ali tudi v osebnem odnosu ohranjate odkrito kritičnost, enako kot v glasbi?
Seveda. Vedno. Brezkompromisno. Sama v kritikah najdem neko motivacijo, mene kritike ne ovirajo ali zavirajo, temveč me še bolj spodbujajo in mi dajejo posledično še večji zagon. Seveda me prvih deset minut razjezijo. No, drugače rečeno – razjezijo moj ego. Ampak takoj zatem začnem razmišljati, zakaj je nekdo nekaj slišal tako, kot je pač slišal. Ker sem takšen človek, grem takoj raziskovat ter popravljat omenjene reči pri sebi kot človeku, prav tako pa tudi v svojem petju.
