Vsi poznate zgodbo malega Krisa. Deček, ki je pri svojih rosnih devetnajstih mesecih prevzel praktično vso Slovenijo (in širše). Deček, ki od rojstva trpi za spiralno mišično atrofijo – boleznijo, za katero sta značilna mišični tonus (hipotonija) in mišična šibkost in za katero obstaja le eno zdravilo, ki stane vrtoglavih 2,3 milijona evrov (vir: Delo.si) in ki se ga dobi le v ZDA, kar prinaša še dodatne stroške. Deček, ki bo te stroške zlahka presegel in najverjetne preživel, čeprav otroci s to boleznijo ne dosežejo življenske dobe dveh let. In preživel bo, ker je Slovenija stopila skupaj in za njega zbrala kar 3,4 milijona evrov, kar pomeni, da je v povprečju vsak Slovenec daroval 1,7 evra (vir: Siol.net). Kako ganljivo, bi lahko rekli na prvi pogled.
Toda poglejmo tole situacuacijo še z druge plati. To je bila prva akcija pri nas, v kateri je narod množično daroval za nekoga, ki denar nujno potrebuje. A v osemindvajsetih letih samostojnosti slovenske države ni bila edina. V preteklosti smo bili priča zgodbam, ko je kakšna (naravna) katastrofa nekomu odvzela streho nad glavo, ko je nekdo v prometni nesreči ostal brez kakšnega uda, pa tudi zgodbam, ki so podobne zgodbi malega Krisa, torej, ko je nekdo nujno potreboval sredstva, sicer bi se njegovo življenje bližalo koncu. Te zgodbe so se v večini sicer (na srečo) dobro končale, a vseeno obstajajo tudi situacije, ko žrtve niso dobile dovolj velike pomoči, da bi pokrile stroške, potrebne za lažje življenje. To navsezadnje v tem kontekstu sploh ni važno, bistveno pa je dejstvo, da so ljudje pri Krisu darovali bistveno (oziroma kar neprimerljivo) več kot pri drugih dobrodelnih akcijah in donacijah. Naše vprašanje se torej glasi, zakaj je Krisu uspelo, da je prepričal toliko ljudi, da donirajo zanj, ko pa pri nas obstaja še veliko število takšnih in drugačnih podobnih akcij (tudi vsakoletno), ki (sodeč po doniranju) ne sežejo akciji za Krisa niti ‘’do kolen’’?
Kot prvo, Kris je majhen otrok, ki je nezmožen poskrbeti sam nase, in nam se je ob njegovih posnetkih trgalo srce. ‘’To je žalostna zgodba iz mojega kraja nedolžnega otroka, ki bi lahko živel srečno kot vsi njegovi vrstniki, a ga ovira bolezen za katero sedaj obstaja zdravilo. Ne bi si oprostil, če mu ne bi pomagal po svojih zmožnostih,’’ je povedal Petar Ostojić, eden najbolj aktivnih darovalcev na obali, ki je samo za Krisa na dražbo dal svojo kapo s podpisom velikega Valentina Rossija, kar mu zagotovo ni bilo lahko, saj je tudi sam, velik ljubitelj Moto GP. ”Za to sem se odločil, ko sem doma razmišljal, kaj lahko sam storim, da bi čim bolj pomagal. Ker finačno pač ne gre več kot toliko, sem razmišljal o kakšni učinkovitejši reštivi. Tako sem prišel do ideje, da jo (kapo) postavim na dražbo, in vidim, kaj se da iztrži. Sicer mi kapa res veliko pomeni, a veliko več mi pomeni to, da sem s tem nekomu pomagal. Tako ali tako bi jo imel doma, jaz sem zdrav in dokler sem pri sebi, jo lahko kupim, pa tudi podpis zlahka dobim.’’ Na vprašanje, kaj ga je najbolj pritegnilo, da je daroval za Krisa, je odgovoril: ‘’Najbolj me je pritegnilo dejstvo, da se gre za mladega srčkanega otroka, ki bije časovno bitko s hudo boleznijo, ki pa je popolnoma ozdravljiva, če le stopimo vsi skupaj in nesebično pomagamo zbrati dovolj denarja!’’
In smo ga. Vsak v Sloveniji pozna nekoga, ki mu ni bilo težko žrtvovati nekaj denarja, da je malemu borcu rešil življenje. Darovali smo prek SMS-ov, opravljene so bile razne dražbe, denar smo potem lahko nakazali na račun organizacije Palčica pomagalčica, tudi športniki so stopili skupaj. Edino skupino ljudi, ki smo jo pri darovanju pogrešali, čeprav so baje bili ozaveščeni o tem, so bili politiki. Kaj pa vemo, morda so bili preveč zaposleni z odpisovanjem dolgov v višini milijonskih zneskov. ‘‘Lahko samo rečem, da v slogi je moč! To nam pokaže, ne glede na vse ovire in težave, ki sem nam lahko pripetijo, da če stopimo skupaj z roko v roki, lahko rešimo marsikaj,’’ je povedal Ostojić.
Toda, če smo že pri tem kriteriju, Kris ni edini otrok pri nas, ki potrebuje pomoč. Vsako leto lahko vidimo na socialnih omrežjih ali v medijih opozorilo, da kakšen otrok potrebuje določeno število sredstev za lažje življenje. Do tega števila potem z raznim oglaševanjem skozi medije v večini primerov tudi pride, ampak še vedno nismo na tisti stopnji darovanja kot za Krisa. Ratlog je najverjetneje prav ta, da je Kris potreboval 2,3 milijona evrov v roku manj kot štirih mesecev, kar se pri nas na prvi pogled zdi bolj ali manj nemogoče, ampak smo s skupnimi močmi pokazali, da ko se gre pomoč v stiski, Slovenci znamo stopiti skupaj.
Toda, ali ljudje ostalim ne darujejo v takem številu, zato ker se morda bojijo, da je vse skupaj povezano s kakšno prevaro? Seveda se zgodi, da nekateri ljudje takšne akcije izkoristijo za svoje namene. Že takoj teden po tem, ko smo izvedeli, da je Slovenija za Krisa nabrala rekordnih 3,4 milijonov evrov, se je kot strela z jasnega pojavila še ena akcija. Akcija za otroka, ki naj bi mu bilo ime Gal in ki bi tudi nujno potreboval visoko odškodnino za zdravljenje. Akcija je bila hitro zadušena, saj se je izkazalo, da gre za prevaro. ‘’Veliko je nezaupljivosti v organizacije glede provizij, kam gre denar, ali ga bo res dobil v roke kdor ga potrebuje itd. Ne zaupamo pošiljati toliko sporočil na 1919, saj nam operater pobira provizije. K temu pripomorejo tudi razne afere, ki se občasno pojavijo z raznimi društvi, kar pa ljudem razumno samo še povečuje nezaupanje v ustanove,’’ je dodal Ostojić.
Toda prevare niso edina težava, na katero lahko naletijo dobrodelne organizacije. Spomnimo se, da društvo Palčica pomagalčica nima statusa dobrodelne organizacije, kar pomeni, da bi si država (oziroma v tem primeru FURS) zaradi obdavčitve prisvojila več kot milijon evrov. A tudi delavci na FURS-u so ljudje in so seveda rade volje priskočili na pomoč, ko so odgovornim v Palčici pomagalčici dejali, da se lahko izognejo davku tako, da se povežejo s kakšnim drugim društvom, ki ima status dobrodelne organizacije. Nas pa je tudi zanimalo, zakaj so se odločili, da bodo svetovali. Mar ni pobiranje davkov v njihovem interesu? Najprej smo mislili, da je vse to zaradi predpisa v zakonu. 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) govori, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma njenih pravnih koristi ter če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi le posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi. Vendar odgovor, ki ga je izrekla zaposlena na drugi strani slušalke, je bil povsem presenetljiv: ‘’Mi sploh nismo podali nobenega uradnega sporočila, mi smo samo odgovarjali na novinarska vprašanja na splošno. Povedali smo, kako stvar deluje, in potem so mediji in njihovo občinstvo celotno zadevo interpretirali po svoje. Na FURS-u sploh nismo vedeli, ali je Palčica pomagalčica humanitarno društvo ali ne, tako da konkretno nimamo nič s tem, to je stvar Ministrstva za delo in družino. Poleg tega vse objavimo tudi na naših socialnih omrežjih in lahko se prepričate, da so mediji zgodbo oblikovali po svoje.’’
Ostanimo pri medijih. Spomnimo se samo koliko dobrodelnih akcij so organizirali Odmevi in Dnevnik z legendarnim voditeljem Slavkom Bobovnikom na čelu. Pa tudi Radio 1 vsako leto zbira sredstva, da odpelje otroke iz socialno ogroženih družin na morje. Lanskega decembra so zbrali kar 300.160 evrov. Pri takih dogodkih se seveda mediji tudi potrudijo, da za to akcijo izve čim več ljudi, tako da zbrati sredstva ne bi smela biti težava. Problemi se pojavijo pri akcijah in dogodkih, ki se pojavljajo vsako leto, in čeprav bi lahko rešili ali olajšali življenja mnogih, ljudje ne darujejo toliko, kot bi lahko. Takšna dogodka sta na primer Roza oktober evropske organizacije Europa dona in gibanje movember. Pri teh dobrodelnih akcijah večinoma donirajo tisti, ki so sami zboleli za rakom na dojkah, modih ipd., pa še sami nimajo veliko, tako da je donacij le za vzorec. Je zatorej Kris naredil tudi malce škode? To vprašanje smo zastavili slovenskemu oddelku organizacije Europa Donna, saj se je dobrodelnost za Krisa zaključila ravno, ko se je začel roza oktober, vendar nanj niso želeli odgovoriti, saj so ga vzeli za preveč provokativno.
Kar lahko ugotovimo je, da sam problem tiči v organizaciji dogodka. ‘’Po mojem mnenju je ključno, da so se Krisovi starši zelo dobro organizirali, kako speljati akcijo, tako da so v zelo kratkem času dosegli večino medijev, pri tem pa na srečo niso naleteli na gluha ušesa. Pri tem pa se je prebudil čut do sočloveka marsikoga, ki se je seznanil z situacijo in se je akcija uspešno zaključena,’’ je povedal Ostojić. ‘’Vse je po moje stvar organizacije kakšne akcije in kako se zgodba prikaže. Tudi mediji tako kot mi se ne morejo odzvati na vse zgodbe enako, ene se jih več dotaknejo druge manj. Če bi se za vsakega ki rabi pomoč v medijih odzvali v tolikšni meri, bi delali samo še za dobrodelnost.’’
Po tem, kar smo ugotovili, se na koncu lahko samo vprašamo, ali bi bili ljudje pripravljeni darovati več ali manj, če bi se vse zgodbe vzelo za nujne v enaki meri in če bi se jih oglaševalo v enakem obsegu. Glede na njihove izkušnje in glede na to, da so v preteklosti že darovali, bi zagotovo bili pripravljeni darovati več. Stvar je samo v naši dobri volji in pripravljenosti priskočiti na pomoč.
Kenny Jan, Mia Škodič
