Odkar je bila prvič razglašena epidemija in je vlada začela sprejemati za vse nas nove ukrepe, z njimi vsi niso (bili) zadovoljni, na njihove problematike pa v ospredju opozarjajo nevladne organizacije. Ena od teh je neogibno tudi Inštitut 8. marec, katerega direktorica Nika Kovač ni tujka pojavljanju v medijih tako pred, kot tudi med epidemijo koronavirusa. Februarja smo si v Večeru lahko prebrali njen prispevek o problematiki trenutne zakonodaje o posilstvu, »po kateri mora biti posilstvo narejeno s silo ali fizično grožnjo, kar pomeni, da se mora žrtev med posilstvom aktivno upirati,« s pozivom na preoblikovanje le-te v predlagan model »samo ja pomeni ja«, ki pa ni doživel uresničitve. Ob trenutnih odmevnih protestih zaradi prepovedi splava na Poljskem, pa je minuli mesec z izdajo svoje nove knjige Moja odločitev; pričevanja, pravice in predsodki o splavu, sedemindvajsetletna antropologinja, sociologinja in družbena aktivistka spomnila na ženske v Sloveniji, ki so se s to odločitvijo soočile osebno.
»Ne bom niti pisal o tem, kako pomembna je ta knjiga v tem trenutku, ko se mi zdi, da smo samo čivk ali dva oddaljeni od tega, da strumno krenemo po poti Poljske. […] Zato pa imamo Niko; da postavlja prava vprašanja, da nam preko zgodb pomaga k razumevanju sveta okoli sebe in da nam s svojim neutrudnim delom daje vedeti, da smo skupnost in da so problemi enega problemi skupnosti,« je o literarnem delu na svojem Facebook profilu napisal Aljoša Harlamov, glavni urednik Cankarjeve založbe, publicist in prijatelj Nike Kovač.
Problemi zanjo niso novi
S problematiko izvajanja Pravice o svobodnem odločanju o rojstvu otrok, ki jo trenutno v Sloveniji še imamo, pa se Kovačeva ni ukvarjala prvič, vanjo se je namreč poglobila že s svojo magistrsko nalogo, v kateri je stanje prikazala z izpovedmi naključno izbranih petih žensk. Po poročanju STA leta 2018 je ugotovila, da »četudi je v Sloveniji to področje na pravni ravni dobro urejeno, je na številnih ravneh neformalnih praks v Sloveniji pravica do splava kršena,« kar kažejo komentarji medicinskega osebja, neustrezna informiranost o postopku in pravicah ter letaki Zavoda Živim.
Tudi v svojem prvem knjižnem delu Pogumne punce, je dala glas ženskam; tridesetim pogumnim ženskam, ki so s svojimi dejanji spreminjale svet, pišejo na Amnesty International. Po mnenju Nike Matanović, študentke psihologije ter avtorice mladinskih del Brez panike in Razred, smo po zaslugi njene soimenjakinje in ostalih sodelujočih avtoric pri knjigah Nepozabne in Pogumne punce spoznali zgodbe neverjetnih Slovenk, ki smo jih prevečkrat zamolčali in odrivali na stran. »Zdi se mi izjemno, da tudi skozi svoje pisanje opozarja na probleme, o katerih se v družbi dolgo nismo pogovarjali, in s tem kljubuje predsodkom, s katerimi mnogi radi predalčkajo ljudi, ki se z njimi soočajo,« pravi. »S svojim angažiranim aktivističnim in raziskovalnim delom osvetljuje vse, kar bi sicer še naprej pometali pod preprogo, in daje glas tistim, ki so jim ga drugi ne le odvzeli, ampak kar nekajkrat iztrgali.« Glas je preko Inštituta dala tudi več kot 160 žrtvam spolnega nasilja in nadlegovanja, ki so se izpovedali na spletni strani Jaz tudi, v sklopu istoimenske kampanje.
Aktivistka že od malih nog
Preden se je Kovačeva začela ukvarjati z izpostavljanjem problematik na družbeni ravni, pa je bila »taka kot vsi otroci«, sta nam povedala njena starša, redna profesorja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Miha Kovač in Mojca Kovač Šebart. Dejala sta, da čeprav je njeno otroštvo pri petih letih presekala sladkorna bolezen, zaradi katere je bila odvisna od injekcij, nato t. i. pena in na koncu od inzulinske črpalke, je kljub vsemu ostala vesela in družabna deklica. Že kot osnovnošolka je začela obiskovati improvizacijsko gledališče v Pionirskem domu pod okriljem Bjanke Keršmanc, ki ji še danes dolguje izgubo strahu pred javnim nastopanjem, še dodajata. Trenutno sta obe tudi članici ekipe Pionirskega doma.
Pravita tudi, da so bili v družini družbeno angažirani, svoja različna prepričanja pa so dosledno utemeljevali in jih argumentirali. »Še posebno dedek v Mariboru, ki je bil učitelj in pedagog po profesiji, je Niko vzgajal k solidarnosti in k temu, da do krivic drugih nikoli ne smemo biti ravnodušni in da šibkejši potrebujejo podporo. Tudi protestov se je hitro udeleževala v našem spremstvu in lahko rečeva, da je bila že zgodaj družbeno dejavna.« Slednje se je nadaljevalo z njeno aktivno vlogo pri letošnjih protestih, organiziranih na kolesih, ki so v medijih dvignili veliko prahu. Omenjenih protestov se ni mudila kritizirati spletna stran Nova24 in predsednik vlade Janez Janša, ki je na Twitterju objavil sledeč komentar: »Eklatantno kršenje zakona in ogrožanje zdravja celotne države. Raznašalci #koronavirusa.«
Brez poraza ni uspeha
Desničarskemu polu s tem ni hodila v zelje ne zadnjič, zagotovo pa tudi ne prvič. Kot takratna članica Levice, se jim je postavila nasproti že v času zanje sicer neuspešne kampanje Čas je ZA, ki se je zavzemala za uveljavitev Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih leta 2015. Njej v podporo je nastal sam Inštitut 8. marec z Niko Kovač na mestu direktorice in zastopnice. Z njegovim ustanoviteljem, Simonom Maljevacem pa sta septembra 2018 za organizacijo Transform! Europe napisala poročilo Neokonservativna gibanja v Sloveniji, za katero na portalu Demokracija trdijo, da je analiza kot taka »nadvse površna in je namenjena že verujočemu krogu tako imenovanih levičarskih progresivcev«. Ne smemo pa pozabiti, da je Inštitutu isto leto uspelo preprečiti ukinitev dodatka na delovno aktivnost, brez katerega bi družine, ki ne zaslužijo dovolj, pahnili še globje v revščino, je v intervjuju za Dnevnik povedala Kovačeva.
O njeni trdni volji pripovedujeta še starša: »Vedno je uveljavljala svoje prepričanje in včasih smo pustili, da pade na nos. […] Sicer pa se zlepa ni uklonila avtoritetam. Nekako je speljala, da je izrazila svoje mnenje, tudi nestrinjanje. Praviloma tako, da pri tem ni žalila in izključevala.«
