Ena prvih besed Zlatana Čordića Zlatka, kot odziv na politika, ki je na televiziji obljubljal boljšo prihodnost države, je bila »laže«. Zato se ne zdi več nenavadno, da je letos iz ljubljanskega motivacijskega raperja eskaliral v enega najbolj družbeno angažiranih in kontroverznih aktivistov, ki ga neodobravanje mnogih ne ustavlja. Poleg visoke politične aktivnosti na družbenih omrežjih in protestih je največ prahu dvignil z intervjuvanjem direktorja NIJZ-ja Milana Kreka, po katerem se je znašel v središču medijske pozornosti. Pred kratkim je dobil tudi bitko z Ministrstvom za kulturo, ki ga je novembra izbrisalo iz razvida samozaposlenih v kulturi z argumentom, da v zadnjem letu ni ustvarjal dovolj projektov, ki se skladajo s statusom kulturnika in neprijavljanju vseh prihodkov. Tudi mešani odzivi državljanov pripomorejo k oblikovanju njegovega političnega profila, na družbenih omrežjih pa se pojavlja kot predmet mnogih debat.
Zlatko se skozi svojo glasbo že od nekdaj bori proti nestrpnosti do drugih nacionalnih pripadnosti in stigmatizaciji manjšin, ki ju je občutil kot otrok prve generacije priseljencev iz BIH. Rodil se je v Ljubljani in lep del svojega otroštva preživel na pičlih devetih kvadratih, v barakarskem naselju v Vevčah, kjer sta se oče Besim in mati Hasnija zaposlila v papirnici. Kasneje se je z družino preselil v majhno garsonjero na Fužinah, kjer mu je za sobo dvajset let služil zastekljen balkon. Da je bil trdoživ že kot otrok ponazarja anekdota, ki nam jo zaupa: »Lovili smo se po bloku na Fužinah in delali prevale po stopnišču. Igra je šla tako, da smo se prijeli za jekleno konstrukcijo, se spuščali po stopnicah in se vrteli okoli ograje. Enkrat se je zgodilo, da mi je spodrsnilo, padel sem na hrbet in si ob robu stopnice razbil glavo. Največja fora pa je bila, da se je na koncu, ko sva s sestro hodila domov, jokala ona, jaz pa ne«.
V osnovni šoli se je začel ukvarjati z boksom in treniral pri »slovenskemu boksarskemu Jezusu« Janezu Galetu, ki ga je klical Goldi, z boksom pa se rekreativno ukvarja še danes. V rap se je zagledal skozi poslušanje 2Paca, vanj pa ga je usmeril takratni producent. Rapersko se je prvič preizkusil med obiskovanjem srednje lesarske šole, ki jo je tudi uspešno končal. Njegov prvi javni nastop je legendaren, v K4 ga je povabil Jizah, ki mu je ponudil mesto predskupine za hrvaške Bolesna brača in mu obljubil 7.000 tolarjev. Zlatko je repal iz zvezka, se po koncu koncerta vrgel med občinstvo, na koncu pa ni vzel niti denarja. Na njegovih prvih ploščah sta bila tematsko bistvena mali človek in problematika porekla, navdih za komade pa že od nekdaj črpa iz izkušenj. Pri štiriindvajsetih se je dokončno preselil v Medvode, a so Fužine za njegovo glasbeno ustvarjanje in življenjsko mentaliteto ostale bistvene. »Vem da nism tazadn, k s Fužin se preseli sam ne more od njih narazn, neke vrste zapor z leti zgine, ostanejo sam brazgotine,« je del besedila pesmi Princi Fužinci, ki jo je leta 2014 namenil vsem, ki so odraščali podobno in opisuje težo nalepke tujca, čeprav rojenega v Sloveniji. V intervjuju z RTVSLO 2018 je pojasnil težavne začetke, ko je menedžerka od radijskih postaj velikokrat dobila: »Ne mi pošiljat tega čefurja,« kar pa mu je toleranco in potrpljenje za ljudi samo še povečalo. Leta 2010 se je pojavil tudi v prvem slovenskem Big Brotherju Slavnih, ki je za njegovo prepoznavnost predstavljal odskočno desko. Kljub izločitvi zaradi domnevno zaigranega izpada, pa tekmovanja ne obžaluje. »Zlatku več publicitete ne bo koristilo, saj je parket na katerem pleše zelo vroč, želim pa mu vse dobro,« o njegovi medijski aktualnosti pove bivši sotekmovalec in diplomirani novinar Matjaž Živkovič.
»Zlatko je srčen ambiciozen človek z ogromno energije odkar ga poznam. Od čistega začetka je v svojo glasbo vložil vse.« O njem pravi Rok Terkaj, bolje znan kot Trkaj, ki je z Zlatkom večkrat sodeloval in si z njim deli slovenski raperski parket. Tudi prijatelji pravijo, da je ena izmed kvalitet, ki ga najbolj opisuje definitivno vztrajnost. »Ko so prišli ven njegovi prvi komadi, so vsi rekli, da to ni to. Naslednji dan je naredil že dva nova, dan kasneje pa kar tri,« njegovo zagnanost ponazori eden od kolegov. Dokazal jo je tudi s priborjenim statusom kulturnega delavca, ki ga je rešil dolgoletnega urarjenja pri nekem zasebniku v BTC-ju. Pravijo, da gre do uspeha po težji poti, da ga le popolnoma opraviči. Ko ne repa in protestira se posveča ženi Ruski, diplomirani upravnici, ki jo je spoznal leta 2010, in štirim otrokom, ki pa medijsko niso preveč izpostavljeni.
Svojo zavzetost za izpostavljanje neenakosti, ki je bistvena njegovi glasbi, je kmalu začel izpostavljati tudi na bolj aktivističen način. Začetki boja segajo v obdobje begunske krize, leta 2015. Najbolj prepoznaven je po svoji udeležbi na letošnjih protestih, kjer se zavzema za oškodovane zaradi ukrepov pandemije. Je eden najbolj zagnanih protestnikov, z Ivanom Galetom naj bi ustanoviti svojo stranko in se v upor na Twitterju posnel z izrezano masko. »Njegovo politično udejstvovanje se mi zdi z vidika aktivnega državljana primerno, glede načina pa menim, da obstajajo boljši,« dejanja komentira Trkaj, ki se že od vsega začetka pandemije usmerja v zagovarjanje mask in koronskih ukrepov. Tudi prepir zaradi kamere z Novo24TV in intervju s Krekom nista požela preveč odobravanja, prej nasprotno. »Glede na to pa da je z novinarskimi hišami vojna, ki traja že mesece, ga razumem. Tisto s Krekom, pa bi lahko izpeljali boljše, obstajajo drugi kanali,« še doda Trkaj. Tudi tretjina zasedbe Matter, Luka Lah gleda nanj podobno: »Zlatko je velik del slovenske hip-hop subkulture. Vedno je bil glasen zagovornik demokratične razprave in čeprav se z njegovimi sporočilnimi metodami večkrat ne strinjam, sem v osnovi tudi sam pristaš demokratičnega dialoga«. Letos je presenetil še z izdajo trinajstega albuma z naslovom Julijan Mak, za katerega je dobil navdih pri Ivanu Cankarju. Z Jurijem Hudolinom pa sta izdala tudi biografijo O smehu Zlatka Čordića, ki podrobneje razloži življenjsko pot Princa Fužinca.
Za Čordića pa je bistveno, kar je za Dnevnik leta 2017 povedal njegov raperski kolega Goran Gerjevič. »Zlatko je drugačen. Je prvi, ki je predrl membrano med mainstreamom in undergroundom. Poznan je od babice v gugalniku do klošarja na avtobusni postaji in prvošolca, za vsakega se najde kak komad na repertoarju.«
Z. K.
