”Če sem čisto odkrita, nisem verjela, da se bo zgodilo. Mislila sem, da bom volila proti, kot znak protesta. Vpliv moje neumnosti!”

Sredi leta 2016 je v Veliki Britaniji potekal referendum za izstop države iz Evropske unije. Nekaj mesecev prej sta se ustvarili dve nasprotni si kampanji. Prva se je imenovala ”Vote Leave”, katere ustanovitelja sta bila politična stratega Matthew Elliot in Dominic Cummings, kampanja pa se je, kot je razvidno iz imena, borila za izstop iz EU. Nasprotno kampanjo, imenovano ”Britain Stronger in Europe” pa je ustanovil Straut Rose. ”Ob koncu te kampanje verjamem, da se boste strinjali, da obstaja izbira med onimi na njihovi strani, ki ne govorijo o ničemer drugem kot o strahu pred posledicami izstopa iz EU in nami na naši strani, ki ponujamo upanje. Med tistimi, ki so neskončno blatili našo državo in nami, ki verjamemo v Britanijo,” s tem govorom je Boris Johnson, nekdanji župan Londona, nagovarjal Britanci ob dnevu neodvisnosti. ”Uprite se demokraciji in glasujte za izstop,” je še dodal Johnson. Kampanja ”Vote Leave” je ljudem predstavljala idejo, da bi lahko z izstopom iz Evropske unije prihranili 350 milijonov funtov na teden, sami nadzorovali svoje meje oz. sami odločali kdo lahko vstopi v državo, posledično bi lahko nadzorovali imigracije, lahko bi trgovali s celim svetom itd. Verjetno so bile tudi te obljube o lepši prihodnosti za državo, pomoč pri odločanju. Tako so Britanci 52 odstotno volili za izstop iz unije.

Minili sta dve leti od kar je bil referendum za izstop Velike Britanije iz Evropske unije sprejet. Država je z unijo še vedno v stanju pogajanj in nič še ni dokončno. ”Še vedno ne vemo kakšni bodo stroški, še vedno ne vemo ali bo sporazum o izstopu Velike Britanije potrjen tudi v britanskem parlamentu,” pravi asist. dr. Jure Požgan, asistent v Katedri za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. Prav zaradi tega nekega limbo stanja, v katerem se je znašla Velika Britanija, so začeli državljani dvomiti v svojo odločitev, ko so glasovali za izstop iz unije. ”Zmotil sem se. Zmotil sem se, zmotil sem se, zmotil sem se. In mislim, da imaš prav … zase mislim, da sem zelo staromoden /…/. Iz nekega razloga sem mislil, da smo mi boljši. Očitno sem se zmotil /…/.Kaj sem naredil svoji državi? Tako mi je žal,” tako se je v solzah opravičeval Bill. Gospod, ki je očitno volil za odcepitev od EU, je v radijski pogovorni oddaji voditelju Jamesu O’Brienu zaupal svojo stisko. Spoznal je, da je volil narobe in to dejstvo ga je spravilo v solze. In ni edini primer Britanca, ki je skozi čas ugotovil, da je naredil napako. Novinar Dorian Lynskey je za The Guardian napisal članek s sogovornico, kateri je moral dati izmišljeno ime, saj jo je bilo sram priznati, da je glasovala za izstop iz EU. Sogovornica, ki jo je novinar poimenoval Rosamund Shaw, je opisovala svojo nedavno izkušnjo v eni izmed britanskih bolnišnic:” Devetdeset odstotkov ljudi, ki so se ukvarjali z mano so bili imigranti. Mislila sem si, kaj za vraga počnemo? To je narobe na toliko različnih nivojih. Odprli smo Pandorino skrinjico in to me vznemirja bolj kot vam lahko povem”. Od sprejetja referenduma naprej se je našlo ogromno ljudi, ki bi danes volili drugače oz. proti izstopu iz EU. To so ljudje, ki niso verjeli, da lahko stran, ki je podpirala izstop, zmaga, ljudje, ki se počutijo zavedeni, saj jim je država obljubljala 350 milijonov funtov tedenskih prihrankov in ljudje, ki so se ustrašili zatona funta. Manj kot leto dni po referendumu je 11 odstotkov ljudi, ki je volilo za izstop, izrazilo svoje obžalovanje. Oktobra 2017 je odstotek ljudi, ki verjamejo, da se je Velika Britanija odločila narobe, zrastel na rekordnih 47. Eden od razlogov zakaj je veliko Britancev spremenilo svoje mnenje glede izstopa iz EU je ta, da se bojijo izida, pr katerem Evropska unija in Velika Britanija nebi prišli do sporazume. Gre namreč za sporazume glede trgovanja. V kolikor ne bi prišlo do trgovskega sporazuma med državo in unijo, bi to v praksi pomenilo visoke tarife in daljše čakanje, zaradi pregledovanja vseh artiklov, ki bi prihajali v državo in iz nje. Strah med prebivalci vzbuja tudi vprašanje glede meje z Republiko Irsko. Prav tako še ni dogovora glede ljudi, ki živijo in delajo v evropskih državah. Ali bo potrebno za delo v Evropski uniji od odcepitve naprej imeti posebno vizo?

Kakšno prihodnost torej lahko pričakuje Velika Britanija? ” Učinek, ki ga bo imel izstop, je v veliki meri odvisen od tega, kaj bo dogovorjeno v sporazumu. Predvideva se, da izstop, v primeru, da ne bi bil sprejet noben sporazum med Evropsko unijo in Veliko Britanijo, lahko britansko gospodarstvo prizadel tudi tja do osmih, devetih odstotkov bruto družbenega proizvoda. Pri tem naj bi bil strošek na strani Evropske Unije precej manjši, ker gre vendarle za skupnost sedemindvajsetih držav članic. V vsakem primeru gre za, kot se je izrazil tudi Juncker, ”lose-lose” sporazum, tu nobena stran ne bo na boljšem,” pravi asist. dr. Požgan. ” Ravno zaradi tega, se je tudi v času kampanje za izstop Velike Britanije poudarjal ta potencialni negativni učinek. Prej ko bo sprejet dogovor, manjši naj bi bil ta negativni učinek na, tako gospodarstvo Evropske Unije, predvsem pa na gospodarstvo Velike Britanije. Številni sedaj tudi predvidevajo oz. kalkulirajo, da najverjetneje prvo glasovanje v evropskem parlamentu o sporazumu o izstopu ne bo uspešno. In šele po tem, ko se bodo na finančnih trgih začeli kazati učinki prve zavrnitve, najverjetneje tudi pri padanju vrednosti funta, bi po tem prišlo do ponovnega odločanja v parlamentu. Ampak kot rečeno, to so v bistvu špekulacije. Nekih modelov, ki bi zelo natančno izračunali učinek, ki ga bo imel ta začasni sporazum o izstopu oz. po tem dokončni izstop, pravzaprav ni oz. so redki. Nihče z zagotovostjo ne more napovedati kakšen bo učinek. Se pa predvideva, da sam izstop ne prinaša ničesar dobrega, zlasti glede vprašanja Irske, pri zadnjih pogajanjih pa je tudi Španija odprla vprašanje Gibraltarja.

Prejšnji članekTelevizijsko novinarstvo za otroke in mladostnike
Naslednji članekTelevizijsko novinarstvo in spol