Po nogometnem igrišču se podi 11 igralcev, kjer ima vsak svojo nalogo. Nekaj igralcev čaka na svoj trenutek na klopi, nekateri pa sploh ne pridejo med izbance za igro. Ob igrišču je mogoče opaziti zamišljeno ali zaskrbljeno trenersko ekipo. Vse dogajnaje pa z pozornimi pogledi spremlja ekipa sodnikov, ki spremlja potek igre. Do sredine devetnajstega stoletja je bil nogomet brez sodnikov. Od sredine devetnajstega, do konca dvajsetega stoletja so sodniki počasi pridobivali na moči, danes pa so ključni udeleženci v profesionalni igri, pri čemer nadzorujejo pravila igre, pri kateri govorimo o milijonskih zneskih.
Ekipo sodnikov sestavlja glavni sodnik, pri svojem delu mu pomagata dva stranska sodnika in četrti sodnik, ki stoji izven igrišča ter skrbi za menjave. Zadnje desetletje pa se na tekmah višje ravni pojavljata še dva dodatna sodnika, ki stojita na prečni črti levo od gola. Njuna naloga je, da nadzirata vse dogodke znotraj kazenskega prostora, ki so ključni za nogometno igri. Sodniška odločitev je zmeraj v korist ene ekipe in v nasprotju z interesi druge. Vsakič, ko sodnik sporoči odločitev, polovica igralcev, trenerskega osebja in gledalcev doživi določeno stopnjo razočaranja. “Glavna naloga sodnikov je, da skrbijo za potek igre ter vzdržujejo red na igrišču s pomočjo zakonov nogometne igre. Opazovati je potrebno obnašanje čisto vsakega igralca posebej, hkrati pa poskrbeti za dobrobit soigralcev” so beseda sodnika pomočnika 3. slovenske lige Marka Kmeteca, ki nam je podrobneje predstavil delo sodnika. Komunikacija in upravljanje igralcev sta osrednjega pomena za učinkovito ocenjevanje in kakovost nogometa. Od njih se pričakuje, da bodo opravljali zelo visoko stopnjo strokovnosti, neodvisno od njihove starosti, ravni igre ali obnašanja igralcev.
Pošteno delovanje sodnika temelji na dojemanju treh pomembnih odlik osebe: pristojnost, zanesljivost in spoštovanje. Po besedah Kmeteca je najpomembnejše pri opravljanju dela nogometnega sodnika zagotovo poznavanje nogometnih pravil in ljubezen ter predanost do igre. “Zaželjeno je tudi, da imaš občutek za delo z ljudmi” še doda. Vsekakor je zaželjeno, da so izkušnje tudi s predhodnim igranjem nogometa. Potrebna sta tudi dobra fizična pripravljenost, hitra odzivnost na dogodke, dober vid in koncentracija. A vse to so dejavniki, ki se najbolj izboljšujejo z izkušnjami iz igrišča. Sodniki na mednarodnem nivoju sprejmejo približno 137 sklepov na tekmo, od katerih 64% temelji na komunikaciji s stranskimi sodniki ali četrtim uradnikom.
Za začetek kariere je se je potrebno v začetku leta prijaviti na razpis na nove sodnike na Zvezi nogometnih sodnikov Slovenije (v nadaljevanju ZNSS). Po dobljeni literaturi in opravljenih predavanjih se je potrebno udeležiti izpita. Z uspešno opravljenim izpitom si pridobite grb nogometnega sodnika in s tem status sodnika ZNSS. Strokovno znanje je torej določeno s strani odbora nacionalnega združenja, hierarhija pa se strukturira na podlagi poročil iz tekem. Za ohranjanje statusa nogometnega sodnika, je potrebno vsako leto znova opravljati preizkuse telesne pripravljenosti (Yoyo ali FIFA fitness test) in zakonov igre (Laws of the Game). Ti se izvajajo pred začetkom vsake nove sezone. Za vzdrževanje kondicije je potrebno v veliki meri poskrbeti sam, skupni treningi s strani zveze pa so organizirano dva-krat tedensko. Vsak sodnik začne svojo kariero pri mlajših ligah, kot so U15 in postopoma glede na uspešno opravljanje naloge napreduje v višje lige. Za sojenje treh najboljših slovenskih lig, torej 3., 2. in 1. slovenske lige je potreben opraviti izpite za pridobitev naziva državni sodnik in državni pomočnik sodnika, ki je sestavljen iz pisnega in ustnega dela. V Sloveniji smo v letu 2017 imeli štiri glavnege sodnika ter osem pomočnikov sodnika v mednarodnih ligah. Pohvalimo pa se lahko tudi z dvema sodnicama in štirimi pomočnicami sodnic. Za uvrstitev sodnikov na FIFA listo, morajo biti posamezniki najprej predlagani s strani ZNSS, za kar je potrebno nekaj let izkušenj in tekem brez napak, kasneje pa še uspešno opraviti FIFA teste.
Opravljanje sodniške naloge na dan tekme se začne že dobro uro pred tekmo, ko se sodniki zberejo na igrišču. “Pred vsako tekmo je igrišče potrebno pregledati. Pregledati je potrebno mreže, kotne zastavice, če so črte lepo zarisane” pove Mark. Po vrnitvi v slačilnice se je potrebno preobleči v sodniška oblačila. Včasih je bilo za sodnike predpostavljeno, da so imeli črne drese. A z novo zakonodajo imajo zraven črnih dresov tudi drese, katerih zgornji del je žive barve, kot rumen ali rdeč, saj so tako bolje opazni. Barva pa ne sme biti v barvah nogometnih ekip, katerim sodi. V slačilnici poteka tudi tako imenovan »dogovor«, kjer se sodniki med samo motivirajo in se dogovorijo o napotkih, ki jih bojo upoštevali na tekmi. Kmetec dodaja: “Dogovor opravi glavni sodniki. Pove kaj so dolžnosti posameznika, katere cone morajo prevzeti, katere dele igrišča je potrebno pokrivat in formira ekipo”. Sledi ogrevanje, saj je pred tekmo potrebno segreti mišice, da ne pride do poškodb. Ugotovitve referenčnih raziskav kažejo, da glavni sodnik med tekmo opravi med 10 in 12 kilometrov, od tega 4-18 % razdalje preteče z visoko intenzivnostjo. Pretečena razdalja stranskih sodnikov pa se giba med 6 in 7 km, pri čemer je visoka intenzivnost predstavlja 15-20 %. Pred odhodom na igrišče je potrebo zbrati igralce, preveriti njihovo opremo in jih identificirati. Na igrišče se najprej odpravijo sodniki, sledita pa jim prihoda obeh ekip.
Preden se po končani tekmi vrnejo v slačilnice se je potrebo pozdraviti s trenerji in igralci. Če je na tekmi bil prisoten kontrolor, sledi kontrola. Kar pomeni, da vsakega sodnika sooči z njegovim opravljenim delom. Pokomentira delovanje sodnikov in potek tekme, torej posreduje nekakšno poročilo o temi. Za vsako zvezo dodelujejo tekme za to odgovorna oseba, ki v veliki večini opravlja tudi nalogo kontrolorja sojenja. Takrat ima nalogo, da obišče tekmo in oceni delo sodnikov na dani tekmi. Tekme se ocenjevane vse do ocene 10.0, začne pa se z nevtralno oceno 8,3 (pri čemer pomeni, da so 8.0-8.2 podpovprečne ocene, nižje od 7.9 negativne, vse kar pa je višje od 8.4 pa je pozitivno). Vsaka nepomembna napaka (napačen opomin, zgrešen prepovedan položaj … ) znižajo oceno za 0.1, ob eni večji napaki (nepravilna izključitev, nepravilen gol …) pa ocena pade na 7.9 in je v dani tekmi ni več mogoče zvišati. Zelo redko se zgodi, da kontrolor izda oceno 5, saj bi ta pomeni, da je sodnik opravljal delo pristransko.
Pri opravljanju dela nogometnega sodnika je potrebno pozabiti na pristranskost. “Če si igral nogomet, obstaja nekakšna povezanost z nogometnimi klubi. Sploh če so med njimi še tvoji soigralci. Ampak ko stopiš na igrišče, vidiš le 2 barvi dresov in nič drugega.”
Delo sodnikov vsekakor ni lahko. Odločitve, ki jih morajo sprejeti v danem trenutku lahko imajo posledice na izid kariere. Ena njihova napaka in s tem drugačen izid tekme lahko usodno vpliva na kariero, katero so gradili desetletje. Napačna odločitev razburi igralce, emocionalno so z njo povezani tudi gledalci, ki ne poznajo objektivnosti, ko pride do njihovega kluba. Načeloma je odnos med sodniki in igralci zmeraj zanimiv. Kljub temu, da lahko opazimo, da si na igrišču izrečejo marsikaj, je v večini vse pozabljeno po tekmi. Odvisno je vsekakor od posameznikov, tako igralcev kot tudi sodnikov. Kmetec meni, da je v veliki večini deluje odnos na prijateljski ravni: “osebno še nisem imel težav, ko sem srečal igralca izven igrišča. Zmeraj se pozdravimo, kaj skupaj pokomentiramo … Sem pa slišal že za slabe izkušnje, kjer so igralci zaradi krivičnega sojenja (po subjektivnem mnenju igralcev) žalili sodnike”. Po kakšni veliki napaki na tekmah mednarodnega nivoja, lahko posledice nosi ne le sodnik, temveč tudi njegova družina. Tudi mednarodno priznan sodnik Skomina je v intervjuju za častnik Delo povedal, da je bila njegova družina le enkrat na derbiju. Po njegovih beseda sta otroka slišala dovolj žalivk na račun sodnikov, da sploh več ne hodijo na tekme.
Napake delajo vsi. Tako igralci, trenerji kot tudi sodniki. “Najbolje je, da se dana odločitev sprejme in se kasneje od nje poskuašajš izolirati. Čeprav se po tekmi še zmeraj porajajo vprašanja, če je bila odločitev pravilna. Ampak odločitev je sprejeta. To je to. Konec.” zaključi Kmetec.
Anja Tkalec
