Ko človek vstopi v kletne prostore ljubljanske osnovne šole Bičevje, dobi občutek, da je prišel v bunker ruskih hekerjev, ki pripravljajo kibernetski napad na Zahod. Vsepovsod računalniki, tipkovnice, žice, monitorji – in vsi so videti bolj ruski. Rabljeni. Vendar ne pripadajo nobeni tajni organizaciji, temveč društvu Duh časa, ki si prizadeva za na virih utemeljeno gospodarstvo (angl. resource-based economy). Kako pomembna je tehnologija in kako prav pride vsak računalnik, ki je na voljo, smo lahko občutili predvsem v času epidemije koronavirusa.
Vizija prihodnosti
Društvo Duh časa je bilo ustanovljeno leta 2010. Zanimive so predvsem okoliščine, v katerih je nastalo. Njihova zgodba temelji na filmu Duh časa (v izvirniku Zeitgeist: Addendum), v katerem je predstavljen družbeni model pokojnega Jacquesa Frecsa. Gre za vizijo družbe prihodnosti, kjer bodo postopno uvedeni mehanizmi, ki bodo pripeljali do trajnostnega, na virih osnovanega gospodarstva. Ravno za to se 20 zanesenjakov (in več kot sto prostovoljcev) že skoraj desetletje trudi in deluje v smeri, da postane to del družbene miselnosti.
Kako je sploh nastalo društvo? (Vir: YouTube)
Vse vire, ki jih ima Zemlja na voljo, moramo usmeriti v družbeno korist. To je ključno vodilo društva. Pred desetimi leti je nastalo veliko videov, ki so z novega zornega kota prikazovali, zakaj nastajajo nekateri družbeni problemi, kot je neenaka razporeditev dobrin po svetu. A kako tako ureditev sploh oblikovati na drugi način?
Matjaž Ugovšek o plazu elektronskih odpadkov, ki pa jih v društvu ponovno uporabijo. (Vir: SoundCloud)
Snovalci društva najprej niso vedeli, kaj pravzaprav početi. Potrebovali so načrt, projekt in dejavnosti, s katerimi bi pokazali, kako sistem deluje v praksi. “Imamo računalnike, ki jih kot družba mečemo stran, ker ne vemo, kaj bi z njimi. Na drugi strani imamo ljudi, ki si računalnika ne morejo privoščiti, čeprav je nujen za normalno vključenost v družbo,” je začetno idejo pojasnil predsednik društva in idejni oče projekta Matjaž Ugovšek.
Računalniki za socialno ogrožene
Novo dejavnost so poimenovali Računalniki za socialno ogrožene. Gre za pravi primer projekta, ki združuje več točk. Svoj prostor pod soncem je, poleg trajnosti, našel še v eni točki, in sicer v skrbi za najbolj ranljive. Skrb za tiste, ki si računalnika žal ne morejo privoščiti. “Načeloma so računalniki namenjeni socialno ogroženim, a razdelimo jih tudi kakšnim drugim organizacijam. Nekaj smo jih poslali v tujino. Dejansko gre za donacije računalnikov vsem, ki jih potrebujejo, a si jih enostavno ne morejo privoščiti,” o namenu projekta pove Jani Turk, eden tistih, ki sicer ni del društva, a mu duh prostovoljstva ni dal miru. Turk, ki je eden od številnih prostovoljcev, je s člani društva pred leti hitro našel skupni jezik in poskrbel, da ima zbirna točka naslov tudi v Piranu.
Jani Turk je ustanovil zbirno točko v taborniškem domu v Piranu. (Vir: Osebni arhiv)
“Uporabne stvari velikokrat zmečemo v smeti. To je velika napaka. Resda vse niso obnovljive, a veliko jih je.”
Jani Turk, prostovoljec
Skupaj osem delavnic imajo razpršenih po vsej Sloveniji, od Maribora do Pirana, največ prometa pa imajo v Ljubljani, kjer imajo tudi najboljše razmere za delo, saj jim je prostore odstopila osnovna šola Bičevje, ki jo je Ugovšek obiskoval kot otrok, pozneje pa se je tja kot kitarist vračal na vaje s skupino Slon in Sadež. “Nekoč smo dobili večjo donacijo, štirideset računalnikov naenkrat, in jih nismo imeli kam dati. Zato sem se obrnil na ravnateljico osnovne šole Bičevje in takoj je bila za.” Glasba res odpira vrata, se je strinjal sogovornik.
Kako v društvu poteka priprava starih računalnikov? (Vir: YouTube)
Podarili so že na tisoče računalnikov
Matjaž Ugovšek nam še zaupa, da so veliko računalnikov že obnovili, a se pri tem še ne mislijo ustaviti: “Kljub temu, da smo jih veliko podarili, je v Sloveniji še veliko družin, ki bi jim lahko pomagali. A pomoč želimo usmeriti tudi v tujino, predvsem v manj razvite dežele, kjer bi pomoč imela še večji učinek,”. S svojim projektom so pomagali tudi v času poplav v Bosni in Hercegovini leta 2014, pred leti pa tudi centru za begunce v Atenah in eni izmed osnovnih šol v vasici Msata v Tanzaniji.
Matjažu časa in volje nikoli ne zmanjka. (Vir: Osebni arhiv)
Predsednik društva Matjaž Ugovšek je eden tistih, ki mu prostovoljstvo veliko pomeni. Aktiven je tudi, ko drugim zmanjka časa. “Nobena tovrstna akcija ne more delovati brez volje, prepričanja in vidnih učinkov opravljenega dela. Vsi naši prostovoljci so požrtvovalni posamezniki, ki v takih projektih vidijo nek globlji smisel, ki presega zgolj osebno koristi,” pove Ugovšek, ki je mnenja, da Slovenija svojega potenciala dobrodelnosti ne izkorišča na pravi način: “Takih akcij je žal premalo. Želimo si jih več, saj je potenciala veliko. Nekaj jih nastaja, kar je dobro, a kot je že Gandhi rekel, moramo biti sprememba, ki jo želimo videti. Mi bomo vedno delovali tako, da bo naša pomoč brezplačna.”
V sodelovanju z Zavodom Vsak so se lotili tudi skupne akcije Nihče brez. Z akcijo, ki je izjemnega pomena tudi v luči izvajanja obveznega pouka šolarjev na domu (posledica epidemije koronavirusa), želijo zagotoviti računalnike vsem šolarjem, ki so brez tega orodja.
Kot je poudaril Ugovšek, društvo račualnike socialno ogroženim podaja prek organizacij, ki so za to usposobljene. (Vir: SoundCloud)
Pomoč nudijo, prave podpore pa ne dobijo
Čeprav bi morala država stremeti k temu, da se tistim, ki želijo nesebično pomagati drugim, omogočeni vsaj normalni pogoji za delo, velikokrat ni tako. “V Ljubljani smo v zaklonišču, kjer je prostora zelo malo, zrak je slab, dnevne svetlobe ni. V Mariboru smo v zapuščenem vojaškem objektu, kjer ni ogrevanja, občasno tudi elektrike, da ne govorim o internetu. V Radečah je delavnica na domu družine, ki težko shaja. Kljub temu delamo s polno paro. Lahko si samo mislite, kaj vse bi lahko naredili, če bi bili pogoji boljši,” potoži predsednik društva Ugovšek in zbode tiste, ki sredstva imajo, ne pa tudi volje: “Tisti, ki potrebujejo pomoč, so vedno pripravljeni na tovrstne akcije. Tisti, ki bi morali to podpreti, pa so preveč zadržani. V preteklosti smo se prijavljali na različne razpise, tudi uspešno, a ker je na koncu bilo toliko birokracije in ostalih nesmislov, se nam ni zdelo več vredno truda.”
Absurdnosti je bilo precej, ena takih je simbolična finančna nagrada za delo prostovoljca. “Zgodilo se je namreč že, da bi morali, ob tem, ko se prostovoljcu vsaj simbolično povrne trud v obliki finančne nagrade, z njim skleniti podjemno pogodbo. In potem nam polovico nagrade vzame država. Mi pa dejansko namesto nje opravljamo delo. Kaj drugega reči, kot se nasmehniti,” o absurdnosti razpisov pove Ugovšek. Ker je današnja družba taka, da so nepridipravi in tisti, ki bi se želeli okoristiti na račun drugih, vselej prisotni, je težav še več. “Čeprav je že dolgo tega, odkar so nas opozorili, da se naši računalniki pojavljajo na določenih spletnih straneh, smo uvedli dokument in tretjo osebo. Gre za potrdilo o seznanjenosti, ki ga mi pošljemo prosilčevemu socialnemu delavcu, ta ga potrdi, prosilec pa se z dokumentom oglasi pri nas in zanj dobi računalnik,” zaključi sogovorec in za konec povabi vse k temu, da so dobrodelni.
V kakšnem svetu želimo živeti? Vir: YouTube
“Takih akcij je žal premalo. Želimo si jih več, saj je potenciala veliko. Nekaj jih nastaja, kar je dobro, a kot je že Gandhi rekel, moramo biti sprememba, ki jo želimo videti. Mi bomo vedno delovali tako, da bo naša pomoč brezplačna.”
Matjaž Ugovšek