Ob pisanju seminarskih nalog, strokovnih ali raziskovalnih esejev so študentje postavljeni pred odločitev: izposoditi si literaturo v knjižnici ali se zateči k piratstvu.
Luka, študent prvega letnika psihologije, je na uvodnem predavanju enega izmed predmetov izvedel, da bo za uspeh na izpitu nujno potreboval knjigo, ki bi ga stala dobrih stoštirideset evrov. Pomislil je na izposojo v knjižnici, a literatura ni dostopna nikjer v Sloveniji. Tako mu je ostala še ena možnost. Knjigo lahko enostavno prenese na svoj prenosnik z ene izmed mnogih piratskih strani.
Zakaj je znanstvena literatura tako draga?
Izredno visoka cena znanstvenih monografij je nekaj običajnega v tujini, v Sloveniji je ponavadi cena tovrstne literature dva do trikrat nižja, na spletu je pogostokrat celo prosto dostopna. Na ceno znanstvene literature med drugim močno vpliva sivi trg: “Generacija študentov lahko proda ali da učbenike naslednji generaciji, kar pomeni, da imajo te knjige blazno majhne naklade. Zaradi majhnih naklad pa mora biti cena posameznega izvoda toliko večja,” je povedal profesor na oddelku bibliotekartsva Filozofske fakultete, Miha Kovač. Na globalni ravni je vpliv sivega trga podoben, vseeno pa se pojavlja dodatna težava. V tujini profesorji od založb pričakujejo, da jim te pripravijo vse pomožne materiale, ki so potrebni za njihova predavanja (prosojnice, naloge, izpite in podobno). Založbe tako, da bi pokrile stroške teh vsebin, višajo cene učbenikov in literature, ki jih kupujejo študentje. Posledično se ti zatekajo k piratstvu. Sam boj proti tovrstnim spletnim stranem je izredno težek. Kovač je razložil, da je taktika nekaterih založb, objava besedila v prosto dostopnem PDF formatu na spletu. Tako lahko potencialni kupci literature vidijo, če jim ta ustreza in zato knjigo raje kupijo. Strategija Založbe FDV je zagotavljanje čim boljše legalne dostopnosti do izdanih del.
Nekatere akademske založbe pa se trudijo, da bi bila literatura, ki jo izdajo, cenovno bolj dostopna. Med njimi je tudi Znanstvena založba Filozofske fakultete, ki si želi, da bi bila njihova literatura dostopna vsem študentom in širši zainteresirani javnosti, čemur prilagajajo tudi cene tiskanih knjig. Založba FDV pa je poudarila še en dejavnik, ki neposredno vpliva na ceno znanstvenih del: “Če založba za izdajo dela ne prejme določenih subvencij, je prodajna cena te literature zelo visoka.”
Neplačano delo raziskovalcev
Akademsko založništvo pa ne sestoji samo iz znanstvenih monografij, temveč tudi iz znanstvenih revij in člankov od katerih so predvsem odvisni profesorji ter raziskovalci. Ti v akademskem svetu pridobivajo ugled z objavami v znanstvenih revijah. Kovač je razložil, da z objavo v znanstveni reviji pridobi avtor določeno število točk. Objava poljudnoznanstvene knjige prinese pisatelju 40 točk, Kovač pa je tu poudaril, da posameznik potrebuje vsaj 500 točk, da se ga v akademski sferi jemlje resno. Tako ležijo kariere akademikov v rokah znanstvenih revij in zbiranja točk. S tem pa se porodi nova težava. Avtorji, ki pišejo članke, želijo biti objavljeni, da lahko ohranjajo svoja delovna mesta, projekte in podobno, zato so pripravljeni takšne članke objavljati zastonj. Založniki tako nimajo stroška z avtorskim honorarjem. “Robo dobijo zastonj,” je nadaljeval Kovač. Te revije imajo uredniške odbore, ki presojajo kakovost člankov. Tudi tukaj ljudje sodelujejo zastonj, ker jim to prinaša neko mero ugleda. Razložil je, da se je tako v akademskih krogih razvila čudaška subkultura: “Če veš, kdo je v tem odboru ali kdo bo recenziral tvoj prispevek, je zelo pomembno, da tega človeka citiraš v svojem članku.”
Založbe z večjim dobičkom kot Apple
Ob prehodu akademske literature na splet se je spremenil sam poslovni model znanstvenega založništva. Aleš Pogačnik, vodja in glavni urednik Založbe ZRC, v knjigi Založniški standardi ugotavlja, da je nov tržni model digitalnega znanstvenega tiska povzročil porast zaslužka svetovnih znanstvenih založnikov. Predstavi primer založbe Reed Elsevier in družbe Relx Group, ki je imela leta 2013 večji dobiček kot Apple. Kovač je razložil, da založbe državam oziroma univerzam prodajajo pakete naročnin z izdanimi znanstvenimi članki. Leta 2016 je Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) za nakup tujih baz podatkov odmerila 4,5 milijona evrov. Kovač je nadaljeval z mislijo, da avtorji opravljajo brezplačno delo za založbe, univerze pa ga za veliko količino denarja kupijo nazaj: “Zakaj se je to zgodilo? Ker so univerze sicer ustanove, ki zaposlujejo pametne ljudi, kot organizacije pa so precej trapaste in zelo slabo razumejo tržna razmerja in so žrtve založniških mahinacij, ki jih ne razumejo.” A. M.
