Sonja Leskovšek Beran je ženska z občudovanja vredno, a težko življenjsko zgodbo. 86-letna Celjanka, po srcu Sarajevčanka, je bila v svojem času del največje glasbene smetane in se lahko pohvali z izjemnimi dosežki. Kot prva in zdaj še edina živa jugoslovanska harfistka je kar 37 let igrala v standardnem in radijskem sarajevskem orkestru, operi, baletu ter filharmoniji. Med drugim je sodelovala tudi s kultno rock skupino Bijelo Dugme. Kot deklica je preživela 2. svetovno vojno, leta 1992 pa jo je iz njej tako ljubega mesta pregnala še ena, ki se je začela v Bosni. Danes živi v rodnem Celju.
Kdaj se je začela vaša glasbena pot?
Oče je bil učitelj harmonike in skladatelj, ki je imel svoj zabavni orkester, kar je seveda zelo močno vplivalo tudi name. Igrati sem začela zelo zgodaj, pri štirih letih. Moja prva ljubezen je bil klavir.
Zakaj kasneje, poleg klavirja, še harfa?
Sprejemni izpit za študij klavirja sem opravljala na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kljub strogi komisiji sem bila sprejeta. Zraven sem se morala odločiti še za en orkestrski inštrument in odločila sem se za harfo. To pa predvsem zato, ker sem na televiziji velikokrat gledala Arthurja ”Harpa” Marxa, enega izmed bratov Marx, slavnih ameriških komikov iz prve polovice prejšnjega stoletja. S harfo je ustvarjal čudovite melodije. Vseeno pa sem mislila, da tega ne poučujejo pri nas, saj so bili Američani vedno en korak pred nami.
Kot deklica ste preživeli 2. svetovno vojno. Kako je vplivala na vas?
To so bili zelo hudi časi. Živeli smo v stalnem strahu, da bomo ustreljeni, ali pa da bo na našo hišo padla bomba. Nikoli ne bom pozabila dne, ko sem v okupiranem Celju s prijateljico odšla v Mladinsko knjigo. Bila sem pri volji, da nekaj ušpičim. Pri vratih sta stala dva nemška oficirja, res zastrašujoča na pogled. Morali smo pozdravljati s ”Heil Hitler!”, meni pa ni bilo za to nič kaj mar. Odšla sem do prodajalke in ji rekla: ”Zdravo, gospa!”. Ženska je v sekundi prebledela, do mene pa je stopil eden od moških. Po nemško me je vprašal, če vem, kako se pozdravlja. Odvrnila sem mu: ”Seveda, gospod. Zdravo se reče.” Takoj za tem sem dobila tako močno zaušnico, da sem se kar opotekla. Ampak jaz že ne bom govorila ”Heil Hitler!” (smeh).
So bili začetki s harfo težki?
Da sem lahko začela igrati harfo, sem morala klavir obvladati do potankosti, kar sicer ni bila težava. Sem pa na njej imela sedem pedal, na katera sem morala biti stalno pozorna in takšna zahtevnost je bila zame nekaj popolnoma novega. Takrat se je harfa tudi šele uvedla na Akademiji. Kot prva me je začela učiti Jelica Portograndi, vrhunska slovenska harfistka in fantastična profesorica ter ženska. Kot študentka nisem imela denarja za lepe koncertne obleke, zato mi jih je prinašala ona iz Italije. Tako lepih gest in takšne solidarnosti človek ne more pozabiti.
Kako je izgledalo življenje v Ljubljani?
Ko nisem bila na akademiji, sem vadila. Zame ni obstajalo nič drugega. Živela sem v čisto majhni sobici, ki je bila pozimi grozno hladna. Lastnica stanovanja mi ni dovolila kuriti, čeprav sem dobesedno zmrzovala, ko pa sem za vikend odšla domov v Celje, so drva že gorela v peči. Tipična takratna Ljubljančanka (smeh). To res niso bili rožnati časi, večkrat sem bila lačna, kot sita. Ko sem v Ljubljani prvič zagledala restavracije in razkošne izložbe sem mislila, da sem stopila v nek nov svet.
Kaj vas je gnalo, da ste kljub tako slabim življenjskim pogojem vseeno vztrajali?
Glasba je edino, kar lahko rečem. No, kasneje sem se tako ali tako odpravila v Sarajevo, zato nisem dolgo ”trpela”.
Zakaj pa ste odšli v Sarajevo?
Tamkajšnji bosanski orkester je potreboval harfistko. Po končanem študiju me v Slovenski filharmoniji in ljubljanski Operi niso hoteli, jaz pa sem prakso nujno potrebovala. Leta 1955 je do mene prišel nek dirigent, ki me je skušal prepričati, da se pridružim sarajevskemu orkestru. Sprva sem se obotavljala, a ko mi je začel govoriti, kako krasni pogoji so tam in da bom imela čisto novo harfo iz Pariza, sem se takoj omehčala. Sprva sem podpisala pogodbo za 1 leto, no, potem pa sem tam ostala 37 let.
37 let ni malo. Kakšno je bilo življenje tam?
Sprva je bilo težko, saj je bila to neka popolnoma druga sredina. A kmalu so me ti ljudje in
njihova kultura popolnoma prevzeli. Bili so tako topli in prijazni, da so mi takoj prirasli k
srcu. V orkestru smo se čudovito razumeli. Slovenec, Bosanec, Srb ali Hrvat – vsi smo bili
enaki in družila nas je glasba. Prepotovali smo cel svet. Navsezadnje pa sem tam spoznala
tudi oba svoja moža, ki sta žal že pokojna. S prvim, Šerifom, imam tudi hčer Selmo, a sva se čez nekaj let sporazumno ločila. Kasneje sem v orkestru spoznala še svojega drugega moža, Rudija. Prihajal je iz češke družine in je bil eden izmed najboljših klarinetistov tistega časa ter največja ljubezen mojega življenja. Vedno mi je stal ob strani, hkrati pa sva vedno znova našla skupni jezik skozi glasbo.
Ali ste igrali le v enem orkestru?
Ne. Stalno sem bila angažirana v operi, honorarno pa sem delala še v baletu, filharmoniji, radijskem orkestru in zabavnem orkestru. Leta 1984 sem sodelovala tudi s skupino Bijelo dugme. Povabil me je njihov kitarist in skladatelj, Goran Bregović.
Kakšna pa je bila vaša izkušnja s skupino?
Iskrena bom. Klasiki smo do zabavne glasbe imeli malo vzvišen odnos. Na začetku sploh
nisem bila zainteresirana, saj mi je bilo to bolj v breme kot v veselje. Vseeno pa sem se na
koncu pridružila Bregoviću v studiu in zdelo se mi je res smešno, da je vse, kar je igral, delal čisto po posluhu, brez kakršnekoli partiture (smeh). Res je bil in še vedno je talent. Na koncu smo posneli pesem ”Da te bogdo ne volim”. Ponudili so mi plačilo, jaz pa ga nisem hotela sprejeti. Ko so me vprašali, kaj mi je bilo pri sodelovanju z njimi najbolj všeč, sem rekla, da natakar, ki je kuhal odlične kave. Izbruhnili so v smeh, jaz pa sem bila zmedena. Izkazalo se je, da je ta ”natakar” bil pravzaprav takratni pevec skupine, Mladen Vojičić. Njegovega obraza si med snemanjem sploh nisem zapomnila, saj sem bila osredotočena le na igranje. Pač sem prihajala iz popolnoma drugega glasbenega sveta.
Kdaj ste se vrnili nazaj v Celje?
Leta 1992, ko je v Bosni izbruhnila vojna. Kot penzionista sva bila z Rudijem prisiljena
zbežati. Spet so povsod letele bombe, streljali so tudi v moje stanovanje. Kot, da bi se vrnila nazaj v otroštvo. Imela sva dobesedno pet minut časa, da sva natrpala najpomembnejše stvari v kovček, in zbežala. Življenje, ki sem ga gradila skoraj štiri desetletja, se je porušilo. Za vedno mi bo v spominu ostala slaščičarna Palma, ki je bila v lastništvu nekega muslimana, zato je bila uničena med prvimi. Leta 2005 pa sva z Rudijem dobila kartico, na kateri je spet stala, popolnoma obnovljena. To me je osrečilo.
Ste Sarajevo še kdaj obiskali?
Da, leta 2002. Z Rudijem sva odšla pogledat najino staro stanovanje, kjer pa nisem našla niti enega samega lističa. O svoji dragoceni harfi, ki sem jo imela tam, ni bilo ne duha ne sluha. Vse to me je močno prizadelo in dojela sem, da nimam v Sarajevu več kaj iskati. Bo pa to mesto za vedno v meni. Kot pravi pevec Kemal Monteno – ”Sarajevo ljubavi moja.”
Larisa Jeknić
