Kateri avto vozite danes?
Pripeljal sem se s Fordom Fokusom, ravnokar pa sem vrnil Hyundaia. Logistika z avtomobili mi vzame veliko časa, saj sem sam. Menjava traja kakšno uro ali dve. Avto imam po navadi na testiranju teden dni – včasih več, včasih manj. Ni pa nekega pravila.
Če bi se lahko na intervju pripeljali s katerimkoli avtom, kateri bi bil?
Lexus LFA. V neki točki se je ta znamka, ki obstaja komaj 30 let, odločila, da bo v en avto vložila vso znanje, ki ga ima in ga ponudila svetu. Z avtom, ki so ga leta 2010 predstavili na trgu, so totalno »razturili«, obenem pa so izgubljali veliko denarja. Njihov namen ni bil obogateti, ampak pokazati kaj znajo.
Poznani ste po vlogu Komotar minuta. Zakaj le minuta, če so vlogi daljši?
Mislil sem, da bo vsak moj vlog trajal minuto. Že pri prvem sem se zlagal, ker je dolg minuto in sedemnajst sekund. Ker se mi zdi vlog poseben, včasih nenavaden, sem se odločil, naj bo to spremenljiva časovna enota. Vsi poznamo minuto, ki ima 60 sekund – naj bo ta minuta pri meni drugačna. O imenu nisem veliko razmišljal, sem pa želel, da ima nekaj edinstvenega. Mora imeti nekaj, kar je povezano z mano. Kaj je bolj moje kot ime in priimek? Izbral sem priimek, ker je relativno redek v Sloveniji, pa še všeč mi je. Ker pa ne mora biti samo Komotar, sem se odločil za Komotar minuta, saj sem takrat še naivno verjel, da bodo moji vlogi trajali le minuto.
Vas še sploh kdo kliče po imenu Ciril, ali ste kar Komotar?
Redko, samo družinski člani. Za večino sem pa Komotar ali pa kar »Minuta«.
Objavljenih imate že 641 vlogov. Kako se današnji razlikujejo od prvih?
Prvo polovico leta odkar sem ustvarjal vlog, sem bil hkrati član uredništva spletnega portala Siol.net. Takrat se je moje delo razlikovalo, saj sem veliko pisal, fotografiral in režiral. V uredništvu smo imeli več avtov naenkrat. Že sama vsebina vlogov je bila drugačna, ker je bilo več različne akcije. Zdaj pa sem za vse sam in se posvečam enemu avtu naenkrat. Zdi se mi, da sem se izboljšal. Malo si »smotan«, če v roku dveh let ne napreduješ pri stvari, katere si se lotil. Napredovati želim predvsem pri vsebini, vključiti goste in imeti dober »flow«. Zdi se mi, da ves čas delam isto in nimam občutka, da sem dejansko kaj spremenil. Ko pa pogledaš nazaj, tudi sam opaziš veliko razliko. Želim si, da bi bili moji vlogi vedno boljši – nisem pa jaz tisti, ki bi lahko presojal.
Kateri je vaš najljubši vlog in zakaj?
Ne bom rekel številke, ker je ne vem. Pri 641ih vlogih se je težko odločiti. Lahko izpostavim kakšnega, v katerem sta moji punci. V enem sva šla z Avo na »road trip«, kjer sva se vozila cel dan in je bilo »noro«. Ali pa vlog iz Turčije, ko smo postali evropski prvaki v košarki. To je tudi najbolj gledan vlog. Osebno pa nimam le enega najljubšega.
Kako priti do dela, ki ga opravljate?
Ni načrta. Lahko se izobraziš za novinarja in poskušaš najti mesto znotraj enega izmed avtomobilskih uredništev. Preprosta resnica je, da ni nujno, da ti novinarski poklic ponuja več možnosti. Gre bolj za to, da »grizeš«, si nekaj res želiš in si entuziast. Najti moraš pravi trenutek. Sam nisem izobražen novinar in tudi več kot polovica tistih, ki opravljajo ta poklic, nima te izobrazbe. Največji pomen ima entuziazem in lahko sem vesel, da mi ga je uspelo povezati s tem kar počnem.
Bi lahko kot avtomobilska novinarka uspela tudi ženska? Poznate kakšno?
Seveda, tukaj ni ovir za spol. Če bi se tega lotila ženska, bi bila to kvečjemu prednost, saj jih v tem poslu ni veliko. Sam jih poznam nekaj, tudi Slovenko Urško Radolović iz portala Avtomobilizem.com, je pa tudi zunaj Slovenije par novinark, ki se s tem resno ukvarjajo. Ni jih veliko, ampak so. Ne vem s čim je to povezano. Dejstvo pa je, da je manj žensk navdušenih za tehniko in tehnologijo. Ne želim biti šovinističen, tako preprosto je.
Kakšne so prednosti in slabosti vašega poklica?
Če govorim zase, je slabost, da me ni veliko doma. To pomeni, da nimam časa za družino – zelo malo sem z otrokom in partnerko. Premalo časa imam za prijatelje, za košarko in za stvari, ki jih še želim početi. Ljudje se tega preredko zavedajo. Res je, da me vidijo v Barceloni, na Portugalskem in v Ameriki, ampak jaz ta 11 urni čezoceanski let »zapakiram« v 15 zabavnih sekund. Nad tem se niti ne želim pritoževati, tako pot sem si izbral. Všeč mi je, da se mi veliko dogaja. Sam sebe bogatim – posledično tudi ljudi okrog sebe, saj pridobim ogromno izkušenj, poznanstev in znanja. S tem, kar delam za zabavo, dajem drugim oddih od življenja. Vsaj 5 minut na dan.
Ali bi vaše delo ostalo enako, če bi lahko opravljali katerikoli poklic na svetu?
Ja, vendar bi si želel imeti več prostega časa. Vseeno je to kar delam popoln poklic zame.
Zaradi dela veliko potujete. Kje še niste bili, pa si močno želite?
Najprej bi ponovno obiskal kraje, kjer sem že bil in se imel zelo lepo. Na primer Havaji, kjer se je poročil moj bratranec. Videti si želim Azijo, Vietnam, Kanado, Aljasko in Veliko Britanijo. Tam sem sicer že bil, ampak nikoli na Irskem in Škotskem. Seznam je predolg – povsod bi šel.
Ali lahko potovanja sploh ločite na privatna in službena?
Le na enem od desetih službenih potovanj si lahko vzamem uro ali dve, da uživam v miru. Da se lahko sprehodim po Parizu ali grem v Barceloni po La Rambli. Službene poti so po navadi zelo »natempirane«. Znamke se zelo dobro potrudijo, da zapolnijo moj čas. Mesta in države vidim skozi šipo avtomobila.
S kom najraje potujete?
Z družino. Mislim, novinarski kolegi so super, ampak najboljše je potovati z družino in prijatelji.
S hčerko Avo Dalin govorite tudi angleško. Ali se že zaveda, da govori dva različna jezika?
Njej se to zdi naravno. Ni še prišla do točke, da bi rekla: »Alo fotr, čak, ka se kle dogaja?« (smeh). Tudi mi se nismo zavedali, kdaj smo začeli piti z eno in ne z dvema rokama. Ona razume in govori angleško enako dobro kot slovensko. Če se igra v svoji sobi, brez izjeme govori angleško, saj je v svojem svetu in dela, kar hoče. Sestavlja mešane stavke, ker so ji zabavni. Z mano se niti noče toliko pogovarjati v angleščini. Včasih z veseljem, včasih ne. Nikoli je ne silim, vem pa, da razume. Načeloma v družbi vedno uporablja slovenščino, saj jo je okrog nje več. V trenutku, ko je nekdo znal samo angleško, je tudi sama preklopila nanjo.
Kaj je prva stvar, ki jo naredite, ko pridete domov po napornem dnevu?
Preoblečem se. No, najprej rečem živijo in dam »lupčka« puncama, nato pa se preoblečem. Ne prenesem kavbojk ali kakršnihkoli drugih hlač. Sem človek za trenirko in kratke hlače. Tudi na kakšen sestanek v Ljubljani grem v trenirki, ker mi je vseeno. Nimaš sestanka z obleko, ampak z mano in z mojo vsebino. Ljudje me takšnega tudi poznajo. Vseeno mi je tudi, če grem na sestanek v obleki in se kasneje vozim okrog z rolko, kar sicer zgleda smešno. Če se ne odločim za trenirko, gre bolj za to, da izrazim spoštovanje do osebe na drugi strani. Ko pa ne gre za super formalno stvar, sem tako oblečen, kot doma. To sem jaz. Zdi se mi, da obleka ne bi smela vplivati na to, kar prihaja iz mojih ust.
To poletje ste bili formalno oblečeni na dveh porokah. Obakrat ste ujeli podvezico. Že kaj planirate?
Ja (smeh). Jaz mislim, da se bo to zgodilo. Nisem pa še šel na koleno. Pogoji so pa izpolnjeni.
V zadnjem mesecu se je veliko govorilo o prometni nesreči, ko sta življenje izgubili dve osebi, zaradi pijanega voznika. Imate kakšno sporočilo takim voznikom?
Imam. Tudi sam sem kot mlajši voznik kdaj sedel za volan, ko ne bi smel. Sem tudi prvi, ki to prizna. To sem nehal početi zgodaj, saj sem začel razmišljati s svojo glavo. S tem početjem ogrožaš svoje in tuje življenje. Vsi, ki me poznajo, vedo, da po košarki rad spijem pivo, dve, tri ali več – ampak po navadi brezalkoholno. Ne bom rekel, da gre za neumnost. Takšni ljudje po navadi niso neumni, ampak nespametni. Če že sami sebe nimajo radi, naj imajo radi druge. Zakaj bi ostalim na tak način krojili usodo? Kadar jaz vozim, ne speljem, dokler niso vsi pripeti – tudi tisti zadaj. Zakaj? Ker imam tudi sebe rad. Lahko vozim po predpisih, pa se nekdo drug zaleti v nas. Sovoznike razmeče po avtu in lahko mi zlomijo vrat. Zato se je treba privezovati, ne samo spredaj, ampak tudi zadaj – kar ljudje še vedno premalo počnejo.
Ali ste že imeli kakšno hujšo prometno nesrečo?
S poškodbami ne. Sem pa razbil mamin avto, ko sem imel izpit komaj 14 dni, kar dokazuje, da se nihče ne rodi odličen voznik. Avto je bil »totalka«. Pomembne so izkušnje in trezna glava – trezno presojanje na cesti, kar šteje največ. Vsak lahko naredi napako, tudi vozniki z več izkušnjami, saj se nikoli ne nehaš učiti in napredovati. Vedno moraš biti 100 % pri stvari, ki jo počneš. Jaz sem naredil veliko neumnost. Oči niso bile na cesti, ampak na sopotnici. Zato sem zapeljal s ceste.
Kateri je bil najdražji avto, ki ste ga popraskali?
Leta 2007 sem popraskal Maseratija Quattroporte. To je bil tisto leto najdražji testni avto v Sloveniji, mislim da je bil okoli 144 tisoč evrov. Seveda mi je žal. Počasi sem vozil vzvratno, da bi se umaknil drugemu vozilu in popraskal sem obcestno svetilko. Gledal sem le drog in mislil, da gre mimo, spregledal pa sem kvadratni podstavek, na katerega je bila svetilka postavljena. Ni pa bila huda poškodba.
Čestitava za osvojitev Žarometa za spletno zvezdo leta 2017. Ali ste pričakovali incident Denise Dame?
Sem. Na prireditvi so najprej podelili par drugih nagrad. Že takrat se je Denise oglašala in komentirala. Ker sva bila v isti kategoriji, sem bil pripravljen na izpad v primeru, da zmagam jaz. Še Tini sem rekel: »Tina, prosim snemaj, ker se bo oglasila!« Vedel sem, kaj bo. Sem ji pa nazaj povedal, kar sem imel. Vse je zmotilo, da me je prekinila ravno med zahvaljevanjem tistim, ki jih imam rad. Jaz sem se jim vseeno zahvalil in to tudi sami vedo. Nekdo, ki me ne pozna, me ne more prizadeti. Z žalitvami, ki jih izrečejo, s prstom kažejo nase, na svoje frustracije in probleme. Incident mi ni pokvaril veselja.
Kako se soočate s prepoznavnostjo?
Meni je »fajn«, saj sem odprt človek. Odkar sem pred malo manj kot tremi leti postal prepoznaven, se je le nekajkrat zgodilo, da mi ni bilo do slikanja ali pogovora. Pride do slabega dneva, se ti kam mudi ali pa je preprosto veliko stvari v glavi, ki bi jih rad razčistil. Z veseljem slišim, zakaj me nekdo spremlja, z veseljem pa sprejmem tudi kritike, ki so utemeljene in argumentirane.
Letos ste organizirali že drugi Komotar meet. Kako vam poleg vseh obveznosti uspe še organizacija tako velikega dogodka?
Dogodek je uspel, ker sta ga skoraj v celoti pomagala organizirati naš izvrstni skakalec Jernej Damjan in lastnik Hitrega Dirkača Gregor Krč. Sam sem bil v časovni stiski, zato sem sodeloval samo na parih sestankih. Sta pa onadva tista, ki sta naredila levji delež, da je meet uspel. Brez dobre ekipe to ne bi bilo mogoče, zato je to super priložnost, da se jima zahvalim. Kapo dol – tri mesece sta garala, da se je na Dolenjskem zbralo 2500 ljudi, in da so uživali ob sobotnem dogajanju. Brez mene se meet ne bi zgodil, onadva pa sta opravila 90 % dela.
V sodelovanju s Continentalom ste izvedli tudi Driving experience, dve izmed nagrajenk sta bili ženskega spola. So ženske sploh kaj manjše avtomobilske ljubiteljice od moških?
So, ampak govorim iz lastnih izkušenj. Poznam približno enako žensk in moških, vendar je več moških navdušenih nad avti. Zakaj pa smo izbrali dve ženski? Bili smo slepi za spol, pomembna je bila energija. Na sestanek smo povabili 15 izbrancev, pri katerih smo iskali kompatibilnost, ker stvari nismo želeli prepuščati naključju. Morali smo se prepričati, da bo v avtomobilih dobra energija, ki je ekstremno pomembna, ne samo na »road tripih«, ampak tudi drugje.
Kako vam je uspelo doseči, da je Komotar minuta kot medij postala del žirije za Slovenski avto leta 2019?
Prvi vlogi Komotar minute so izhajali vsak dan, 192-krat zapored. To mi predstavlja temelj, na katerem sem gradil. Po dveh letih in pol je izšlo 641 vlogov in do te točke ne bi mogel priti brez trdega dela. Uredništvom, ki že sodelujejo pri izboru za Slovenski avto leta, po mojem mnenju manjka mladih. To so tisti, ki me najbolj spremljajo – baza sledilcev od 16. do 34. leta. Sem pa kot avtomobilski medij zabaven in hkrati kredibilen, saj vem o čem govorim iz svojega znanja in izkušenj. Brez vloženega truda in 15-letnega ukvarjanja z avtomobili se uvrstitev v izbor ne bi zgodila. To je zame priznanje, na katerega sem ponosen.
Kakšen bo vaš naslednji projekt?
V mislih imam že naslednji Komotar meet. Še prej pa bi želel s prijateljema – avtomobilskima novinarjema, ampak v prvi vrsti prijateljema Sašo Kapetanovičem in Juretom Gregorčičem – »zaštartati« projekt Atmosferci. Vsi govorijo, da naj bi bil to slovenski Top Gear. Tudi jaz tako rečem, ker se preprosto ne spomnim boljše primerjave. Ustvarili bomo čisto nov Youtube kanal in Facebook profil. Instagram že imamo. Vzporedno s Komotar minuto se bomo na izviren način lotili avtomobilizma. Dvignil se bo produkcijski nivo, saj ne bomo snemali s telefonom. V bistvu gre spet za dobro energijo. S svojima prijateljema bi se rad zabaval ob stvari, ki mi ji je najbolj všeč. To so avti, oziroma mobilnost na splošno.
Loti Lukek in Živa Avžner
