Kljub temu, da se zaradi nove normalnosti nismo uspeli dobiti v živo z basistom Boškom Stanojevićem, nas ni preprečilo, da bi govorili o glasbi in vsem kar ona s seboj prinaša. Boško Stanojević Bole, najbolj znan kot zadnji basist EKV-ja, je to titulo prejel po odhodu iz skupine EL Rey, katere eden od ustanoviteljev je bil on. Zvok bas kitare je širil tudi prek skupine Psihopolis, nato pa je zvok pripeljal v Vršac, kjer je leta 1999 s še dvema kolegoma ustanovil skupino Svemir. Njegova obsedenost z bas kitaro se je začela že v zgodnjih dneh s pesmijo Eyesight to the blind, ki ga je zares zaslepila z zvokom bas kitare Johna Entwistla. Triinpedesetletni Beograjčan, ki je tudi učitelj kitare v šoli KST (Klub Študentov Tehnike), je še vedno obseden z igranjem prstov na strunah bas kitare, vendar ljubezen prek glasbe predvsem prenaša kot stalni član skupine Kanda Kodza in Nebojša.
Katera je vaša najljubša pesem KKN-ja (Kanda Kodža i Nebojša)?
Tajne letenja, vendar se spreminja s časom.
Zakaj prav ta?
Zaradi besedila in strukture pesmi, posebej ko je igramo v živo, ker z Olijem skoraj celo pesem zapojeva skupaj.
KKN letos praznuje tri desetletja obstoja. Kaj je to kar tako dolgo ohranja skupino?
Težko vprašanje, toda z moje perspektive je volja posameznikov, ki sodelujejo v bendu, ključnega pomena, kljub okoliščinam, ki so vedno slabe.
Ali ste od leta 2014, ko ste postali stalni član KKN-ja, na nek način prispevali k skupini, glede na to, da ste jih že prej poslušali?
Poslušal sem jih, ampak ne aktivno. Takrat je album Igračka plačka bil zelo znan, tako je prišel tudi do mene. V bendu imamo še štiri zelo izrazite posameznike poleg mene. Vsak v skupino prinese svojega sebe, in tako vplivamo drug na drugega. V bendu sem se veliko naučil in cenim, da sem se razvil kot oseba in glasbenik. Skupina se je z mano dobro razumela, če govorimo o samem nastopu. V kompozicijskem ali aranžerskem smislu je zadeva bolj zapletena, saj se vedno prekrižamo in prepletamo in ne morem ločiti, kdo je komu kaj dal in dodal – to je verjetno bistvo, ker je bend organizem, ki je sestavljen iz posameznikov.
Poskusimo tako. Predstavljajte si, da je skupina hiša, kateri osnovni del hiše predstavljate vi in vaša bas kitara?
Hm, temelj. Tisti groove, ki ga najdem v dani harmoniji, je temelj za ostalo. Čeprav bi bilo v gradbenem smislu boljši izraz malta. Sebe vidim kot vezivno tkivo in včasih se mi zdi, da za repe držim štiri divje konje da ne pobegnejo.
Kako pomembna je povezava in komunikacija med bas kitaro in bobnom?
Ključnega pomena je, saj se vse začne pri bobnih in basih. Skupina brez dobre ritmične sekcije nima možnost, da bi dobro zvenela. Ritam in odsek sta srce in pljuča skupine.
Kakšna je vaša komunikacija z bobnarjem KKN-ja?
Ljudje, ki nas ne poznajo pravijo da sva brata. Z Vladanom imava nekaj neizrečenega razumevanja, enostavno veva, kaj bo drugi naredil. Ne vem, ali sva v teh sedmih letih trikrat sedela in vadila trike.
Kakšna je bila potem komunikacija z bobnarjem Markom Milivojevićem, medtem ko ste skupaj igrali v Ekatarini Veliki?
Niti približno dobra. Nisem bil to kar sem zdaj. Tam sem bil mlajši od Magi in Milana in preprosto nisem imel časa, da bi se lotil zadeve kot pri KKN-ju. Težko je primerjati. Resnično se mi zdi, da sva z Vladanom sorodnika, kar se tudi sliši in čuti pri igranju.
Za RTS ste povedali, da med igranjem v Ekaterini niste mogli dati pravega sebe. Ali bi danes nekaj spremenili, da imate priložnost spet igrati v Ekatarini?
Dal sem toliko, kolikor mi je bilo dano v tistem trenutku. Morda se sliši nesramno, vendar je res. Pravi basist EKV-ja je bil Bojan Pečar. Jaz sem prišel samo zaradi tega, da igram svojo vlogo, in to je basist EKV-ja.
Kaj še mislite o Pečarju kot basistu?
Bojan je predvsem bil izjemen kot človek, zato je bil tako dober kot basist. Imel je redko kombinacijo fine akademske prefinjenosti in mangupske drznosti. Pogosto je krump igral v surovem tonu. Odseki so bili vedno elegantno glasbeni in so pogosto bili pomemben del pesmi, kar se sliši v pesmi Oči boje meda.
Kako danes doživljate EKV, glede na to, da ob prihodu v skupino niste poznali niti ene pesmi?
Danes EKV doživljam veliko bolj osebno in bližje. Mogoče sem rabil čas in kakšno dozo zrelosti, ki je takrat nisem imel.
Disciplino Kičme ste v času Novega vala bolj poslušali kot druge skupine. Po čem je Dušan Kojić Koja z Disciplino izstopal od drugih ustvarjalcev tistega časa?
Koja je povsem drugačen, zlasti v času, ko se je pojavil z Disciplino. Nič mu ni bilo podobnega. Bil je popolnoma pristen. To, kar je on igral je bilo do tedaj neslišano, politično nekorektno in zelo razburljivo.
Ali imate vi kakšen avtentičen slog ko igrate bas kitaro?
Uh, ne vem. Nimam tistega presenetljivega sloga ali neke revolucionarne tehnike, ki bi me ločila, morda samo zato, ker na bas kitaro gledam kot na vezivno tkivo. Nekateri moji najljubši basisti – Koja Disciplina Kičme, Marko Vroom, Maja E-play in Pečar imajo prav poseben slog in ton, s katerim se oglasijo in jih slišite spredaj. Jaz sem v fazonu, če me slišite preveč, nisem dobro zapolnil vseh potrebnih prostorov.
Ali imate bas kitaro ki vam je najbolj všeč?
Najbolj mi je všeč Fender Precision, ki je prva množična bas kitara. Pečar je nekaj časa igral Precision, seveda pa se, ko je on igra, sliši povsem drugače. Skupaj z Jazz basom je Precision verjetno najpogosteje uporabljena bas kitara. Precision in Jazz bas bi morala zveniti podobno, ampak ni vedno tako, ker tu pride do izraza karaktera igralca.
Kako bi opisali vaš karakter ko igrate bas kitaro?
S KKN-om se spreminja od pesmi do pesmi, dobesedno vstopam v vloge. Jaz kot Boško Stanojević med igranjem in nastopanjem ne obstajam. Pripovedujem različne zgodbe iz povsem drugega lika. To sem našel samo pri KKN-ju. Zato si ne želim igrati basa v drugačni zasedbi, ker sem kot basist dal in še vedno dajem svoj maksimum le v KKN-ju.
Preden ste prišli v KKN niste imeli basa nekaj let. Kateri bas ste kupili, ko ste prišli v skupino?
Kupil sem Fender ameriški Jazz bas, ki je bil izdelan leta 2003, je imel vrat od leta 1981, telo pa od leta 1973 do 1980. Danes, že pet let igram Fender ameriški Standard Precision bas iz leta 1995, ki je ves ta čas služil kruh.
Kaj je glasba brez basa?
Popolnoma nič. Predstavljajte si, da igrate hard rock, heavy metal s kontrabasom –preprosto ne gre. Bas kitara je v prvi vrsti omogočala pojavo rokenrola.
Kakšno je vaše mnenje o digitalizaciji, urejanju in ustrvarjanju današnje glasbe?
Z urejanjem zagotovo nekaj pridobiš, po drugi strani izgubiš. Urejanje izgubi pretok in organski trenutek, kar je zame pomembno – da zveni organsko. Tako bi tudi glasbenikom svetoval, naj več vadijo svoj instrument in manj upogibajo hrbtenico ter kvarijo vid pred računalnikom.
Dejstvo je, da živite od glasbe in da to ni vedno samo uživanje. Kdaj vam je glasba najbolj pomagala, kdaj pa ne?
Glasba mi je prinesla vse. Ko je glasba prišla v moje življenje, je edina ostala, drugo pa je prihajalo in odhajalo. Te poti ne bi nikoli spremenil, ker mi glasba daje smisel. Naučil sem se, da vse kar doživljam podoživljam z glasbo. Glasba mi daje okvir za povsem znosen obstoj v teh razmerah v katerih živim. Kolikokrat me je rešila neumnosti, ker sem sedel doma in vadil, namesto da bi se potepal po mestu. Ne počutim se prikrajšanega, ker sem čas namenil vadbi kitare. Vsem priporočam da igrajo nekaj, tudi če je to trikotnik, drombulj, flavta, karkoli.
Glede na to, da niste formalno izobraženi glasbenik, vendar delate v glasbeni šoli, kako pomembno je biti formalno izobražen glasbenik?
Jaz zaradi tega predavam po modelu tega, kar človek potrebuje. Zakaj bi se človek moral učiti solfedja, če želi samo igrati za svojo dušo in družbo? Zakaj bi se nekdo, ki ga zanima bluz, moral učiti not? Preprosto ni potrebno. Formalno izobraževanje je običajno strogo in prilagojeno nekaterim predpostavljenim povprečjem. Če je danes kaj dobrega, prihaja od iskanja alternativnih in individualnih načinov in rešitev.
Kaj svetujete svojim študentom, ko vam rečejo da se želijo profesionalno ukvarjati predvsem z nekomercialno glasbo?
Profesionalno predvajanje glasbe je prekarno delo, če pa že imate to strast, se čim več učite in vadite. Bodite čim bolj kompetentni in bodite svoji. Ne poslušajte vsakega nasveta, ampak delajte na svojih občutkih in znanju. Delajte na svoji sposobnosti da čutite glasbo, tako boste vedno vedeli ali ste na pravi poti. Najpomembneje pa je, če ste slučajno zadovoljni s seboj ali svojim delom več kot 15 minut, nekaj ni v redu. Nezadovoljstvo je mati napredka.
тц
