Današnjo družbo si težko predstavljamo brez družbenih omrežij in tehnologije. Čez dan neštetokrat preverimo svoj mobilni telefon in na skrivaj upamo, da bomo tam našli kaj novega. Nekako tako kot doma v kuhinji, ko imamo preveč časa in se ves čas vračamo k hladilniku. Že šestič ga odpremo, čeprav smo videli že vse, kar je notri, v bistvu pa sploh nismo lačni.
Že zjutraj med vožnjo z avtobusom opazim, da večina potnikov strmi v ekran in se od ostalih ljudi izolira s slušalkami v ušesih. Ko na želeni avtobusni postaji izstopimo, z istim početjem nadaljujemo med hojo in se (eni bolj, drugi manj) trudimo, da se v koga ne zaletimo. Seveda ni konca niti med sestanki ali predavanji. Kot da ima ta mala naprava nekakšno posebno moč, ki nas ves čas vleče k sebi.
Posebej zanimivi pa so novodobni starši in večna debata o objavljanju fotografij otrok na družbenih omrežjih. Med povprečnimi uporabniki, ki na svojih profilih občasno delijo kakšno prisrčno družinsko fotografijo, se seveda najdejo tudi izjeme – dve skrajnosti. Eni so strogo proti objavljanju kakršnih koli vsebin, povezanih z njihovimi otroki na spletu. Fotografijo ali video, ki je enkrat naložen na družbena omrežja, je namreč zelo težko izbrisati. Razširi se zelo hitro in doseže ogromne množice, brez večjih težav pa jih lahko uporabljajo ter nadalje širijo tudi drugi uporabniki. Na nasprotni strani pa so starši, ki s spletnimi “prijatelji” brez težav delijo vsakodnevno družinsko življenje in jim prikažejo dogajanje, ki se je običajno odvijalo le za štirimi stenami.
Med njimi je tudi Jure Marolt, novinar na televiziji Vaš kanal in na Dolenjskem največji lokalni bloger. Na svojem blogu, naslovljenem Ljubki nesmisel, ustvarja od leta 2014, večino družinskih fotografij in posnetkov pa lahko njegovi sledilci spremljajo na družbenem omrežju Instagram. Jure ima dve hčerki. Delčke njunega življenja lahko spremljamo na njegovem Instagramu, kjer dnevno objavi kakšno njuno najnovejšo fotografijo ali posnetek. Prav ta njihova vsakdanjost je razlog, da se lahko “običajni” ljudje z njimi poistovetijo in jih vedno raje spremljajo. Gledajo jih lahko na sprehodu z vozičkom, med igro na otroškem igrišču ali starejšo hčerko poslušajo peti novo pesmico, ki se jo je naučila v vrtcu. Pred dobrima dvema tednoma je število Juretovih Instagram sledilcev zraslo že na 10.000, do danes pa je na svojem profilu objavil 2948 fotografij. V tujini, kjer so občinstva večja, je to postala že služba. Nekateri družinski blogerji in video blogerji z objavami video posnetkov in fotografij preživljajo svojo družino. Jure pravi, da ni pravega razloga, zakaj se je odločil deliti večji del svojega življenja z javnostjo. Z ženo sta glede primernosti fotografij dogovorjena. Vesta, kaj je za njiju sprejemljivo za objavo. Če je kdo od njiju v dvomu, se posvetujeta in sprejmeta kompromis preden fotografijo pošljeta v svet. Jure vzrok za odprtost s svojimi sledilci opiše tako: “Rad delim stvari, ki me osrečujejo. In nič me ne osrečuje bolj kot moja družina.” Pravi, da najbolj osebnih stvari ne želi objavljati, temveč deli le tisto, za kar ve, da ne bo spravilo v zadrego nikogar od družinskih članov.
Seveda pa si starši niso enotni ali je objavljanje fotografij otrok na spletu prav ali ne. Nekateri jih pred tem skrbno varujejo. Tudi ko delijo njihove fotografije, vedno pazijo, da so te posnete izza hrbta ali pa jim obraz prekrijejo na kakšen drug način.
Da bi storili nekaj podobnega, si verjetno želijo starši, ki so jih otroci tožili zaradi izpostavljanja njihovih neprimernih otroških fotografij. Kaj je neprimerno, je seveda relativno. Bi se pa lahko starši in otroci med seboj dogovorili, kaj je zanje čez mejo, ko so otroci dovolj stari, da lahko izrazijo svoje mnenje. Da je to res osebna odločitev, potrjuje dejstvo, da se zdi nekomu že običajna fotografija otroka na sprehodu preveč osebna za objavo, na drugi strani pa lahko na spletu najdemo celotne posnetke porodov nekaterih otrok. Zaradi takšnih primerov, ki so se zaradi nezmožnosti dogovora med družinskimi člani končali s tožbo, velja dobro premisliti, kaj je primerno za na splet in kaj ne. Predvsem pa je pomembna odprta komunikacija med družinskimi člani. Važno je, da starši prisluhnejo željam svojih otrok in jih ne silijo v nekaj, kar jim ni všeč. Gre namreč za njihovo zasebnost, ki jim je zagotovo v nekaterih primerih tudi kršena. Jure sicer meni, da pri podobnih tožbah razlog izvira drugje in imajo družine globlji problem, kot skupne fotografije. Njegova starejša hčerka je avgusta dopolnila tri leta, kar pomeni, da je že dovolj stara, da izraža svoje mnenje glede določenih stvari. Na snemanje in fotografiranje se odziva različno, odvisno od dneva. Ko ji ni všeč, je starša v to ne silita. Skupaj grejo dalje do svoje naslednje dogodivščine. Seveda brez kamere. Če bosta dekleti kdaj izrazili željo po bolj “nevidnem življenju”, kot ga Jure imenuje, ju bo brez pomisleka upošteval.
Snemanje in fotografiranje otrok seveda ni nov fenomen. Danes je le toliko bolj razširjen in se o njem več govori. Mene in moje vrstnike so starši s kamero zasledovali na vsakem novem koraku že leta 1996. Razlika je le v tem, da imamo te posnetke shranjene na video kasetah, fotografije pa smo razvili in jih pospravili v številne albume, na katerih se sedaj nabira prah in se nanje spomnimo le nekajkrat na leto. Ključno je, da sem za vse te spomine iz otroštva neizmerno hvaležna. In hvaležni bodo tudi nekateri otroci, ki so trenutno izpostavljeni na spletu. Nekaterih to ne bo zmotilo, saj imajo radi pozornost. Obenem se ta zadeva ves čas širi in postaja vedno bolj priljubljena. Morda kmalu pridemo do točke, ko se nam to ne bo zdelo nič nenavadno in bo otroške fotografije na spletu delila večina uporabnikov. Jasno pa je, da nismo vsi za vse in da je potrebno upoštevati otrokove želje. Če izrazi željo, da se fotografije umakne in se jih ne objavlja več, bi mu morali starši ugoditi ter zaščititi njegovo zasebnost.
Nesmiselno je torej, da se starši, ki so izrecno proti objavljanju fotografij, in tisti, ki radi pokažejo svoje otroke, postrani gledajo. Vsak otrok se namreč razlikuje od drugih, zato enotnega odgovora za pravilno ravnanje ni. Dokler so starši ljubeči in skrbni, so naredili vse, kar je v njihovi moči.
