“Volitve so največja prireditev, ki jo organizira država. V organizacijo je vključenih več kot 20 tisoč ljudi, povabljenih je približno 1,7 milijona gostov, mnogo jih ne pride. Morda tudi zato, ker je ponudba hrane slaba,” pravi Dušan Vučko, direktor Službe Državne volilne komisije. Je na meniju res že vse “prežvečeno”, da ne najdemo ničesar svežega in po našem okusu? Vstopnice za prireditev smo namreč že plačali in denarja nam ne bodo vrnili.
24. septembra lani je bil razpisan referendum o Zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača-Koper (ZIUGDT). Državo (in njene državljane) je stal 3,2 milijone evrov. Udeležilo se ga je 20,55 % volilnih upravičencev. 22. oktobra smo ponovili vajo. Predsedniške volitve. Volilna udeležba: 44,24 %. In na drugem krogu manj kot mesec dni kasneje 42,13 %. Ob tem je treba povedati, da je bila na predsedniških volitvah pred tem, leta 2007, volilna udeležba 58,46-odstotna. Leta 2002 pa 65,39-odstotna. Za češnjico na torti pa še to, letošnje ponovitve referenduma ZIUGDT se je udeležilo zgolj 15,01 % volilnih upravičencev. Zakaj Slovenci več ne hodimo volit?
Geografska analiza volilne udeležbe v Sloveniji iz leta 2014 je pokazala, da sta najpomembnejša dejavnika udeležbe na volitvah izobrazba in aktivnost. Volilni okraji z boljšo izobrazbeno sestavo in nižjim deležem neaktivnih (med drugim brezposelnih) imajo v povprečju višjo volilno udeležbo kot tisti z nižjo izobrazbo in večjim deležem neaktivnih. Vučko je k dejavnikom dodal še pogostost glasovanj. Meni namreč, da so ljudje naveličani (pre)pogostih referendumov, predvsem ko gre za bolj strokovna vprašanja. Pomemben dejavnik je tudi trenutno nezaupanje v politiko. Dr. Igor Lukšič, politolog in redni profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, pa meni, da je to že znana ‘horukerska’ politika Slovencev. Ko so na vidiku spremembe in ko ljudje začutijo, da so sami lahko del teh sprememb, da njihov glas nekaj pomeni, takrat se angažirajo. Tako je bilo na primer po letu 1945 in med leti 1990 in 1992. Ko pa se razmere umirijo, aktivnost pade. Ljudje se aktivno ne želijo vključevati v organizacijo sprememb, ki bodo vidne šele po desetih letih. Hkrati pa tudi politika nima več avtonomije. Vanjo prodirajo interesi kapitala, narašča korupcija.
V Srbiji sta umetnika Maja Pelević in Milan Marković želela dokazati ravno to. Da včlanitev v prave stranke omogoča določena delovna mesta, ki so sicer nedosegljiva ter da je strankam najbolj pomembna politična propaganda. Vodilnim strankam sta poslala besedilo, v katerem sta predstavila program marketinške strategije pri pridobivanju volivcev, pri čemer sta vanj vključila besedilo “Znanje in propaganda” iz leta 1928, ki je delo nacističnega PR-ovca Josepha Goebbelsa. Umetnika sta v njem le zamenjala besedo nacionalsocializem z besedo demokracija, propagando z političnim marketingom in Hitlerja pa z imenom predsednika stranke, v katero sta se želela včlaniti. Stranke so program z navdušenjem sprejele in umetnika sta v zelo kratkem času postala člana svetov za kulturo skoraj vseh strank, znašla sta se tudi na nekaterih seznamih za najvišja delovna mesta beograjskih gledališč. To je resnična zgodba in zgodila se je leta 2012.
Mi sicer lahko rečemo, da Slovenija pa že ni kot Srbija. Pa smo bili v predvolilnem času vseeno priča promocijskim videom različnih strank, ki ne le, da so obljubljali neuresničljive stvari, ampak so širili sovražni govor in pod pretvezo združevanja v enotno Slovenijo razdruževali Slovence. Aristotel je že v četrtem stoletju pred našim štetjem ugotovil, da je najboljša državna ureditev tista, kjer vladajo vrline. Človek je zoon politikon (politična žival), ki je apolis (brez države) pokvarjena zver. Že pred njim pa je Platon dognal, da je najboljša in najsložnejša država tista, katere izvoljeni vladarji imajo najmanj veselja z vladanjem. Danes je ravno obratno. Državljani menimo, da politike ne rabimo, naši politiki pa silno uživajo v igri na peskovniku slovenskega političnega prostora, kjer vsak gradi svoje ‘potičke’, ki mu jih ostali podirajo in skrivajo njegove lopatke.
Kaj imajo o vsem tem povedati Slovenci?
Nekaj časa nazaj sem na drugem programu nacionalnega radia poslušala oddajo, v kateri so poslušalci delili svoje razloge, zakaj (ne) grejo volit. Klicali so večinoma tisti, ki bodo šli na volišča. Seveda. Aktivnega športnika je lažje spodbuditi k teku, kot tistega, ki samo sedi na kavču in se pritožuje, da mora shujšat. ‘Aktivni’ klicatelji so se strinjali, da je nekje treba začeti. Da ni vse dobro in ne slabo, spremembe se dogajajo počasi, mi pa smo relativno mlada država. Ni pa manjkalo niti tistih, ki ne volijo, so pa vseeno natrosili nekaj kritike. Nek gospod je bil mnenja, da je vse, kar trenutno lahko najdemo v slovenski politiki gnoj. Njemu je vseeno ali živi v zajčjem, kravjem ali kokošjem. Poleg tega njegov glas tako ne šteje. Slednje sem v zadnjem času slišala kar pogosto. Je res? Ali je to samo izgovor, lahko naslednja štiri leta mirne vesti sedimo v domači dnevni sobi in se pritožujemo nad stanjem v državi. Češ, mi zanj tako nismo krivi ker nismo volili. No, tu se motimo. Vsak glas je vreden 1,7 milijoninko. Na prvi pogled to ni veliko. Ampak če sami ne gremo na volitve se moč našega glasu razdeli med preostale, ki grejo volit. Moč njihovega glasu zraste. Svoj glas tako vseeno oddamo. In to preko posrednikov, ki jih sploh ne poznamo.
Kaj bo spremenila evidenca po spolu in starosti?
Leta 2017 se je na novo začela voditi statistika volilne udeležbe glede na spol in starost. Vodenje evidence je Državna volilna komisija sprejela na seji 6. aprila 2017, z obrazložitvijo: “Večja je volilna udeležba večja je legitimnost izvoljenih organov oziroma sprejete odločitve na referendumu,” in ker se volilna udeležba v sodobnih demokracijah zmanjšuje to spodbuja k proučevanju. Predlagana evidenca naj bi povečala kakovost raziskovanja volilne udeležbe ter iskanje vzvodov za njeno rast. Mene je zanimalo, kaj se trenutno s temi podatki dogaja in ali si lahko iz analize obetamo novih prijemov za spodbujanje ljudi, naj hodijo volit. Dušan Vučko, direktor Službe Državne volilne komisije mi je povedal, da so podatki javno dostopni in na voljo vsakomur, ki bi želel narediti poglobljeno analizo. Sam meni, da bi se s tem vprašanje morala ukvarjati izvršna veja oblasti v sodelovanju s strokovno javnostjo. DVK za to področje ni pristojna.
Na mladih svet stoji?
Evidenca volilne udeležbe, ki volivce deli v štiri starostne skupine, kaže, da sta bili na lanskih volitvah in referendumih najmanj aktivni 1. in 2. starostna skupina (od 18 do 45 let). Daleč najbolj aktivna pa je 4. skupina (61 let in več). Lukšič je mnenja, da je pojav za utrjeni kapitalizem, v katerega prehaja tudi Slovenija, normalen. Mladi povzročajo težave kapitalizmu, saj so največji potencial za spremembe, kapitalizem pa ni polje, kjer bi bile spremembe zaželene. Zato obstajajo mehanizmi, ki mlade prepričujejo, da je politika ‘brez veze’. Usmerjajo jih v individualne kariere, v egoizem in narcisizem. Kapitalizem se namreč ne utrjuje samo s tem, da prodaja blago ampak tudi s tem, da uniformira ljudi. Kaja Jakopič, vodja MMC-jevega (multimedijski portal RTV) projekta Grem volit!, ki raziskuje, zakaj mladi (ne) volijo, se ne strinja. Njihov projekt je pokazal, da mlade politika zanima. Niso obremenjeni s tem, ali je stranka levo/desno usmerjena ter kdo so kandidati. Zanima jih program. Vendar pa na volitvah niso zelo aktivni, saj čutijo, da nobena stranka ne nagovarja problematike, ki zadeva njihovo starostno skupino. Projekti kot je Grem volit! se Jakopičevi zdijo pomembni, saj mlade nagovarja, da se o politiki pogovarjajo, premišljujejo ter bolj aktivno volijo. Poudarja pa, da en tak projekt ni dovolj za veliko spremembo. Moramo se zavedati, da sta trenutno na volitvah najbolj zastopani 3. in 4. starostna skupina. To so večinoma ljudje, ki nostalgično gledajo na sistem, v katerem so živeli v mladosti in si ne želijo radikalnih sprememb. Mladi, ki so gonilo sprememb in vir sveže energije so tisti, ki lahko kaj spremenijo.
Rešitve na obzorju?
Vučko odgovornost vidi v politiki sami. Sama mora s svojimi dejanji znova vzbuditi zaupanje v ljudeh. Vendar pa se moramo zavedati, da so plače naših politikov relativno nizke. Tudi to šteje kot dejavnik, ki vpliva na to, kakšni ljudje se podajajo v politiko. Državo bi najbrž bolje vodili uspešni gospodarstveniki, vendar v privatnem sektorju zaslužijo štirikrat toliko, kot bi v politiki. Hkrati pa je mnenja, da Slovenci preveč radi nergamo. Pogosto se primerjamo z življenjskim standardom v Avstriji ali Nemčiji. Torej se primerjajmo še pri volilni aktivnosti! Lukšič meni, da nam v resnici manjka premislek o mehanizmih sistema, v katerem živimo ter o tem, kaj bi bilo trenutno za našo državo najboljše. Še vedno se namreč oklepamo tistega iz leta 1848 o samostojni, suvereni in neodvisni državi. Sprejeti moramo, da smo v času ko je to pasé. Danes si želimo odprtih meja, ne želimo si pa migrantov in perspektivne mladine, ki odhaja v tujino. Vsega ne moremo imeti.
Se sploh zavedamo, da so volilno pravico, ki nam je danes samoumevna in celo nepomembna ženske na našem območju (takrat Jugoslavija) dobile šele leta 1945? To pomeni, da so bile naše babice še rojene v času, ko se ženske niso smele vključevati v politiko. V Švici pa so ženske volilno pravico dobile šele leta 1971. Mi pa se danes obnašamo, kot da je to, ali imamo volilno pravico ali ne, nepomembno. Manj kot teden pred volitvami je vsak drugi Slovenec še neopredeljen. Nedelje so pač rezervirane za družinske izlete.
