“Mi oživljamo nekaj, kar je mrtvo.”

Matevž Gregorič oživlja lutke že skoraj 30 let. Prihaja iz Slovenske Bistrice, kjer je predsednik lutkarskega društva Koruzno zrno. V svoji karieri je igral na številnih odrih, sedaj pa se več posveča tudi mentorstvu in režiji. V času študija je pravo zamenjal za lutke, ki mu tako vsakodnevno delajo družbo v življenju. Končal je gledališko, igralsko in lutkovno šolo v Ljubljani, vendar mu je prave izkušnje in znanje prinesel proces ustvarjanja.

Matevž pozdravljeni! Za začetek mi povejte nekaj malega o sebi in o svojem poklicu.

Sem samostojni kulturni delavec, animator lutk. Delujem na številnih področjih lutkarstva, profesionalno igram v lutkovni skupini FRU-FRU v Ljubljani, vodim lutkovne delavnice za javni sklad Republike Slovenije. Ne ravno o izdelavi lutk, ker nisem lutkovni tehnolog, ampak kako postaviti in na kaj biti pozoren pri ustvarjanju lutkovne predstave. Mentor sem osnovnošolski in srednješolski skupini v Slovenski Bistrici ter skupini na avstrijskem koroškem v okviru projekta Učimo se jezik skozi umetnost, zadnja leta pa tudi v Dobrli vasi v lutkovni skupini Srce. Sodelujem na raznih projektih, trenutno v evropskem projektu Živa coprnija, kjer olutkujemo mitološko Pohorje. Pred leti smo uspeli ustanoviti prvi lutkovni parateater, torej lutkovno gledališče invalidov.

Pustili ste študij prava in se začeli ukvarjati z lutkarstvom. Kako to? Kakšen je bil odziv staršev, vrstnikov?

To je bilo vzporedno. Pravo me je čedalje manj zanimalo, lutke pa vedno bolj. Vprašanje je kako bi se vse skupaj razpletlo, če se ne bi zgodila Metelkova v okviru katere smo začeli tudi mi z lutkovno skupino Luft. Zasedli smo prostore na Metelkovi v stari vojašnici in naredili par predstav, a smo se morali izseliti, ker je prišla zima, začele so se droge in ni bilo več varno, ker so vdirali, nam kradli opremo. Sam sem moral preživeti in tako začel igrati v otroških predstavah pri komercialnih skupinah.
Starši so me vedno podpirali, čeprav so mi govorili, naj dokončam študij prava. Hotel sem se spraviti nazaj, a sem bil že preveč v lutkarstvu. Ostali pa se mi zdi, da so kar dobro sprejeli. Mislim, da sedaj s svojo lastno produkcijo popestrimo življenje v Slovenski Bistrici in da smo res prava zadeva za to zaspano mesto.

Torej ste na začetku delali samo predstave za otroke?
Ne, sproti smo delali tudi za odrasle. Sem imel to srečo, da sem padel v tako družbo, da smo z resnimi režiserji delali tudi resne predstave.

Kako pa je bilo takrat sploh razvito lutkarstvo, kako je družba gledala na to?

V Sloveniji nimamo neke dolge lutkovne tradicije in nimamo nekega izobraževanja. Tradicije smo pobirali naokrog. Na žalost je bilo pri nas zakoreninjeno mišljenje, da je lutka didaktično sredstvo – torej lutka je za otroke in otroške predstave. So pa k nam prihajali diplomati iz tujih akademij, ki pa so strogo vnašali lutkarski žanr za odrasle. Seveda je bil lutkarski medij v zgodovini najprej za odrasle, potem šele za otroke.

Kakšen je bil odziv publike? Ste morali iskati neko ciljno skupino?

Ne, bilo je tržišče za predstave za odrasle. Za eno od predstav nam je podjetje Polzela dalo 4 škatle najlonk in potem smo seveda – bili smo moška ekipa – morali te najlonke pomeriti. Začeli smo ustvarjati ter si rekli: ”Kaj bomo s temi najlonkami delali predstave za otroke, naredimo za odrasle,” in nastala je predstava Najlon. To je bilo med letoma 1999 in 2000, pred recesijo, v času razcveta. S to predstavo smo imeli 60 ponovitev v Sloveniji.

Omenili ste, da delate tudi v tujini. Kako je z lutkarstvom tam? Kakšne so vaše izkušnje?

Bolj je organizirano. Na avstrijskem Koroškem imajo donacije, ki jih dobijo od slovenske in od avstrijske vlade, prijavljajo se na različne projekte. Sicer pa Avstrija nima tako razvitega lutkarstva kot je pri nas, da bi svobodnjaki, kot sem sam lahko preživeli. Češka je močnejša, tudi Hrvaška ima zdaj akademijo v Osijeku.

Bi torej rekli, da je Češka velesila v Evropi?

Da, Češka, Francija, Bolgarija. To so države, ki imajo lutkovne fakultete in dolgo tradicijo lutkarstva.

Kje pa je Slovenija? Smo precej za temi državami?

Ne, smo kar v redu. Se pa čuti vpliv Špas teatra oziroma turbo lutkarstva, sploh na neodvisni sceni. Skupine na veliko igrajo predstave brez forme, estetike, lutkovnosti. Ampak tako je, tržišče izbira.

V predstavah najdemo različne teme, od družbenopolitičnih do povsem človeških, eksistencialnih. Kako najdete take teme, kako jih vključite v zgodbo?

Teme za odrasle prihajajo bolj ali manj iz bivanjskega stanja soustvarjalcev, torej kar pač zanima ekipo, to se uprizarja. Tu sem le, da pomagam kot mentor, dejanske zgodbe pa nastanejo povsem spontano, glede na trenutno stanje in potrebe animatorjev.

Kakšen je odziv gledalcev na vaše predstave?

Načeloma skušamo grenčico zavedanja lepo celofansko zaviti v humor, tako da je za predstave bolj značilno, da gredo gledalci domov še z nečim kar bodo doma odvili in do konca premislili.

Kako je delati z otroki in mladimi? Se pojavljajo kakšne težave?

Težav ni, s tistimi ki jih uspemo prepričati da hodijo ni nobenih težav, ker je dovolj zanimivo, ker je princip v našem društvu takšen, da so vsi vključeni vse v smeri predstave. Zato ponavadi vsi ostanejo dokler traja izobraževanje. Ni jih veliko, več jih je seveda v kakšnem gledališču, pevskem zboru ali pa na frizbiju.

Predvsem jih je težko motivirati na začetku, zato predvsem v osnovnih šolah delamo na tematiki, ki je starostno primerna. Imeli pa smo teme vse od samomora do bitke dobrega in zla.

Imate kakšnega vzornika? Kakšno vodilo?

Delo nas dela. To je moje vodilo. Drugače pa nimam vzornikov, so mi sicer nekateri ljudje, ki so mi dobri animatorji, to je pa tudi to.

Kaj pa kakšna anekdota?

Bili smo na tekmovanju v Stari Zagori, sredi Bolgarije, tam nekje pri Rodopih. Prenočišče smo imeli 20 kilometrov iz kraja in na dan nastopa, ko smo imeli predstavo.Pridemo v dvorano, postavimo vse in naš voditelj v predstavi ugotovi da nima nobene črnine, da je vse pozabil v hotelu. Vse skupaj se je zgodilo pol ure pred predstavo in tako je moral hitro s še enim animatorjem v kombi in nazaj do hotela. Nazaj sta prišla ravno, ko smo bili že vsi pripravljeni da pričnemo s predstavo. Popravil si je kravato, kot je to vedno počel pred občinstvom in odigrali smo brez napak. Na koncu smo celo zmagali. Šok in še en šok. Ampak je bilo pa super.

Kam pa mislite da gre vse skupaj s temi novodobnimi računalniškimi animacijami, so lutke sploh še zanimive?

Lutke imajo nekaj prvinskega, ker mi vseeno oživljamo nekaj, kar je mrtvo, kar ni v resnici živo. Recimo kanto za smeti ali kup lepila in malo blaga ter barve. Imajo neko moč, ki seže globlje v podzavest, se mi zdi da ekrani prikazujejo vse nekaj površinsko, vse razpršijo, ves ta dostop do vse te količine podatkov je pa bolj površinski ne gre več v globino. Dobiš podatek in ne greš več naprej. Lutke pa imajo takšno moč in se kar dobro držijo. Ni pa vse le črno in belo, vsekakor je težje sedaj biti samostojen lutkar kot pred leti.

Matevž, iskrena hvala za prijeten klepet, želim vam se mnogo oživljenih lutk in nasmejanih obrazov. 

Martina Breznik

Prejšnji članek”Slovenec, Bosanec, Srb ali Hrvat – vsi smo bili enaki in družila nas je glasba.”
Naslednji članekAli opazimo grafite?