Z glavne ulice zavijemo desno in prečkamo ozek vodni tok. Začne se cesta, ki ji ni videti konca, na vsakih nekaj sto metrov kratki izvozi levo. “Gedenkstätte Neuengamme” preberem napis na osamelem delu zidu, preden začnem šteti dolge nizke stavbe, ki se ena ob drugi vrstijo ob poti. Ustavimo se pri glavnem bloku, kjer ležijo več sto metrov dolgi pravokotni zaboji kamenja – spomeniki.
Precej subtilen način spominjanja, si mislim. Ogromna posest prepredena z ravnimi, pravokotnimi linijami se razprostira pred in za menoj – tako suho, neosebno in hladno ozračje kot vlada tu, ne vem če sem že kdaj kje zaznala.
Še preden najdem čas, da se privadim na kraj, v katerem sem se znašla, nas organizatorji preusmerijo v eno izmed stavb. Povsem prazna je, le stoli samotno postajajo po prostoru. Ljudje se počasi zbirajo, kamera teče.
Vstopi star, urejen možakar. Hodi počasi, pa vendar vztrajno, svojo ženo ljubeče stiska za roko. Usede se na stol, samozavestno, prekriža noge in se mi nasmehne. Sproščenost in iskren nasmeh me presenetita. Seževa si v roke. »Lep dan danes, kajne?« odvrne.
Vojna za preživetje
8. maj – dan osvoboditve mu pravijo Nemci. Na ta dan se evropske države in njihovi prebivalci spominjamo brezpogojne predaje nemškega Wehrmachta in s tem konca druge svetovne vojne v Evropi. Osvoboditve iz jeklenih okov nacionalnega socializma se spominja tudi on – Ivan Moscovich.
Moški, ki je danes znan kot izumitelj, oblikovalec, umetnik, pisatelj. Svoja najstniška leta pa je preživel tam, kjer se je dan za dnem odvijala vojna za preživetje.
Ivan je imel 15 let in je z družino živel v Novem Sadu, ko je Madžarska vojska leta 1941 vkorakala v Jugoslavijo. Kar 95% judovske populacije v Jugoslaviji je bilo žrtev Holokavsta – med njimi družina Moscovich. Ivanu so ubili očeta, po prihodu v Ausschwitzje izgubil še oba stara starša. Vojno sta preživela le on in njegova mama.
Na Nemškem se je zanj začelo novo življenje – obdobje, ki si naziva življenje verjetno ne zasluži. Ausschwitz, Bergen-Belsen, Ahlem, Neuengamme. Besede, ki jih Ivan neprestano ponavlja, medtem ko govori, pa s časom ne postanejo nič manj strašne. Svoja najstniška leta je fant madžarskega rodu preživel v koncentracijskih taboriščih. Strah, lakota, bolečine in negotovost so spremljali štiri leta njegovega življenja.
Več kot preživeli
Po osvoboditvi se je vrnil v Jugoslavijo, kjer je doštudiral strojništvo. Preselil se je v Tel Aviv, spoznal svojo ženo in si tam ustvaril življenje. Deloval je kot znanstvnik in izumitelj. Leta 1958 je ustanovil muzej znanosti, prvi svoje vrste v Izraelu, in ga uspešno vodil do poznih 70. let. V tem času je izumil in patentiral svoj harmonograf: Harmonograf Moscovicha. »Gre za analogni računalnik, ki s pomočjo kinetične energije ustvarja izjemne geometrijske slike,« mi razloži. Takoj opazim, da o svojem delu govori mnogo raje kot pa o preteklosti.
“On paper, Ivan Moscovich’s cybernetic art is a bonafide modernist’s delight.” Read @wallpapermag‘s review here https://t.co/bosvElSpX9
— The Hospital Club (@TheHospitalClub) September 26, 2016
Izvem, da je do danes izdal 45 del na temo znanosti, umetnosti in matematike, prevedenih v 12 jezikov in izumil čez 100 miselnih iger.
Njegova avtobiografija: The Puzzleman. »To sem pač jaz,« odvrne.
»Mnogi preživeli kasneje v življenju zapadejo v depresijo, mučijo jih travme. Jaz sem se zakopal v delo, to je bila moja terapija. Delal sem noč in dan, da sem ostal pri pameti,« mi reče in me pomenljivo pogleda. »In to je tisto, kar danes šteje – življenje po vojni. Rad verjamem, da sem več kot samo eden izmed preživelih.«
Nasmehnem se. Odložim listek pripravljenih vprašanj in mu z veseljem prikimam. Naj govori – o tistem, kar danes šteje.
