Letošnje turbulence slovenske politike niso ostale znotraj naših meja. Slovenija se je po mnogih letih izpostavila na mednarodnem političnem parketu, a žal ne v dobri luči: »Postajamo del bolj problematičnih tendenc v Evropski uniji, tistih populističnih, iliberalnih.« Tako meni Faris Kočan, mladi raziskovalec in asistent na Katedri za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede, s katerim smo govorili o aktualnih zunanjepolitičnih vprašanjih. »Odnosi so bili porušeni.« Njihova obnovitev je žal odvisna od trenutne vlade. Do takrat pa nam povezovanje z nedemokratičnimi državami in tviti Janeza Janše ne delajo nobenih uslug.
So Janševi tviti o Bidnu in Trumpu trivialnost, na katero se pozabi, ali lahko vplivajo na naš odnos z Ameriko?
Na žalost so že vplivali, saj se je najpomembnejši ameriški zunanjepolitični svetovalec obregnil ob tvit Janše, ko je ta prvič čestital Trumpu. Največja težava je, da je Janšev tvit prišel v svetovne medije, zato se mu Biden verjetno ni mogel izogniti. Janša je bil eden izmed voditeljev, ki je Trumpu čestital in sovpada z nedemokratičnimi sistemi, kot so Severna Koreja, Rusija in Venezuela. To pomeni biti v slabi družbi. Ustvarjena je bila percepcija, da Slovenija morda ni naklonjena novemu predsedniku, vsaj Janša ne. Je pa treba razumeti, da Janša ni Slovenija. Če bi bil državnik, kot trdi, da je, bi se moral takih zgodb vzdržati ne glede na svoje osebne preference.
Naši odnosi s Trumpovo Ameriko so bili pod Janševo vlado dobri. Lahko zaradi Bidenove zmage pričakujemo spremembe?
Ko je prišel Pence s Trumpovo administracijo, smo dobili občutek, da je Slovenija z Janšo pomembna za ZDA. A odnosi med Slovenijo in ZDA so bili tradicionalno vedno zelo dobri. Trump je verjetno sistemska napaka v svetovnem liberalnem redu. Je predsednik, ki je poustvaril populizem in iliberalne težnje ter poskrbel za erozijo mednarodnega prava in multilateralizma. Njegov odhod je pozitiven signal za celotno mednarodno skupnost; pričakujemo, da bo Biden obudil klasične zakonitosti liberalnega svetovnega reda ter okrepil demokracijo in pozitivno prisotnost ZDA v svetu.
Janša se politično vedno bolj spogleduje z Madžarsko in Poljsko. Zakaj?
To je logika alternative, ki jo poskuša Janša zavzeti v zunanji politiki; vstran od jedra EU in pomik k Višegradu, nekim subregionalnim blokom znotraj EU. Janša verjame, da bo imel, če se bo konsolidiral v teh blokih, večji vpliv znotraj EU. Njegovo volilno telo to razume kot tisto pravo slovansko obračanje: kot zgodbo, ki bi lahko dala boljše rezultate kot obračanje k Franciji in Nemčiji. Madžarska in Poljska sta državi, ki jima je očitano kršenje jasnih načel vladavine prava, postopki so sproženi tudi pred Evropskim sodiščem. Janša je seveda stopil v bran svojima kolegoma, ki jima želi normativno pripadati. Zaradi tega nismo več med neproblematičnimi, pridnimi učenkami. To je tisto, kar žalosti; Slovenija je bila vedno vzorna učenka. Čeprav sama ni imela veliko vpliva, se je lahko znotraj odborov v EU z jedrnimi državami dogovarjala in dobila nišne teme, ki jih sama ne bi mogla. To je težava subregionalnega bloka: ne glede na to, koliko moči ima, je zelo nekredibilen. Dojemajo ga kot nekaj zavrženega in nedemokratičnega znotraj EU, zato je tudi pozicioniranje Janše znotraj teh blokov slabo sprejeto s strani EU, predvsem od naših tesnih partneric: Nemčije, Italije, Avstrije.
Kako težaven bo za nas prestop nazaj k njim, ko bi si ga želeli?
Če bodo Janši karte nenaklonjene in bo SDS naslednje volitve izgubila, bo lažje oprati svoj obraz. Ker se boš lahko opravičeval: ‘poglejte, mi smo dobili Janšo, leto in pol smo vodili njegovo politiko, ljudje so to na volitvah zavrnili, kar kaže, da je slovenska javnost proevropska.’ Nov premier se lahko vedno izgovarja, da je bila prejšnja vlada odklon od začrtane strategije slovenske zunanje politike, ki jasno nakazuje, da je naš nacionalni interes biti jedrna država EU.
Kako je mogoče, da s pravnimi sredstvi ni mogoče prisiliti Hrvaške k spoštovanju arbitražnega sporazuma?
Čakamo sodišča, da povedo, ali ga Hrvaška mora spoštovati. Treba pa je vedeti, da Hrvaška, tudi če se ji to naloži, tega ne bo spoštovala, ker je bil sam proces kontaminiran, zaradi česar lahko sodbo izpodbija. Realnega spoštovanja arbitraže onkraj tega, da bi se šli bilateralo, ne bo moč doseči. Z demoniziranjem Hrvaške tudi oni verjetno ne bodo šli v bilateralni odnos na pošten, sosedski način. Hrvaška ima na svoji strani tudi močan telefonski imenik Andreja Plenkovića, ki se je več kot 15 let intenzivno ukvarjal z odnosi z EU in jo spoznal do obisti. Je član najmočnejše stranke v EU, zato mu niso zaprta nobena vrata. Pravne odločitve so lahko tudi politične in trenutno je Hrvaška v EU neprimerljivo močnejša od Slovenije, če nam je to všeč ali ne.
Kako se bo Slovenija odrezala pri predsedovanju EU?
Slovenija bo predsedovala od junija naprej: teme bodo seveda okrevanje od Covida ter kako doseči digitalno, zeleno in trajnostno rast. Tu se lahko pozicioniramo, če se bomo le znali. Male države morajo vedno stremeti k nišni politiki in mi v svoji strategiji zunanje politike vedno radi poudarjamo, da smo zelena in pametna država. To je nekaj, kar Slovenija dobro pozna in bi lahko ponudila novo dimenzijo razprave, da se Covid situacijo obrne kot priložnost in ne le kot blaženje posledic.
Je bilo v senci Covida krizno meddržavno sodelovanje uspešno?
Krizno odločanje pri nas je bilo predvsem reševanje svojih ljudi. S Hrvati smo se dogovorili, da smo imeli odprte meje v največji krizi, ko so jih druge države zapirale. Ampak predvsem zaradi ekonomskih interesov na obeh straneh: 110000 Slovencev z nepremičninami na eni strani in na drugi Hrvati, ki so reševali turistično sezono. Krizno odločanje, ki je botrovalo dobrim sosedskim odnosom, je bilo predvsem z družbeno-ekonomske plati.
Sta evroskepticizem in populizem v zadnjem letu narastla ali upadla?
Nisem videl podatkov, da je prišlo do rasti evroskepticizma. Bolj so se povečale suverenistične tendence, češ ‘dajmo nazaj državam pravico odločanja, suverenost’, ampak vse te države vedo, da brez evropskega denarja in trga ne gre. Bomo pa morali počakati, kaj bo s Trumpom. Upamo in predvidevamo, da se bodo populistične težnje, ki jih je v mednarodni skupnosti je uspel spromovirati in normalizirati prav on, sedaj nekoliko umirile, saj zgodbe, ki so se odvijale v preteklosti, kažejo, da je svetovni red toliko močan, kot mu je zavezana Amerika. Zaradi zmage Bidna se zna zgoditi marsikakšna kulturna ali politična preobrazba, sprememba mentalitete.
Delno je populizem v Evropi povzročil tudi migrantski val, o katerem ne slišimo več veliko. Se je umiril ali smo mu preprosto nehali posvečati pozornost?
Verjetno drugo. Mogoče kriza ni več toliko migrantska, kot je kriza vrednot ali humanitarna kriza. EU si je z dogovorom s Turčijo oprala roke, ko je umaknila migrante izpred naših oči in s tem povzročila to, da smo se tudi na institucionalni ravni nehali ukvarjati s tem. Kupujemo si mir, a migrantske krize še nekaj časa ne bo konec. Trenutna dogajanja na Bližnjem vzhodu so zelo razgreta, vojne tam še niso zaključene. Najti bomo morali celovito rešitev, sprejeti neko kvoto. Nemčija poskuša to uokvirjati kot evropski problem, kar to tudi je. Države Vzhodne in Srednje Evrope pa tega ne vidijo kot evropski problem, ampak kot nemški ali francoski problem: ‘vi ste jih pripeljali, vi jih tudi gostite.’ Evropo bi imeli kot ruski bife: vzami, kar želiš, tisto, kar pa ti ni povšeči, pa odvrzi. Potrebna je temeljita razprava o tem, kako se bo to vprašanje urejalo. Nek okvirni dogovor imamo, a treba bo stopiti skupaj. Da Turčija gosti več milijonov migrantov ne pomeni, da jih Erdoğan ne bo spustil v Evropo, če se mu zamerimo. Zato moramo začeti razmišljati o skupnih evropskih rešitvah, ki bodo šle v smer solidarnega prerazporejanja bremen po tipologiji, ki bo ustrezala vsem državam. V EU nisi samo v dobrem, si tudi v slabem.
T.L.
