S pridobivanjem električne energije v Nuklearni elektrarni Krško (NEK) nastajajo tudi odpadki. Poleg nenevarnih še visoko, srednje in nizko radioaktivni odpadki. Vsi se začasno skladiščijo v NEK. Odpadne snovi, so lahko v plinastem, tekočem in trdnem agregatnem stanju. Če je količina radionuklidov nad predpisanimi vrednostmi, se take snovi obravnavajo kot radioaktivni odpadki. V zadnjih letih nastane v NEK povprečno približno 30 m3 nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, kar predstavlja namišljeno kocko s stranico 3,1 m.
Visoko radioaktivno izrabljeno jedrsko gorivo se skladišči v bazenu za izrabljeno gorivo. Ob koncu leta 2017 je bilo v bazenu, kjer je prostora za 1694 izrabljenih gorivnih elementov, uskladiščenih 1208 elementov. Elemente prekriva 8-metrski sloj vode, ki zagotavlja zaščito pred sevanjem in hlajenje. Količina toplote in sevanja se s časom zmanjšujeta, kar po nekaj letih skladiščenja v bazenu omogoča prehod na suho skladiščenje izrabljenega goriva. Uvedba suhega skladiščenja v odpornih, neprepustno zaprtih zabojnikih predstavlja prehod od aktivnih rešitev k pasivnim, kar pomeni, da za zagotavljanje hlajenja ni treba nobene dodatne naprave, sistema ali energenta. Tovrstno skladiščenje je tehnično varnejše ter v svetu sprejeto kot najbolj ustrezno in razširjeno začasno skladiščenje izrabljenega goriva.
Nizko in srednje radioaktivni odpadki (NSRAO) se skladiščijo v začasnem skladišču. »Zasedenost skladišča je precejšnja,« pravi Ida Novak Jerele in dodaja: »Letos spomladi je bil zaključen projekt zgradbe za ravnanje z opremo in pošiljkami radioaktivnih tovorov, v katero bomo iz začasnega skladišča za NSRAO prestavili vso tehnološko opremo za obdelavo radioaktivnih odpadkov, kot je visokotlačna stiskalnica, in opremo za njihove meritve. V sproščeni prostor bomo skladiščili pakete nizko in srednje radioaktivnih odpadkov.« S tovrstno reorganizacijo skladišča bo po oceni NEK zagotovljeno dovolj prostora za skladiščenje radioaktivnih odpadkov do leta 2020.
NSRAO so radioaktivni plini, tekočine, ki vsebujejo radionuklide in kontaminirane trdne radioaktivne snovi, kot so plastika, papir, krpe, zaščitna oprema, orodja in filtrski vložki. Ti odpadki imajo veliko prostornino, zato je pomembna njihova obdelava za zmanjšanje prostornine. Za zmanjšanje prostornine tekočih radioaktivnih odpadkov uporabljajo postopek filtriranja, izparevanja in sušenja v sodu, trdne odpadke pa zmanjšujejo z dekontaminacijo, postopkom, ki odstrani radioaktivne snovi, rezanjem in sežiganjem. Že konec devetdesetih let se je NEK zaradi razbremenitve skladiščnih zmogljivosti prvič odločila za sežig gorljivih NSRAO, ki je ena izmed metod za zmanjševanje prostornine radioaktivnih odpadkov, ki se uporablja v svetu. Suhe trdne radioaktivne odpadke so sežgali na Švedskem. Sodi s pepelom so uskladiščeni v začasnem skladišču.
Gradnja odlagališča se zamika
Julija 2014 je bil sprejet investicijski program za izgradnjo odlagališča NSRAO v Vrbini v občini Krško, ki je predvidel, da bo gradbeno dovoljenje pridobljeno do konca leta 2016, gradnja odlagališča v letih 2017-2019 in začetek poskusnega obratovanja v letu 2020. V načrtu je izgradnja podzemnega silosa, ki bo trajno odlagališče NSRAO. Zataknilo se je že pri gradbenem dovoljenju, saj ga leta 2018 še ni. Za gradnjo odlagališča je odgovorna Agencija za radioaktivne odpadke (ARAO). »Po mnenju ARAO je eden od razlogov za počasno napredovanje projekta tudi razdelitev pristojnosti in odgovornosti med subjekte, ki sodelujejo pri projektu. Investitor projekta odlagališča je Republika Slovenija (vlada), financer projekta sta Sklad NEK in proračun RS, izvajalec, pooblaščen za načrtovanje odlagališča, pa je ARAO,« pojasni Irena Daris. Vsako leto prihaja tudi do zamud pri potrjevanju in sprejemanju Programa dela in finančnega načrta ARAO za tekoče leto, zato aktivnosti na projektu odlagališča ne potekajo povsem kontinuirano, doda Darisova.
Predpogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja je pridobljeno okoljevarstveno soglasje. »V letu 2018 je bil začet postopek presoje vplivov na okolje, v katerega se bo lahko vključila tudi javnost. Predvidoma vzporedno bo potekala presoja čezmejnih vplivov. Rezultat uspešno izvedenega postopka presoje vplivov na okolje pa bo pridobljeno okoljevarstveno soglasje za odlagališče,« pove Darisova. Poleg tega dopolnjujejo projektno dokumentacijo in izdelujejo nove revizije varnostnih analiz in meril za sprejem NSRAO v odlagališče ter nadaljujejo z izdelavo projektne dokumentacije za izvedbo, ki se je začela v letu 2017. Za izdajo gradbenega dovoljenja je pristojno Ministrstvo za okolje in prostor. Vloga za izdajo okoljevarstvenega soglasja je bila vložena maja 2017. Trenutno je postopek v fazi pridobivanja mnenj ministrstev in organizacij, ki bo trajala približno dva meseca. »Datuma zaključka upravnega postopka trenutno ni mogoče določiti, saj je ta odvisen tudi od tega, ali se bo katera država članica EU želela vključiti v postopek. Ne glede na navedeno, pa se mora v okviru tega postopka izvesti še javna razgrnitev, ki traja en mesec,« pojasnjujejo na ministrstvu.
Občina Krško odlagališče želi, domačine skrbi
Občina Krško je ustanovila Komisijo za spremljanje izgradnje odlagališča NSRAO v Vrbini v občini Krško. Ta pridobiva informacije od ARAO, projektanta, nadzornika, Urada RS za jedrsko varnost in ministrstva za okolje in prostor. »Pri tem poskušamo zaznati razloge zastojev in opozoriti na potencialne čeri v postopku in financiranju projekta,« pove Miran Veselič, predsednik komisije in dodaja: »Postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja je v zadnjih letih zastal, ker gradbeni projekt oziroma projektant ni mogel pridobiti soglasja nadzornika. Po določenih dopolnitvah projekta in dodatnih preverjanjih lokalnih razmer je bila revizijska klavzula za projekt izdana, s tem pa se je lahko začelo pridobivanje okoljskega soglasja.« Kdaj bo soglasje pridobljeno, ne vedo.
Domačini se s stroko ne strinjajo povsem. »Že res, da je širši javnosti odlagališče predstavljeno kot začasen objekt, saj se bo po zapolnitvi nadzemni del odlagališča odstranil, odpadki pa bodo ostali za vedno. Nekaj časa se bodo nadzorovali aktivno, kasneje pa še vsaj 300 let pasivno. Glavna težava, ki jo vidimo okoliški prebivalci, je v tem, da bo odlagališče postavljeno na poplavnem in potresnem območju,« pravi bližnji sosed bodočega odlagališča, ki ne želi biti imenovan.
Hrvaška se z odlagališčem v Vrbini ne strinja
Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta decembra 2001 podpisali pogodbo med vladama o ureditvi statusnih in pravnih razmerij povezanih z NEK, njenim izkoriščanjem in razgradnjo. S pogodbo soglašata, da bosta zagotovili skupno rešitev za razgradnjo NEK ter za odlaganje radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva. Če se do konca redne življenjske dobe NEK, leta 2023, ne bosta sporazumeli o skupni rešitvi odlaganja, sta se zavezali, da vsaka prevzame svojo polovico odpadkov, najkasneje do leta 2025.
Slovenija je Hrvaški leta 2014 predstavila Investicijski program za odlagališče v Vrbini. Ta predvideva možnost dogovora o skupnem odlaganju vseh radioaktivnih odpadkov iz NEK – v tem primeru bi bilo potrebno zgraditi dva odlagalna silosa. Darisova pojasnjuje: »Za urejanje odnosov med državama je pristojna meddržavna Komisija za spremljanje izvajanja slovensko-hrvaške pogodbe o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij povezanih z vlaganjem v elektrarno, njenim izkoriščanjem in razgradnjo. Na zadnjem srečanju komisije jeseni 2017 je Hrvaška sporočila, da zdajšnja slovenska ponudba o odlaganju hrvaškega dela odpada v odlagališče v Vrbini za Hrvaško ni sprejemljiva. Imenovali so mešano komisijo, ki naj bi predlog skupnega odlaganja pripravila do maja 2018. Informacij o rezultatih dela komisije na ARAO nimamo.«
Odlaganje in ne le shranjevanje
ARAO se kot strokovna organizacija za ravnanje z radioaktivnimi odpadki zavzema za to, da je odlagališče NSRAO potrebno zgraditi čim prej. Čeprav so v začasnih skladiščih (v NEK in v Brinju) radioaktivni odpadki varno shranjeni, je trajna rešitev le odlaganje. Razlika med skladiščem in odlagališčem je v tem, da v primeru skladiščenja varnost zagotavlja človek s svojimi posegi, v primeru odlaganja pa je varnost zagotovljena s tehnologijo odlaganja (pasivna varnost) in posegi človeka niso več potrebni, pravijo na agenciji.
Odlagališče jedrskih odpadkov je potrebno. Ker je v primerjavi s količino energije, ki jo proizvede Nuklearna elektrarna Krško, količina odpadkov relativno majhna, se tako pridobivanje energije vseeno splača. Za odpadke bo potrebno poskrbeti tako, da ne bodo vplivali ne na okolje ne na ljudi, ki bodo živeli z njimi. V prihodnje lahko pričakujemo, da bo izdana vsa potrebna dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja. Kdaj bodo prvič zaropotali stroji, pa ne ve nihče. Neža Petan
