Gozdovi prihodnosti si zaslužijo skrb in takojšnje ukrepanje

Objedanje mladja s strani velikih rastlinojedih parkljarjev povzroča nepovratne posledice za slovenske gozdove

Veliki rastlinojedi parkljarji so ključni gonilniki gozdnih ekosistemov, a ob previsoki gostoti populacij v več pogledih negativno vplivajo na pomlajevanje gozdov in obnovo. Pri nas mednje prištevamo jelenjad, srnjad, gamse, muflone in damjake. Ti povzročajo škodo zaradi selektivnega objedanja, drgnjenja, lupljenja in teptanja v mladostnih razvojnih fazah dreves, ki so zelo občutljive za podobne poškodbe. Nadvse problematično je predvsem objedanje, saj se te vrste živali hranijo zgolj z določenimi drevesnimi vrstami in zato z veliko gostoto na relativno majhnem območju Slovenije močno vplivajo na drevesno sestavo, strukturo, kakovost in odpornost naših gozdov.

V nekaterih delih države je zaradi gostote velikih rastlinojedih parkljarjev nemogoča trajnostna obnova vseh domačih drevesnih vrst – npr. jelke, hrasta, gorskega javorja in jesena – preveliko število živali pa lahko nekatere drevesne vrste iz gozdnih ekosistemov celo popolnoma izloči. V zadnjih dveh desetletjih je postala situacija zelo kritična in vsekakor ni samo problem gozdnih upravljalcev, lastnikov gozdov ali lovcev. Takšne spremembe zadevajo vse nas, saj otežujejo prilagajanje gozdov na številne podnebne spremembe, ki smo jim priča danes, kar je še posebej izrazito na površinah, ki so jih prizadele naravne nesreče, kot so žledolom, vetrolom in napadi lubadarjev.

Situacija postaja zelo resna. Ravni poškodb na razširjenem območju severne poloble postajajo izjemno visoke. Vsakdo, ki hodi skozi gozdove, do določene mere zazna, kako pogubne učinke povzročajo previsoke populacije teh živali. Nekaj moramo korenito spremeniti”, je v začetku pogovora o ekspanziji parkljarjev, s katero se srečuje znaten del Evrope (poleg Slovenije še Nemčija, Francija, Švica, Avstrija itd.), Severne Amerike in Azije, poudaril dr. Jan den Ouden, profesor na oddelku gozdne ekologije in gospodarjenja z gozdovi nizozemske fakultete Wageningen in avtor raziskave o učinkih divjih parkljarjev v zmernih gozdovih. Tudi na Nizozemskem namreč v zadnjih dvajsetih letih zaznavajo strmo rast osebkov v populacijah rastlinojedih parkljarjev, težave pa jim povzročajo predvsem jelenjad, srnjad in damjaki.

V nevarnosti so predvsem jelke, gorski javorji, jeseni in mokovci

V Sloveniji raziskave ugotavljajo, da so gostote populacij velikih rastlinojedih parkljarjev neusklajene z rastlinskim delom gozdnih ekosistemov. Zaradi delno povečanega odstrela v zadnjih 15. letih so se glede na opazovanja in poročanja praktikov s terena na nekaterih lokacijah z že prej prisotnimi parkljarji razmere sicer izboljšale, kljub temu pa je preraščanje – ko rastlina doseže višino poldrugega metra in ni več v neposredni nevarnosti objedanja – prehransko priljubljenih drevesnih vrst v različnih delih Slovenije zaradi nenehnega objedanja še vedno onemogočeno. Dr. Dušan Roženbergar z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, sicer avtor ene izmed osrednjih znanstvenih razprav na tem področju, je kot najbolj ogrožene vrste označil jelko, gorski javor, jesen in vrste iz rodu sorbus (mokovci). To so po večini tudi vrste, ki jih je manj v gostoti ali v pojavljanju in so zaradi tega seveda tudi bolj občutljive.

Da bi povsem izločili eno vrsto je po besedah Dr. Roženbergarja zelo malo verjetno, saj so semenski potenciali teh vrst vseeno veliki. Še največja možnost za to je v jelov-bukovih gozdovih. Tam se drevesna sestava po podatkih s terena močno spreminja, saj spada jelka med bolj priljubljene drevesne vrste za objedanje, nima pa razvitih mehanizmov varovanja pred objedanjem, ima omejene sposobnosti okrevanja po poškodbah in je zaradi počasne rasti dolgo izpostavljena objedanju. Jelov-bukovi gozdovi so sicer sestavljeni iz bukve in jelke v različnih deležih, ampak sta si vrsti načeloma precej enakovredni. Vse naše raziskave kažejo na to, da vraščanja mladih dreves jelke ni in da je zelo verjetno glavna težava prav objedanje. Tukaj pa se lahko zgodi ta velik premik v smeri čisto ene vrste”.

Kot je ugotovil Hester s sodelavci v raziskavi leta 2006 so mnoge drevesne vrste sicer razvile določeno odpornost proti objedanju z izogibanjem objedanju ali s toleranco na objedanje. V kategorijo izogibanja sodijo hitra višinska rast v mladosti, nevpadljivost in razširjenost na manj dostopnih predelih. Nekatere vrste so razvile tudi fizične (trni) ali kemične (pekoče ali strupene snovi) obrambne mehanizme. Toleranca na objedanje oz. sposobnost okrevanja postane pomembna po poškodbi in je lahko morfološka (košata, grmičasta rast) ali fiziološka (učinkovito zaraščanje ran, rastna odzivnost).

Najbolj na udaru nižinski gozdovi hrasta in gorski gozdovi

Najbolj problematične so lokacije, kjer lahko določene drevesne vrste primanjkujejo tudi zaradi katerih drugih razlogov. Tak primer so recimo danes relativno slabo ohranjeni nižinski gozdovi hrasta. Zelo so na udaru tudi gorski gozdovi. Tam je zaradi zaostrenih razmer pomlajevanje težje in je zelo težko zagotoviti njihovo obnovo. Dr. Roženbergar izpostavlja še en zelo pomemben faktor: “V večini primerov so bili slovenski gozdovi v preteklosti spremenjeni. Predvsem govorim o gozdovih, kjer je bila zaradi gospodarskih razlogov pred 100 leti v velikem obsegu nasajena smreka. Ta ima zdaj velike težave z naravnimi katastrofami (ujme, lubadarji), ki so posledica reakcije narave, ki želi smreko z neizvirnih območij odstraniti. Takšne vrste gozdov želimo spremeniti v gozdove z boljšo drevesno sestavo.”

Andrej Avsenek, vodja Območne enote Bled na Zavodu za gozdove Slovenije, razloži, da so v gozdovih, kjer prevladuje smreka, poškodbe slednje zaradi objedenosti največje, ker enostavno ni na razpolago dovolj listavcev, ki jih ima divjad sicer rajši. “Če tega ni, potem dela škodo na smrekah oz. drugih drevesnih vrstah, ki so na objedanje bolj občutljive. Namreč, če žival močno obžre nek listavec, ta kmalu požene nov terminalni poganjek in lahko s prilagoditvami zraste v zdravo drevo. Če pa pri smreki ali jelki stalno objeda glavni vršiček, pa ti vrsti enostavno ne rasteta več.” Največ smrekovih gozdov je prav v njihovi blejski enoti ter Nazarjah, Slovenj Gradcu in Pohorju.

Vir: pixabay.com

Delno so za visoko objedenost krivi obiskovalci gozdov

Objedanje mladja po besedah Avseneka na blejski enoti natančno spremljajo že od leta 2010. Popis opravijo vsako drugo leto, tako da so lani naredili peto snemanje. To poteka po ti. vzorčnih ploskvah, kjer popisovalec pregleda vsako sadiko, visoko od 5 cm do 1,5 m. “Popis nam kaže, da se je v zadnjih dveh letih stanje poslabšalo, kar nas je zelo presenetilo, glede na to, da smo v zadnjih 25-ih letih odkar Zavod načrtuje odstrel rastlinojede divjadi povišali vsaj za trikrat. Povečevali smo ga s prepričanjem, da bomo s tem zmanjšali objedenost.”

Kljub kontroverznim vidikom odstrela in mnogim nasprotovanjem prof. Roženbergar poudarja, da je ta pri tako visoki gostoti populacij edina rešitev, ki učinkuje tako hitro in v tolikšni meri. Da do večjega odstrela ne pride, so kriva tudi razhajanja znotraj stroke. Tisti, ki se z večjim odstrelom ne strinjajo, se sklicujejo na to, da ta ne bo nujno bistveno pripomogel pri reševanju situacije. “Kaj bi se v resnici zgodilo, ne ve nihče. Takega eksperimenta v Sloveniji nimamo, imamo pa veliko dobrih primerov iz tujine. V Nemčiji v Schwarzwaldu so imeli podoben problem, a tam je bil konsenz glede znižanja populacij dosežen. Dejansko jim je pomlajevanje uspelo, učinek je bil nenaden in takojšen,” še doda Roženbergar.

Avsenek visoke rezultate objedenosti sicer delno pripisuje tudi nemiru v gozdovih. “Obisk ljudi se je v zadnjih dveh letih, posebno pa lani z nastopom epidemije drastično povečal. Jelenjad in srnjad se umikata in združujeta v mirnih conah, kjer bolj intenzivno objedata.” Tudi lovci, ki izvajajo odstrel, se srečujejo s težavami, saj je postala žival zaradi nemira zelo nočna. Nič več ne izstopa zvečer ali zjutraj, ponoči pa odstrel jelenjadi, srnjadi, gamsov in muflonov ni dovoljen.

Odvzem oz. odstrel pa ni edini možen ukrep. Gre zgolj za enega izmed možnih v naboru ukrepov znotraj gozdnih ekosistemov. Odstrel je lovsko upravljalski ukrep, med katere prištevamo tudi krmljenje, vzdrževanje posebnih habitatov za prostoživeče vrste in zimsko sečnjo. Vsi našteti ukrepi se tudi v praksi izvajajo, a dr. Roženbergar opozarja na neučinkovitost nekaterih: “Kolegi z oddelka so delali raziskave na temo krmljenja in v sklopu njih ugotovili, da to ne vpliva na zmanjšanje objedanja. S krmljenjem divjad zgolj koncentriramo, da se v zimskem času, ki je za objedanje iglavcev najbolj problematičen, zadržuje na nekem mestu. Tam se škode celo povečajo. V kolikor imamo v delu gozda zelo priljubljeno drevesno vrsto, bo poškodovana tudi če bo teh živali desetkrat manj.”

Vir: Pixabay.com

Mnenja o potrebnem ukrepanju se diametralno razlikujejo

Na drugi strani pa obstajajo tudi gozdnogojitveni ukrepi, kot so redčenja, nega mladja in gošče ter sečnja, ki se ne fokusirajo na upravljanje živali, ampak na gozdno vegetacijo. Zagovornik manjšega odstrela in strokovnjak za upravljanje prostoživečih živali je  dr. Klemen Jerina z Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki razloži, da moramo v ciljih glede sestave gozda upoštevati, da je divjad sestavni del gozdnega ekosistema. “Rastlinojeda divjad ima lahko zelo močne vplive na gozd (deloma velja tudi obratno) in sodi med ekosistemsko ključne vrste.”

Tudi več raziskav z drugih področij kaže na to, da so občutna nihanja populacijskih gostot za parkljarje značilna. S tem v povezavi se zastavlja vprašanje pravilnosti sedanjega režima upravljanja populacij parkljaste divjadi v Sloveniji, kjer z odstrelom neprestano koregiramo populacijske gostote proti stalni vrednosti. Tako zniževanje gostot sicer preprečuje njihove ekskalacije, vendar so morda prav te nujne, da se z ekosistemskimi procesi gostote začasno tudi znižajo na minimum, kar ustvarja časovna in prostorska “okna”, ko se lahko pomladijo tudi bolj občutljive drevesne vrste, kot je npr. jelka.

Jerina dodaja, da je problematika lokalno specifična in jo je tako treba tudi obravnavati. “Mislim, da so lastniki pogosto preslišani. Ponekod so gostote divjadi res previsoke že desetletja, pa se situacije ne reši, po drugi strani pa se marsikje izpostavlja probleme pomlajevanja gozda zaradi objedanja velikih parkljarjev, ki pa jih v resnici ni.”

Mnenja o potrebnem ukrepanju ob opisanih spremembah se torej diametralno razlikujejo. Nekateri strokovnjaki zagovarjajo povečanje odstrela in močno redukcijo parkljaste divjadi, drugi pa njegovo zmanjšanje oz. celo prepustitev naravnim tokovom. A dr. Roženbergar kljub zavedanju in razumevanju druge strani v svojih razpravah in tudi v kratkem intervjuju poudarja: “Ker so gostote populacij parkljarjev tako velike, noben drug ukrep ni učinkovit ali pa vsaj ne daje velike razlike v rezultatih. Če so naši cilj zdravi, kakovostni, odporni in okrevanja sposobni, predvsem pa drevesno pestri gozdovi s primešanimi plemenitimi listavci, hrastom in jelko kot nadomestkov odhajajoče smreke, potem je marsikje v Sloveniji treba zmanjšati gostote velikih rastlinojedih parkljarjev.”

Slednje zapoveduje tudi Zakon o gozdovih, ki v 36. členu navaja, da mora številčnost populacij domorodnih vrst prostoživečih živali v gozdnem ekosistemu zagotavljati biotsko ravnovesje ter ne sme ogrožati razvoja gozda ali preprečevati uresničevanja ciljev gospodarjenja z njim. Tudi nizozemski strokovnjak dr. Jan den Ouden se strinja, da je generalno najbolj efektivno zmanjšati populacijo do stopnje, ko bo njihov efekt na gozd sprejemljiv glede na zastavljene cilje, kako naj se gozdovi razvijajo.

Najboljša je fizična zaščita, ki je povezana z velikimi stroški

Obe strani pa sta sprejeli konsenz, da so močno učinkovite tudi fizične zaščite, od katerih je velikokrat odvisna nega mladja. Varovanje potrebujejo skoraj vsi na novo posajeni listavci, nujno pa tudi jelka. Zaščita je lahko v obliki tulcev za individualna drevesa, ali pa skupinske mreže oz. ograje, ki jo postavijo na posebno kritičnem območju. V zadnjem času se razvijajo tudi razni repelenti, a učinkovitost je po mnenju strokovnjakov le delna in je ne moremo izvajati na nivoju gospodarskih enot ali države.

Ta je povezana z velikimi stroški in jo je nemogoče izvajati na celotni površini gozda. “Država subvencionira vse zaščitne ukrepe, a nikakor ne dovolj, da bi bilo lahko stanje bistveno boljše. Fizična zaščita je bila v preteklosti namenjena izključno drevescem, ki smo jih umetno nasadili, a v Sloveniji je več kot 90 % gozda, ki se naravno pomlajuje. Zdaj smo uspeli sprožiti razmišljanje o tem, da tudi naravno mladje potrebuje zaščito,” izpostavlja Roženbergar.

Nasprotno Avsenek z Območne enote Bled Zavoda za gozdove pove, da je sofinanciranje teh ukrepov znatno in dobro. “Vira sta dva. Prvi je neposredni proračunski vir, ki ga ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo namenja za te ukrepe, drugi vir pa so evropska sredstva skozi program razvoja podeželja. Ta so sicer nekoliko težje dostopna zaradi oblice birokracije.”

V Sloveniji si želijo sicer vse ukrepe, tako lovsko upravljalske kot gozdnogojitvene, po besedah predstojnika blejske enote Avseneka na terenu zmanjšati, saj je dolgoročni cilj, da je divjad že brez njih usklajena z okoljem. Želijo si, da bi bila številčnost taka, da jo lahko okolje brez težav prenese in da tudi rastlinski del nemoteno funkcionira brez posegov ljudi.

Gozdovi morajo biti zaradi podnebnih sprememb pestri, odporni in sposobni hitrega okrevanja

Nevarnost za slabo kvaliteto odraslih sestojev je še toliko večja v primeru sočasnega vpliva več motenj: ujme, sanitarne sečnje, namnožitev žuželk in patogenih organizmov. Gozdovi, ki so poškodovani po ujmah – njihov delež in površina se iz leta v leto povečujeta – so za seboj pustili veliko odprtih površin, kjer se v sorazmerno kratkem času sprosti veliko hranil. Več je padavin in svetlobe, zato se razvije bujna podrast.

Vir: rtvslo.si, MMC, Bobo

Tam gozdarji začnejo tudi z umetnim pomlajevanjem, saj poskušajo vzpostaviti gozd, zato pa je objedanje še toliko večji problem. Lahko popolnoma zavre celoten proces. Zato je optimalna izpeljava ukrepov po ujmah, vključno z uravnavanjem gostot divjadi, še toliko pomembnejša, čeprav je odvzem divjadi v takšnih razmerah zahteven.

Hkrati pa so gozdovi v stresu tudi zaradi podnebnih sprememb. Po predvidevanjih bo zaradi klimatskih sprememb spremenjena zvrstna kompozicija. Nekatere drevesne vrste ne bodo sposobne preživeti in ostati vitalne v prihodnjih podnebnih razmerah. “Poskušamo razmišljati, kako bomo pripravili gozdove prihodnosti na sušnata obdobja z visokimi temperaturami. Eden od zaključkov tega miselnega procesa je, da moramo diversificirati gozdove, zagotavljati veliko raznolikih vrst in narediti populacijo teh močnejšo glede njihove odpornosti proti novim pogojem. Za to potrebujemo velik bazen posameznih osebkov, ki naredijo selekcijski proces uspešen. Če v to zgodbo priključimo še divjad, lahko takoj vidimo problem. Lahko posadimo drevje, ampak bo to pojedeno. Naše iniciative so torej s trenutno populacijo divjadi nemogoče”, pojasni dr. Jan den Ouden.

Za konec kritično dodaja komentar na problematično situacijo svetovnega obsega: “Veliko je komunikacije, ampak ne dovolj premikov. Mislim, da se stvari postopoma v zanemarljivi meri sicer spreminjajo, a enostavno si ne moremo privoščiti, da bi se podobna situacija še dolgo nadaljevala.”