Kot mnogo drugih področij našega vsakdanjega življenja, se je v duhu digitalizacije spremenil tudi način, kako spoznavamo ljudi in kako zmenkujemo. Globalna razširitev uporabe pametnih telefonov, ki združujejo številne pripomočke na dosegu naših rok (ali bolje rečeno prstov), je povzročila vzpon in razcvet številnih mobilnih aplikacij. Med te spadajo tudi tiste za zmenke. Pri temu pojavu lahko opazujemo napredek, ki smo ga ljudje dosegli tekom let. Spoznavanje “sorodne duše” s pomočjo družine, prijateljev ali službe so dopolnili osebni oglasi v časopisih. To pa je izpopolnilo (in v nekaterih primerih tudi nadomestilo) tisto, ki poteka preko interneta in mobilnih aplikacij. Ena izmed bolj poznanih aplikacij za zmenke je Tinder. Na našem Instagram profilu smo tudi izvedli kratko anketo, ki je prikazala odnos do aplikacije, izkušnje z njo in poglede v prihodnost.
Aplikacija, ki zbližuje
Tinder je ameriški izdelek, ki je leta 2012 prišel izpod rok Seana Rada in Justina Mateena. Deluje na podlagi geolokacije in je ustvarjen specifično za pametne telefone. Na njegovi spletni strani je moč prebrati njihovo vodilo, ki se glasi: “Ljudje, ki jih srečamo v življenju, spremenijo naše življenje. Prijatelj, zmenek, romanca ali zgolj priložnostno srečanje lahko spremeni življenje nekoga za vedno.” Torej temelji na ideji, da se ljudje, ki se sicer ne bi nikoli srečali, povežejo. Danes se Tinder kot globalna platforma lahko pohvali z dvema milijardama ogledov na dan, milijonom zmenkov na teden, uporabljajo pa ga pripadniki iz več kot sto devetdeset držav.
“Ujemanje. Klepet. Pojdi na dejt.”
Če smo iskreni, redkokdo ne pozna aplikacije s principom “drsanja” (ang. swiping). Samooklicani “wingmate” namreč uporablja način, kjer uporabnik podrsa desno po ekranu, če mu je profil drugega uporabnika všeč, ali pa levo, če je situacija obratna. V primeru, da je desni podrsaj vzajemen, se uporabnikoma prikaže okence za sporočila, saj je prišlo do “ujemanja” (ang. match). Sledi pogovor, spoznavanje in možno srečanje v živo. Aplikacije se sicer vedno večkrat povezuje z dejstvom, da je namenjena hitremu dogovarjanju za seks, a temu ni vedno tako. Načeloma brezplačna aplikacija je namenjena spoznavanju novih ljudi, ki niso le potencialni spolni partnerji za eno noč. Torej širjenju poznanstev in spoznavanju domačinov med potovanjem v tujino.
Olajšanje iskanja
Ker smo ljudje družabna bitja, večino življenja preživimo iskajoč predvsem bližine in ljubezni. Strani in aplikacije za zmenke pa so postale zgolj eden izmed načinov, kako doseči ta cilj. Raznorazne aplikacije in digitalno komuniciranje je naše življenje “olajšalo”. Po eni strani je to res, po drugi strani pa smo postali preobremenjeni z našim statusom in ugledom na družbenih omrežjih ter s tem, da ničesar ne zamudimo na telefonu. Kot posledica pa se kažeta zmanjševanje osebne medosebne interakcije in odvisnost od pametnega telefona. Zato se na tem mestu lahko vprašamo, ali lahko v primeru Tinderja uporabimo izraz obsedenost oziroma odvisnost.
Tinder je povezan z živčnim prenašalcem dopaminom
Tinder profil posameznika je sestavljen iz njegovih slik in kratkega opisa. Že na podlagi teh dveh dejstev lahko sklepamo, da gre za bolj “površinsko” dejavnost. Na podlagi lokacije in starosti aplikacija ponudi možnosti na stotine potencialnih kandidatov. Rob Henderson v svojem članku The Science Behind What Tinder Is Doing to Your Brain za portal Psychology Today navaja raziskavo Vasilyja Kluchareva. Ta ugotavlja, da se v možganih nahajajo centri, ki so povezani s sistemi nagrajevanja. Ti so povezani s proizvajanjem nevrotransmitorja dopamina, ki pa v posamezniku vzbudi občutek zadovoljstva in ugodja. Pri Tinderju se omenjeni centri stimulirajo v primeru opazovanja privlačnih ljudi. Gre za sistem nepredvidenih nagrad, ki se lahko primerja z učinkom iger na srečo. Uporabnik namreč nikoli ne ve, ali se bo z nekom “ujel”, ali in kako se bo drugi uporabnik odzval. Ravno ta nepredvidljivost na uporabnike deluje kot droga. Uporabnik ima možnost, da “zadane” zmenek. Na koncu izločanje dopamina ne povzroči več sama “nagrada” (ujemanje na Tinderju), ampak že sama “napoved nagrade” (obvestilo o ujemanju). Vzpostavi se povezava med povodom in nagrado, povod pa nato izzove večje izločanje dopamina kot nagrada sama. Ljudje lahko ravno zaradi tega občutka ugodja ne želijo prenehati prebrskavati med naborom oseb in prebijejo ure in ure na aplikaciji, kar lahko poimenujemo obsesija.
Tinderjev učinek “ego boosta”
Ljudje na njem preživljajo čas tudi iz živega dolgčasa. Uporabnik lista čez nešteto različnih profilov, kar utegne delovati kot igrica, ki jo žene radovednost. Kot pove Katharina, diplomantka medijskih študij in uporabnica Tinderja, si ljudje ustvarijo Tinder profil in ga nato izbrišejo, samo da aplikacijo iz dolgčasa ali osamljenosti spet naložijo. Lahko je tudi način na katerega si nekdo poizkuša izboljševati samozavest (ang. ego boost). Rok Vidmar, dipl. inž. el. (UN), na to temo komentira: “ Povprečen moški na Tinderju lahko ego samo izgubi, medtem ko za povprečno žensko velja ravno nasprotno.” Psihologinja Petra Belina za Mladino pove, da so nekateri ljudje del Tinderja, ker “želijo le potrditve, te pa jim kratkotrajno zadostujejo, z njimi pa kompenzirajo nezadovoljstvo na drugih področjih življenja.” Ljudem (in v tem primeru ženskam) torej veliko pomeni potrditev v obliki desnega drsljaja.
Površinskost tehnoseksualne dobe
Belina dodaja, da so mladi bolj navajeni na posredno komunikacijo, saj jim to daje občutek varnosti. Posrednost jim služi še posebno v primeru časovnega odloga, saj lahko razmislijo kaj odgovoriti ne glede na takojšnost odgovora.
Tomas Chamorro-Premuzic je v članku The Tinder effect: psychology of dating in technosexual era za The Guardian dejal, da profili na Tinderju niso prikaz resnične osebe. Gre zgolj za trženje samega sebe v obliki idealne podobe. Po njegovem živimo v tehnoseksualni dobi, kjer se je proces zmenkov ne samo spremenil v igro, ampak tudi seksualiziral preko tehnologije. Ljudje pa so precej bolj površinski kot se zdi. Neka raziskava je pokazala, da bi človek raje ocenjeval petdeset slik v dveh minutah, kot spoznaval petdeset minut potencialnega partnerja. Tinder namreč omogoča, da se en človek pogovarja z več osebami naenkrat in s tem prihrani na času.
Drugačna pravila Tinderja
Dejstvo je tudi, da se ljudje na Tinderju utegnejo obnašati povsem drugače, kot bi se v živo. Terapevt Matt Lunquist je za The Atlantic povedal, da se zaradi digitalne komunikacije med človekoma, ki sta po navadi popolna tujca, poraja občutek relativne anonimnosti in neosebnosti. Velikokrat je to vzrok vse bolj pogoste nesramnosti v klepetu na Tinderju. Tako so del pogoste prakse na tej aplikaciji postali pojavi kot na primer “ghosting” (človek ne odgovarja več svojemu sogovorniku, tako da se zdi kot, da je izginil s površja Zemlje), vedno več je tudi puščanja na cedilu. Posebni primeri so tudi “catfish”, kjer uporabnik v resničnosti ni človek, za katerega se predstavlja na profilu.
Tudi komunikacija je drugačna. Čim ni čutiti iskrice v prvih petih oblačkih pogovora, oseba po navadi pogovor prekine. Čeprav obstajajo olikani ljudje, je veliko tudi tistih, ki se poslužujejo bolj “direktnega” pristopa, kot je na primer: “Pošlji mi kakšne (gole) slike”. Po besedah Katharine: “Tinder olajša dobivanje brez kakršnihkoli obveznosti”. Zaradi razdalje med sogovornikoma, občutek odgovornosti do drugega ni velika. Tako lahko človek ne odgovori po več ur, dni ali pa izgine. Kot dodaja Katharina: “Velikokrat sem bila že “ghostana”, in to potem, ko sem v pogovor vložila že veliko časa.”
Prikazovanje (ne)sprejemljivosti obnašanja
Profil na Instagramu z uporabniškim imenom tinder_nocne_more (anonimno) objavlja pogovore, ki se zdijo najbolj nerodni, inovativni ali zgolj nespodobni. Tako je ljudem na voljo vpogled v raznovrstne pogovore, ki so del Tinder zgodbe. Poleg popestritve dneva, te objave vzbudijo premišljevanje o tem, kako se obnašamo in kaj je (ne)sprejemljivo. Pred tednom je aplikacija na svoj “Instagram story” objavila vprašanje, kdo sploh še uporablja Tinder, in večina sledilcev je odgovorila z ne. Torej je uporaba ali zaradi omenjene nespodobnost (ali pa najdbe partnerja), vsaj v Sloveniji, upadla. Taisti rezultat je pokazala tudi naša anketa.
Vtisi in pogled v prihodnost
Pred dvema dnevoma smo na našem Instagram profilu izvedli kratko anketo o mobilni aplikaciji, ki je tema tega članka. Večina ljudi Tinderja ne uporablja več, z izkušnjo spoznavanja drugih ljudi niso bili preveč navdušeni, saj so velikokrat bile neprijetne. Prevladujoče mnenje, da se ljudje na Tinderju obnašajo neprimerno.
Zanimivo je, da je večina odgovorila pritrdilno na vprašanje o obstoju povezave med obsesijo ter podrsavanjem levo ali desno in višanjem samozavesti.
Na vprašanje, če vidijo Tinder kot prihodnost spoznavanja na sploh so sodelujoči uporabniki odgovorili z zanikanjem. Prav tako gledajo skeptično na uporabnost same aplikacije.
Tinder je oblika obsesije, venda ne bo nadomestil analognega komuniciranja
Ljudje že od nekdaj iščejo isto, le načini iskanja so se spremenili. Tinder po eni strani opogumlja tiste, ki si sicer ne upajo pristopiti do osebe in pomaga prebiti led ob prvem pogovoru, pri katerem je v živo občutne nekaj nerodnosti. Naj bi bil most med digitalnim in fizičnim zmenkom. Veliko ljudi se je spoznalo in se še bo še naprej spoznavalo preko mobilnih aplikacij, a to naj bo razumljeno kot nov način komunikacije, ki dodatno olajšuje življenje. Tak način komunikacije in spoznavanja, pa ne bo nadomestilo tistega resničnega, “analognega”. Tadej Hren, iz nacionalnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT, za Mladino pove, da si ljudje tehnologijo prilagodijo glede na svoje želje. Zanika, hipotezo, da zaradi aplikacij ne bomo mogli več funkcionirati v nedigitalnem svetu. Logaritmi naj bi zgolj pomagali priti v stik z osebo, h kateri si običajno ne bi upali pristopiti. Katharina dodaja: “Mislim, da nisi v manjši prednosti pri iskanju razmerja, če nimaš Tinderja.”
Sto ljudi, sto čudi
Ne glede na to, da veliko ljudi hrepeni po konstantnem potrjevanju iz zunanjega sveta, in da jim Tinder v ta namen tudi služi, je za druge ljudi to prostor, kjer so spoznali prijetne ljudi (pa naj bodo to prijatelji ali partnerji). Kot pravi rek: “Sto ljudi, sto čudi”. Tinder morda celo zagotavlja večjo prepričanost, kot pojasnjuje v Mladini Lara Paukovič v svojem članku Zakaj ljudje vztrajajo na portalih za zmenke, če jim to prinese več razočaranja kot koristi, saj obe osebi vesta ob pojavu okenca za sporočila, da se zanimata drug za drugega. Tako naj bi bil začetek interakcije lažji. Pred prestopom iz digitalnega v resnični svet pa Tinder ne glede na možno tesnobo omili pritisk. Tinder je za ene še en način, da preživijo na telefonih več časa ter obsesivno drsajo po zaslonu ure in ure, ker jim to prinaša občutek ugodja in samopotrditve. Vplivu te aplikacije se ljudje sicer vedno težje izognejo, saj se je njena uporaba tako razširila, da je čudno, če ne kdo ni del Tinder sveta. Na omenjenem profilu Tinder nočne more je namreč veliko zgodb o tem, kako so ljudje spoznali svojega trenutnega partnerja. “Vendar ne menim, da je (Tinder) popolna prihodnost spoznavanja, obstaja veliko drugih načinov, kako najdeš človeka za pravo razmerje,” je povedala Katharina. Po njenem mnenju bi Tinder bilo moč izboljšati na način, da se uporabnika ujameta glede na interese in ne zgolj po starosti ali lokaciji.
Tinder lahko torej predstavlja zgolj nov način spoznavanja, ki ima svoja pravila. To pa ne pomeni, da se ostali ljudje, ki se ne želijo pridružiti mrzlici desnega drsljaja, ne bodo imeli priložnosti spoznavati na drugačen način. Je zgolj še ena izmed modnih muh, s katero so marsikateri (biološko pogojeno) obsedeni. Vendar ne glede na morebitno anksioznost in zmanjševanje sposobnosti pogovora v živo, le tega digitalna komunikacija nikoli ne bo povsem nadomestila.
Žana Elizabeta Čeh
