Potem ko so v Nemčiji in v Avstriji ter nekaterih drugih evropskih državah prepovedali predvolilne shode Unije evropskih turških demokratov, gre sicer za del vladajoče turške stranke AKP v tujini, katere vodja je turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, ga je gostoljubno sprejela Bosna in Hercegovina. Če smo natančnejši je turškemu predsedniku, kot se je pozneje izkazalo, vabilo poslal sam predsednik predsedstva BiH Bakir Izetbegović. V javnosti je bilo izraženih nekaj pomislekov med Bošnjaki, ki so svoje nestrinjanje z obiskom izrazili predvsem na družabnih omrežjih. Pričakovati je bilo predvsem burne odzive predstavnikov sosednjih držav, ki pa so bili presenetljivo mirni. Tudi druge zahodnobalkanske države v zadnjem času veliko sodelujejo s Turčijo, kar pa v Bruslju sproža nemalo skrbi.
20. maja se v sarajevski športni dvorani Zetra niso zbrali le Turki, ampak tudi nekaj Bošnjakov, ki so prišli izkazat podporo turškemu predsedniku. Ni pa manjkalo niti takih, ki se niso strinjali z enostransko potezo Izetbegovića. Mnogi so bili mnenja, da je Erdogan njemu naklonjeno Bosno in Hercegovino izkoristil za izražanje protievropskih stališč, medtem ko prepotrebne investicije udejanja v sosednjih državah. Predvsem v Srbiji. V ospredju shoda je tako kljub temu, da je bil obisk tudi delovne narave, ostalo Erdoganovo kritično sporočilo Evropi.
Po mnenju dr. Ane Bojinović- Fenko s Katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je z vidika praks političnih strank naslavljanje državljanov, ki ne živijo v državi, v kateri volijo predstavnike, relativno običajno. Kot je dodala, Erdogan podobno dejanje ni izvedel prvič. Podporo je iskal že na predsedniških volitvah leta 2017 v Nemčiji in na Nizozemskem. »Erdogan na ta način poleg formalne išče tudi neformalno oziroma moralno podporo. Tak shod lahko ustvari civilno podporo družbe bodisi preko formalne podpore glasov iz tujine ali pa kot odobravanje opcije, ki jo predstavlja.« Kot je še dodala, Erdogan podobne shode organizira predvsem z namenom politične legitimacije.
Podobno kot dr. Bojinović- Fenko shod razume tudi dr. Jure Požgan, prav tako član Katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. Sam shod razume z vidika krepitve oziroma potrjevanja simbolne moči Turčije. »Turčija se zadnje čase krepi kot kredibilen, gospodarsko močan in navkljub vsemu politično stabilen akter v regiji, ki se dotika Zahodnega Balkana, hkrati pa predstavlja vrata na Bližnji vzhod ali pa še celo dlje v Azijo. S tega stališča lahko to razumemo kot potrjevanje Turčije kot regionalne sile, ki ima interes, da svoj vpliv oziroma moč širi tudi na področje Zahodnega Balkana.«
Glede prepovedi organiziranja shodov dr. Bojinović- Fenko pravi, da gre za politično sporočilo Nemčije in Avstrije, da Erdogan s svojo politično stranko ali pa kot oseba ni zaželen v demokratično utrjenih skupnostih.
TURŠKO BALKANSKE VEZI
Turčijo z Balkanom povezujejo zgodovinske, kulturne in osebne vezi. Balkanski polotok je dolgo časa bil del Otomanskega cesarstva, kar pomeni, da tu živi mnogo pripadnikov turške manjšine. Prav tako ima mnogo Turkov korenine na Balkanu. Dr. Bojinović- Fenko tu poudarja, da je razumljivo, da država, ki ima zgodovinske, kulturne in politične povezave z drugo državo, išče z njo sodelovanje.
Kljub temu, da je vera v medsebojnih odnosih v preteklih letih igrala veliko vlogo, kar se je pokazalo predvsem med balkansko vojno, se zdi, da danes prevladujejo predvsem gospodarski interesi. Predvsem v Srbiji je v zadnjem času moč opaziti izrazit odklon negativnih čustev do Turčije.
Dr. Požgan to postavlja v kontekst tega, da Turčija ne samo da si želi postati pomemben akter na Zahodnem Balkanu, ampak je že, zlasti v tistih državah, kjer imajo precejšnjo turško manjšino oziroma kjer imajo v strukturi prebivalstva tudi močno turško skupnost. »Iz tega stališča če ob bok postavljamo države kot so Srbija, v še večji meri pa Bosno in Hercegovino , Makedonijo in Kosovo , potem postane jasno, da je relativno zadržanost tistih od katerih smo pričakovali, da bodo najbolj nasprotovali tovrstnemu shodu, povezana tudi s tem, da je s Turčijo potrebno postopat previdno. Pričakovati je, da bo Erdogan še nekaj časa na oblasti.« Ta naklonjenost pa izvira tudi iz vidika gospodarske moči. Kot ugotavlja so turške neposredne investicije, ki se krepijo na področju Zahodnega Balkana pomemben del odgovora zakaj ni prišlo do nasprotovanja tistih od katerih smo to pričakovali. »To nam tudi nakazuje, da v tem primeru ne gre za krepitev islamske identitete ampak bolj za pojmovanje Erdoganove Turčije kot regionalne sile,« še dodaja.
Dr. Bojinović- Fenko glede mirnih odzivov odgovarja, da je tu je potrebno oceniti, kakšne so koristi turške zunanje politike v regiji. »Koristi ocenjujejo tako prebivalci oziroma volivci, podjetja, civilno-družbeni voditelji in vladna struktura.« Kolikor zadevo spremlja, pravi, da je turška zunanja politika dobrodošla z vidika investicij, ki so zelo prisotne v regiji. Ob tem poudarja, da so investicije povsod dobrodošle ne glede na to od kje prihajajo. Z vidika vlad pa ugotavlja, da je Turčija dobrodošla zato, ker ustvarja »kontra pod« dosedanji prevladi Evropske unije v regiji kot normativnega akterja. »Unija je močan ekonomski spodbujevalec , regije imajo na voljo veliko razvojne pomoči, ampak večkrat se ta porazgubi z vidika pogojevanja političnih in družbenih reform, zato da se države približajo članstvu Evropske unije. Reforme za te družbe niso enostavne.« Kot primer navaja spremembe medijske zakonodaje, kar vladam ni pogodu, saj ne morejo izvajati nadzora nad medijskimi vsebinami, reformo javnih sistemov ipd.
BALKAN NE ZANIMA SAMO TURČIJE
Turčija je tudi z vidika drugih igralcev, ne samo njenih podpornikov, zaželen akter v regiji, ker lahko premeša karte oziroma da vladam držav Zahodnega Balkana več možnosti. Do zdaj je bila možnost omejena na Evropsko unijo, ali pa ostati zadaj. Poleg Turčije zdaj vstopajo tudi drugi igralci oz. velike sile. Dr. Bojinović-Fenko izpostavlja Rusijo in Kitajsko. Ti sta predvsem ekonomsko zainteresirani za investicije in trgovino v regiji. »Če Rusija še lahko kulturno vpliva skozi religijo oziroma slovansko okoliščino, pa si Kitajska ne more obetati kulturnega vpliva ampak ekonomskega, ki pa ga dosega,« še dodaja. Ob tem izpostavlja, » Z vidika vrednot, kako se demokratični politični sistem izvaja, so ti trije igralci popolno nasprotje normativnega vrednostnega okvira Evropske unije. Govorijo sicer podobne stvari, a izvedba že v njihovi državi ni enaka. To vladam na Zahodnem Balkanu, ki zares ne želijo reform, koristi, ker jim daje možnost, da sodelujejo ekonomsko. Ljudje bodo na volitvah dali glasove tistemu, ki jim je ”zgradil cesto” in izboljšal ”delovna mesta”, kar pa lahko pomagajo doseči tudi ti igralci ne samo Evropska unija.«
Dr. Požgan izpostavlja, da je javno mnenje v BiH sicer še vedno naklonjeno procesu evropske integracije, a da so primeri bivših jugoslovanskih republik pokazali, da dolgotrajnost širitvenega procesa odpira možnosti za alternativne pristope v razvoju teh držav, ki jih nekateri drugi ponujajo za ”manjšo ceno”. »Turčija je eden takih akterjev, predvsem v BiH, ki ima precejšen del muslimanskega prebivalstva. Išče potencialno državo, kjer lahko izvaja vpliv.«
JE EVROPSKA UNIJA POZABILA NA BALKAN?
Dr. Bojinović- Fenko izpostavlja dva spodrsljaja s strani Evropske unije. »Prvi očiten je, da je ob začetku mandata trenutnega predsednika Evropske komisije bilo jasno rečeno, da širitve v tem mandatu ne bo, ker nobena država ni pripravljena, da bi zaključila pogajanja in ratificirala pogodbo o pristopu.« To sporočilo je bilo s strani predsednika Junckerja podano precej nespretno v smislu, da te države niso zaželene, še dodaja. »Posledica tega je bila tudi interpretacija, da je Unija utrujena od lastnih problemov. Zaključek je bil, da se trenutno ne more ukvarjati s širitvijo, saj se sama reformira. Države Zahodnega Balkana si morajo same poiskati alternative.« Kot drugo napako ocenjuje, da je Unija Turčijo dojemala zgolj v kontekstu države kandidatke za članstvo v EU. »Unija ni ocenila, da Turčija ni samo država kandidatka, ampak da je tudi zelo velik in vpliven akter, ki ima tudi druge zunanjepolitične cilje, ki so na kratek rok pomembnejši. To je presenečenje za EU, ki se na to počasi odziva.« Ob tem je izpostavila, da Unija potrebuje Turčijo vsaj glede dogovora o upravljanja migracij. »Če je Unija glede izvajanja reform Turčije lahko ambivalentna, pa glede migracij ne more biti, ker to zanjo pomeni veliko geostrateško izgubo, saj balkanske države same te problematike ne morejo reševati.«
Podobno mnenje deli tudi Požgan, ki pravi, da moč Evropske unije v tem prostoru usiha zato, ker je širitveni proces EU-ja pravzaprav proces pogojevanja. »Pravila so jasna in za vse enaka. V primeru držav Zahodnega Balkana so pogoji še strožji kot so bili za druge srednje in vzhodnoevropske države.« Obenem dodaja, da si upa trditi, da članstvo v Uniji za te države še vedno ostaja glavni zunanjepolitični cilj. Na kratki rok pa kot opisuje, se iščejo partnerji, ki svoje pomoči ne pogojujejo z različnimi pravili. »Čeprav gre za pogajanja so ta zelo enosmerna, kjer EU diktira, posamezna država pa se mora s tem strinjati. Tu se pristop Turčije razlikuje, saj je dosti bolj mehak in gospodarski ter manj političen.«
Evropska unija si bo morala priznati, da Turčija ni več samo kandidatka za članstvo v Uniji, ampak je postala pomemben mednarodni igralec in to ne samo na Balkanu, temveč tudi na Bližnjem vzhodu in drugje. Rene Vidmar
