11. novembra se je pred parlamentarno skupščino v Sarajevu zbralo približno 1500 ljudi iz cele Evrope. Z mirnim protestom so želeli opozoriti na kruto pobijanje in stradanje živali v bosanskih zavetiščih, med katerimi je najbolj znan t. i. azil smrti v Prači, edino zasebno zavetišče za živali v okolici Sarajeva.
V mirnem protestu v prestolnici Bosne in Hercegovine so aktivisti zahtevali predvsem zaprtje zavetišč, ki ne ustrezajo zakonskim predpisom, prenehanje nezakonitega pobijanja psov, veterinarske preglede zaprtih živali in podobno. »Izredno veseli smo, da ste v Sarajevo prišli dobri ljudje iz vsega sveta. Žal pa bosanske javnosti to ne zanima kaj dosti. Rekel bi, da 90 % Sarajevčanov sploh ne razume, za kaj in za koga si prizadevamo,« je za spletno stran Pes moj prijatelj povedal Fahrudin Bravo Caki, eden izmed organizatorjev protesta.
Na dogajanje v glavnem mestu se je odzval tudi Elmedin Konaković, predsednik vlade Kantona Sarajevo, ki je na svojem Facebook profilu opisal problematiko prevelikega števila psov na ulicah, ki napadajo otroke, nosečnice in starejše. Po njegovih besedah je 65 % psov okuženih z boleznimi katerih so se nalezli tudi ljudje, in da je zato 75 % parkov okuženih z bakterijami, ki bi lahko škodovale otrokom. Pravi, da se je število napadov na ljudi zmanjšalo, vendar jih je še vedno preveč, zato nameravajo s to dejavnostjo še bolj intenzivno nadaljevati tudi v prihodnje.
Problem brezdomnih živali se je v Bosni in Hercegovini, eni najbolj revnih držav v Evropi, začel med letoma 1992 in 1995, ko se je, zaradi razglasitve samostojnosti in s tem odcepitve od Jugoslavije, v državi vnela vojna. Bosanska vojska je bila slabo opremljena, boriti pa se je morala na dveh frontah – proti vojski Republike Srbske in proti vojski Herceg-Bosne. Država je bila tako obkoljena s sovražniki, Hrvati na severozahodu in Srbi na vzhodu, zato je za preživetje lahko računala samo na lastno kmetijstvo in industrijo, ki pa ni moglo zadovoljevati potreb svojega ljudstva. Ljudje so bili tako zaradi hude lakote prisiljeni zapustiti svoje hišne ljubljenčke, pse in mačke, ki so torej pristali na cestah, spet druge živali pa je ista usoda doletela zaradi smrti njihovih lastnikov. Živali seveda niso bile kastrirane ali sterilizirane, zato je bilo število brezdomnih psov, samo v Sarajevu, leta 2013 okoli 12.000, števila zapuščenih psov v celi državi pa žal ni mogoče oceniti.
Plačani za pobijanje psov
Problema napadalnih uličnih psov se bosanska vlada dobro zaveda, zato so v sodelovanju z veterinarskimi postajami in policijo organizirali projekt imenovan Nadzorovanje nalezljivih in zajedavskih bolezni brezdomnih psov v Sarajevu. V projektu so združeni Veterinarska postaja Sarajevo, Veterinarska inšpekcija kantona Sarajevo in Veterinarska fakulteta Univerze Sarajevo, s projektom pa naj bi odstranili vse brezdomne pse iz sarajevskih ulic. Projekt naj bi stal nekaj več kot 68.000 €, s tem pa naj bi pokrili stroške evtanazije 300 bolnih psov (ki v resnici niso bili nikoli veterinarsko pregledani), 500 psov naj bi bilo čipiranih, cepljenih in nameščenih v zavetiščih, projekt pa naj bi plačal tudi ulov dodatnih 200 psov, vendar pa ni jasno, kaj naj bi se s temi psi zgodilo po ujetju.
Dobrih 68.000 € torej dobijo higienske službe in zavetišča, ki skrbijo za živali. Vendar zaradi pomanjkanja nadzora nad zavetišči, oziroma, ker vlado ne zanima, kaj se z živalmi dejansko zgodi, zavetišča dobijo denar za živali, ki so v resnici že mrtve. Zavetišča namreč vladi izdajajo račune za cepljenje, sterilizacijo oziroma kastracijo psov, za njihovo hrano in primerno prenočišče. V realnosti pa je večina teh psov ubitih z železnimi palicami ali lopatami že prvi dan, nekateri psi so naseljeni v majhnih kletkah kjer ležijo eden na drugem, živijo brez hrane in vode, se med seboj razmnožujejo, veliko od teh psov jih pogine v kletkah, vendar njihovih trupel ne odstranijo, spet drugi psi pa izginejo neznano kam, nekatere celo žive zakopljejo, psi pa so lahko tudi izpuščeni v gozd, kjer jih ustrelijo lovci, ali pa prodani pasjeborcem. Tako torej denar, namenjen za hrano, cepiva in podobno, ostane v žepu lastnikov zavetišč in higienskih služb. Začuda, pa inšpekcijske službe ob obisku teh zavetišč še nikoli niso ugotovile nobene nepravilnosti.
»Shema kriminalnih aktivnosti je jasna: osebe blizu oblasti dobijo zemljišče, kamor začnejo trpati pse. Tam živali zanemarjajo, tako, da ne dobivajo vode, hrane, veterinarske nege in se pobijajo med seboj ali pa jih pobijejo oni. Nato izdajo račune za neobstoječe postopke, kot so veterinarski pregled, zdravljenje, sterilizacija, kastracija, prevoz, namestitev, hrana, gorivo … Denar, ki ga prejmejo, gre za mrtve pse, ki so predstavljeni kot živi. Na ta način se denar krade iz proračuna,« je za 24ur pojasnila Dalida Kozlič, pravna strokovnjakinja in borka za pravice živali.
Mučenje živali v zavetiščih ni nobena skrivnost, saj obstaja nešteto fotografij in videoposnetkov, na katerih so razvidne mlake krvi v prostorih za pse, pretepanje živali s krampi in drugim orodjem, sestradani psi, ki ležijo na kupu iztrebkov in podobno, vreče za hrano polne mrtvih mladičev ali zamrzovalne skrinje napolnjene s pasjimi trupli. Pa vendar to za vlado ni zadosten dokaz, da bi se stanje spremenilo.
Zakonodaja
Bosna in Hercegovina je sicer leta 2009 sprejela zakon, ki naj bi zaščitil zapuščene živali in prepoveduje njihov ulov in nasilno pobijanje, medtem ko je prejšnji zakon dovoljeval usmrtitev živali, če jim v tridesetih dneh od ulova niso našli stalnega doma. Nov zakon je bil sprejet kot predpogoj za sprejetje Bosne in Hercegovine v članstvo Evropske Unije. Od leta 2009 je torej pobijanje brezdomnih živali, razen, če za posamezno žival to določi veterinar, nezakonito. Zakon tudi zahteva, da lastniki živali svoje ljubljenčke registrirajo pri veterinarjih, ki morajo žival tudi sterilizirati oz. kastrirati, mučenje živali pa naj bi bilo kaznovano z denarno kaznijo ali zaporno kaznijo do šestih mesecev.
Zakon pa žal ni imel nobenega učinka. Glavni razlog za to je predvsem, da vlada ni poskrbela za sterilizacijo in kastracijo brezdomnih živali, ni odprla novih zavetišč, kamor bi lahko dali živali iz ulic, predvsem pa ni uvedla nobenega nadzora nad zavetišči, ki naj bi skrbele za zapuščene pse. Zato se ubijanje nadaljuje. Večina zavetišč ne upošteva niti prejšnjega zakona in živali ubijejo takoj, oziroma to naredijo higienske službe, ne da bi psi sploh prišli do zavetišča.
