Matic Gabriel je fotograf, snemalec, grafični oblikovalec in samostojni podjetnik. 27-letnik ima že več kot desetletje izkušenj na svojem področju. Prepoznaven je po svojih barvah in filmski svetlobi, iz katere pri fotografiranju izhaja. Svojo pot je začel na fotografskem krožku v prvem letniku srednje šole. Po ekonomski srednji šoli v Celju je svojo pot nadaljeval na Fakulteti za fotografijo v Sežani. Z vsakim projektom ima nove izzive in že vrsto let sodeluje z velikimi in majhnimi podjetji ter posamezniki.
Pred kratkim ste posneli videospot za zadnjo pesem Ines Erbus in Davida Amara. Kako je potekalo snemanje?
Bilo je zanimivo, saj sta se Ines in David pesmi lotila pozno. Poklicala sta me in vprašala ali bi snemal njun vidospot za novo pesem, ki je ob tistem času še niti nista imela. Rekel sem, da gremo lahko na Roglo, saj je pred kratkim zapadel sneg, s predlogom sta bila zadovoljna. Dogovorili smo se, da nekaj posnamemo v studiu in nekaj na Rogli. Pesem sem prvič dobil v poslušanje zjutraj, ko sem se peljal na snemanje. Pravzaprav nismo imeli nobenega scenarija, zato smo si ga izmišljevali sproti.
Kakšen pa je običajno proces snemanja in fotoshootinga, kako potekajo priprave nanj?
Popolnoma odvisno od tega za koga se snema ali fotografira. V kolikor gre za resna, velika podjetja, potem se je treba pripraviti veliko prej, sploh če sodelujem z agencijami, tukaj lahko govorimo o enem ali dveh mesecih prej. Če gre za posameznike pa je to praktično takoj. Vsekakor hočejo imeti velika podjetja zagotovila, da vse poteka brez problemov, pri manjših je precej bolj pomemben cenovni vidik in ni takšnih striktnih pravil. Seveda je sodelovanje z manjšimi lažje. Zbiram si videospote in reklame tistih, s katerimi rad sodelujem in pri katerih vidim vizijo.
Torej stranke ne izberejo vedno vas, tudi vi si izberete njih?
Ja, seveda. Predvsem pri videospotih je tako, da mi stranka pošlje pesem, ki jo poslušam, in glede na to ali mi je všeč, se odločim glede sodelovanja. Po toliko letih imam tudi sam določene pogoje. Mora izgledati filmsko, v uporabi morajo biti moje barve, saj sem po tem dosti poznan, v kolikor to ni možno, zavrnem sodelovanje.
Kaj najraje fotografirate in snemate, kako ste razvili vašo posebnost in stil?
Po mojem mnenju, če ima posameznik zanimanje za fotografiranje, ga mora najprej zanimati svetloba. Iz tega tudi izhajam. Sam sem začel z enim izmed prvih digitalnih DLSR-ov, včasih sem delal tudi na film, tako fotografije kot posnetke, saj takrat še nisem imel takšnega dostopa do digitalnih pripomočkov. Sem mnenja, da vsi gledamo na te stvari drugače, sam gledam na vse kot na svetlobo, ki mora biti lepa filmska in ne komercialna, umetna. Tako sem ločil svoj stil od drugih.
Kako ste vedeli, da je fotografiranje tisto, kar bi radi počeli v življenju?
Zelo enostavno. V prvem letniku srednje šole je prijatelj dal idejo, da si pogledava fotografski krožek.V roke so mi dali fotoaparat, od takrat naprej sem vedel, da želim to delati celo življenje. Potem sem iz srednje šole šel na Fakulteto za fotografijo.
Obstaja oseba po kateri se zgledujete? Če obstaja, zakaj ravno ta oseba?
Ja, Peter McKinnon, zelo dober youtuber, ki ga imam za navdih. Od slovenskih fotografov mi je najljubša Urša Premik, navdušijo me njene barve, njen ”vibe”, poznava se že 15 let in njeno delo je eno ob boljših. In pa moj bivši mentor Rok Teržan, ki je tudi Celjan in trenutno dela v Berlinu.
Kaj je ena stvar, ki si žeilte, da bi jo vedeli preden ste začeli fotografirati ali nasvet, ki bi ga dali nekomu, ki je na začetku svoje fotografske kariere?
Pravil ni. Včasih so nam govorili ”get out of the box”. Ko sem jaz začel ni bilo Youtube ”toutorialov” kot so danes. Vse kar si se lahko naučil je od drugih ali iz knjig. Tam je napisano pravilo za pravilom, iz katerih se učiš in ne pomisliš, da bi karkoli drugega izgledalo dobro, saj ne bi bilo prav. V trenutnih časih, sploh na kakšnem Instagramu pa je samo pomembno, da dobro izgleda. Če bi to imel v glavi preden sem začel, bi do točke, kjer sem sedaj, prišel prej.
Trenutno živimo v precej digitalizirani dobi, kjer obstajajo različne platforme za promocijo, kot sta na primer Instagram in Facebook, kako to vpliva na obseg vašega dela?
Instagram je danes nujno zlo. Ne uporabljam ga veliko, moj ”screen time” na tedenski bazi je 24 minut, kar po mojem mnenju izstopa od povprečja. Nimam več energije za to, včasih je bilo zanimivo, vsak je imel svojo zgodbo, vsak se je trudil, zdaj je pa vse tako instantno in preveč je reklam. Vsi moji prijatelji so ”influencerji”, rečem lahko samo kapo dol, ampak meni se vsakodnevno tega ne ljubi spremljati. Svojo pozornost raje obrnem v Youtube kanale z dobro vsebino.
Kateri je vaš najljubši projekt do sedaj? Kakšna je zgodba za njim.
Moj najljubši projekt je vsak naslednji. Vedno se pojavijo novi izzivi, ki so pri vsakem projektu drugačni. Že ko gledam projekt za eno leto nazaj, ki mi je bil takrat nekaj najboljšega, se zdaj vprašam, če sem to sploh delal jaz. Zato ne bi rekel, da imam enega najljubšega.
Kaj je vaša najboljša lastnost pri delu in kaj najslabša?
Najboljša je, da sem zelo umirjen. Včasih je bila kakšna stranka zaradi tega prav živčna. Ne primer, ko sva s Katayo snemala videospot, scenarija ni bilo, prišel sem na set, spil kavo, pristopila je do mene in bila je začudena, zakaj nisem živčen, saj niti ne vemo, kaj in kako bomo snemali. Najslabša pa je, da mi morda ne uspe vedno vsega oddati na rok. Tako je, če želiš pri kakšnem projektu res doseči tistih sto procentov, preceniš ali je vredno žrtvovati rok, ali pa oddati malo slabše.
Kako reagirate, če stranka ni zadovoljna z vašim delom?
Mirno. Pogovorimo se zakaj ni v redu in kaj bi se dalo popraviti. Vendar se najde kašna stranka, ki mi ”stopi na živec”, ko jim rezultat že dvanajstič ne ustreza in ugotovim, da sploh ne vedo, kaj bi zares imeli. To se mi je do sedaj zgodilo že nakajkrat. Po navadi v velikih podjetjih, ko na video projektih dela človek, ki nikakor ne paše v ta segment, posledično nastanejo zmede. Pride do točke, ko se zamudi vse roke oddaje, moje in njihove, s takimi podjetji ne sodelujen več.
Kaj je tisto, kar mora pri fotografiji najbolj izstopati, da jo dvigne iz povprečja?
Ponovno bom rekel, svetloba. Vedno gledam na osvetljavo, poleg nje pa tudi obdelava. Slika zares nastaja v postprodukciji. S fotoaparatom jo vidiš in ujameš trenutek, v postprodukciji pa jo razviješ. Včasih, ko se je delalo v temnici in razvijalo fotografije, so jih takrat svetlili ali temnili, dodajala se je neka mera ”photoshopa”, sicer na malo bolj osnovni ravni. Takrat je fotograf zares pokazal svoje znanje.
Kaj je najtežji del fotografiranja in kaj najlažji?
Edini faktor, ki se spreminja so ljudje. Ko obvladaš ni več nič težko. Po tolikih let izkušenj mi tehnologija ne predstavlja težav, ljudje pa so vsakič drugi. Tako, da so oni najlažja in obenem najtežja stvar pri delu.
Ali obstaja dogodek, ki bi ga opisal kot prelomnico fotografske kariere?
Dve leti po tem, ko sem začel s fotografiranjem sem se udeležil fotografske delavnice Celje Fokus v Klubu študentov občine Celje, kjer sem bil kasneje tudi predstavnik dijaške sekcije. Organizatorji so me po dveh letih udeleževanja povabili k soustvarjanju delavnice. Nato smo deset let sodelovali. Tam sem spoznal tudi druge fotografe in se ogromno naučil.
Kaj je cilj vašega fotografiranja?
Moj cilj je, da uživam. Vsekakor pride zadoščenje, da ljudje pohvalijo tvoje delo, tudi všečki na Instagramu imajo na koncu smisel. Trenutno ne bi počel nič drugega, saj je moj hobi moj poklic.
E. S.
