22-letni profesionalni slovenski judoist Enej Marinič prihaja iz Maribora, rezultate v judu pa dosega na evropski in svetovni ravni. Judo ga spremja že 7 let, kjer je za svoja leta osvojil mnogo zelo občudovanja vrednih dosežkov. Zraven osvojenega mesta večkratnega državnega prvaka v Sloveniji se lahko pohvali z 3. mestom na mladinskem svetovnem prvenstvu 2017, 3. mestom na mladinskem evropskem prvenstvu 2018, 5. mestom na mladinskem svetovnem prvenstvu 2018 in 5. mestom na svetovnem pokalu. Kot mnogo profesionalnih športnikov je tudi sam doživel poškodbo, ki ga je za nekaj časa primorala k rehabilitaciji in počitku, a mu je vsekakor dala ponovni zagon za vnaprej. Ker ga judo spremlja kar lep čas njegovega življenja sam pravi, da se je v šport zaljubil že na začetku in si želi povzpeti še višje. Marsikdo mu je že napovedal, da bo postal uspešen judoist, s svojim vložkom truda in dela pa je vsakič stopničko bližje Olimpijskim igram, ki so končne sanje vsakega profesionalnega športnika. Zato z veseljem vsak trenutek svojega prostega časa posveti treningom in fizičnim pripravam. Borilne veščine ga spremljajo že od malih nog, njegova kariera juda pa bo zagotovo trajala še dlje in dokazala kaj vse je zmožen in kaj vse se da osvojiti s trdim delom in trudom.
Kaj vas je privačilo pri judu, da ste ga začeli trenirat?
Prvi stik z judom sem imel skozi prejšnji šport, ki sem ga treniral pred judom, to je ju-jits. Pri treningih ju-jitsa sem dodatne treninge začel delati v Judo klubu Branik. Tam sem se skozi čas zaljubil v ta šport, sai je bil dokaj drugačen in težji. Kasneje me je z nekaj meseci tekmovanj judo še bolj pritegnil in takrat sem se odločil, da prestopim na judo in z njim začnem svojo tekmovalno pot.
Kot večkratni državni prvak in kandidat za Olimpijske igre v Tokyu 2020 se lahko uvrščate med najbolj uspešne slovenske judoiste v kategoriji +100kg. Kako bi opisali svojo pot do uspeha?
Pot je bila zelo naporna. Tujina se je začela leta 2013, kjer sem imel kot kadet zelo dober uspeh pri državnih medaljah v Sloveniji, ne pa še tako visokega mednarodega uspeha, saj se je poznal moj primankljaj, da ne treniram tako dolgo juda. Skozi čas se je seveda moj uspeh stopnjeval, kjer sem v mladinski kategoriji začel nizat večje uspehe z rezultati na evropskih pokalih, kar sem zaključil s svetovno in evropsko medaljo v letih 2017 in 2018. Velika prelomnica je prišla s člani, kjer se je na žalost zgodila tudi poškodba kolena. Kljub poškodbi sem imel dober začetek kot član, tudi sedaj mi dobro kaže, da lahko nadaljujem. Norma za Olimpijske igre je še vedno pod vprašajem. Sem kandidat, ampak se še glede tega lovim zaradi pandemije, ki se dogaja, saj v tem času ni veliko tekem.
V vaši zgodbi zagotovo obstaja nekdo, ki vas je za judo navdušil. Kdo je to?
Nikakor ne morem omeniti ene osebe, saj je bilo več oseb, ki so mi dajale motivacijo. To so vsi trenerji s katerimi sem delal na začetku v času, ko sem začel hoditi v Judo klub. Oni so mi odprli vrata v svet juda, kjer sem dobil tudi veliko prijateljev. Zato zagotovo ni ene osebe, ki ji pripisujem ta zaslužek, saj sem hvaležen prav vsem.
Na kateri dosežek v svoji karieri ste do sedaj najbolj ponosni?
Definitivno je to 3. mesto na svetovnem prvenstvu 2017 v Zagrebu za mladince. Prišlo je malo nepričakovano, saj sem najprej bil favorit za evropsko medaljo v Mariboru, kar se je končalo, kot en velik polom. Zato sem prišel na svetovno prvenstvo brez pričakovanj. 3. mesto je bila moja največja prelomnica, saj sem videl, da lahko konkuriram z najboljšimi na najvišji ravni. Tukaj se je začela moja profesionalna pot.
Kako pa bi opisali odnos do vašega trenerja Zdravka Portenšlagerja?
S trenerjem imava odličen odnos. On je moj prvi trener juda, skupaj sodelujeva že 7 let. Poznava se izvrstno, saj točno veva kako kak trening poteka. Popolnoma mu zaupam in tudi on popolnoma zaupa meni, saj ve, da ne rabi bit vsak trening prisoten, da ga bom oddelal tako kot je treba. Ker sam ni profesionalni trener z menoj ne more iti na vsako tekmo, ampak je vseeno vendo prisoten na vseh glavnih tekmah. Zelo sem samozavesten, ko je z mano.
Si z judom predstavljate svojo prihodnost ali bi raje delali kaj v smeri svojega študija?
Z judom bi definitivno rad nadaljeval do konca življenja. Prvo bi rad speljal tekmovalno kariero kolikor bo le možno, upam, da do nekje 32. leta. Vmes bi seveda rad tudi doštudiral logistiko, da imam “back up” načrt. Po zaključenem študiju pa bi še rad diplomiral v špornem treniranju in tako nadaljeval kot trener na klubski ali mednarodni ravni, morda celo z reprezentncami ali tujimi klubi. Seveda se bo vse pokazalo in razvilo v prihodnjih letih.
Leta 2019 ste imeli poškodbo kolena. Kako je poškodba vplivala na vaša tekmovanja in treninge?
Poškodba je prišla, kot en velik udarec. Zgodila se je v zadnji fazi priprav za Evropske igre v Minsku. Tam sem seveda želel dobiti medaljo, da bi se še lahko uvrstil na Olimpijske igre, ki so bile v planu za leto 2020. Rehabilitacija kolena je bila zelo dolga, saj je bila zelo zakomplicirana poškodba. Še vedno se postopoma vračam, delam večje treninge in odhajam na priprave, da ponovno pridem v formo.
Vas je poškodba dodatno motivirala?
Ja, seveda.
Kako?
Na začetku, ko je prišlo do poškodbe jo je bilo zelo težko sprejeti. Vendar sem to obrnil tako, da naredim čimboljše iz te izkušnje, da napredujem in, da se vrnem boljši, kot pa pred poškodbo.
Večinoma tekmujete mednarodno. Kje vse ste že tekmovali?
Tekmoval sem že v večini Evrope, od Nemčije do Nizozemske, v Rusiji, na Japonskem, v Maroku, kjer sem dosegel prvi odličen rezultat na članskem svetovnem pokalu z 5. mestom in zelo zanimivo, tekmoval sem tudi na Bahamih. Bahami so bili zanimivi zaradi kraja, saj je bilo kak dan po tekmovanju za spremembo malo počitniško.
Katera država pa vam je ostala najbolj v spominu?
Zagotovo mi je najbolj v spominu ostala Japonska, kjer sem tekmoval na svetovnem pokalu. Tam je vse drugače. Navijači reagirajo popolnoma drugače, telovadnica je čisto polna, dajejo ti čisto drugačen občutek in motivacijo. Res nepozabna izkušnja.
Kakšne so razmere za tekmovanje in treniranje v primerjavi s tujino in v Sloveniji?
Tujina ima veliko prednost na področju treningov. V moji kategoriji je treniranje v Sloveniji zelo omejeno, saj nas je številčno zelo malo. V tujini imajo veliko centraliziranih sistemov, regionalnih in državnih reprezentanc, mnogo bolj delujejo enotno pod strokovnim vodstvom, kot pa pri nas, kjer je klubski sistem in je vsak klub odgovoren le zase. V tujini že, da prideš v dobro ekipo, se od tebe pričakujejo večji dosežki, kot pa pri nas v Sloveniji. Tudi financiranje je mnogo boljše, kot v Sloveniji. V Sloveniji večinoma, če nisi uspešen do konca mladincev lahko svojo kariero zaključiš, saj zmanjka finančnih sredstev iz kluba. Po mojem mnenju ima tujina definitivno v večini pogledov veliko prednost.
Kakšno tekmovalno sezono lahko pričakujete v letu 2021 v primerjavi s prejšnjim letom?
Probal se bom udeležiti čim več priprav glede na trenutne omejitve. Prav tako je moj cilj, da bi se udeležil svetovnega članskega pokala, evropskega prvenstva in se probal kvalificirati na olimpijske igre. Sezona v letu 2020 je zagotovo marsikateremu športniku prekrižala načrte. Zelo se je povečala nepričakovanost saj se je naenkrat začelo vse odpovedovati in zapirati. Lahko si se pripravljal in ostal v odlični fizični formi, pa je bilo vse naenkrat samo odpovedano. Mene je dodatno oviral tudi čas, ko sem zbolel za kovidom in sem se za dobra dva tedna moral odpovedati vsemu. S tem so trpeli moji nadaljni treningi in evropska prvenstva. V Sloveniji celotne treninge kar odpovedujejo, zato je bilo vse skupaj zelo težje, a sem vseeno sezono izvedel do konca. Vsekakor ostajam pozitiven, da bo v letu 2021 sezona boljša.
