Ali razmišljate o zdravi prehrani več kot tri ure na dan? Se vam je ob ukvarjanju s kakovostjo prehrane zmanjšala kakovost življenja? Se zaradi svojega načina prehranjevanja umikate iz kroga družine ali družbe? To je le nekaj vprašanj iz Bartmanovega testa ortoreksije, s katerim lahko laično preverimo podvrženost takšni motnji. Ortoreksija nevroza (krajše ortoreksija) uradno še ni priznana kot motnja hranjenja, saj gre za razmeroma nov pojav. Za razliko od bolj poznane anoreksije nevroze, ki je bila prvič opisana že več kot 300 let nazaj, je ortoreksijo prvič opisal zdravnik Steven Bartman leta 1997 in predpostavil, da lahko pretirana obsedenost z zdravo prehrano ter prehrambeno omejevanje paradoksalno vodita do nezdravih posledic. Njene definicije ne najdemo v Mednarodni klasifikaciji bolezni (MBK-10), saj je bila ta izdana leta 1992.
Kljub nepriznanosti ortoreksije pa na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana (UPKL) letno na zdravljenje sprejmejo približno 5 do 6 pacientov, pove dr. Karin Sernec, vodja Enote za zdravljenje motenj hranjenja na UPKL. Številke sprejetih pacientov na njihovem oddelku so že nekaj let podobne. »Motnje hranjenja so kronične duševne motnje, to pomeni, da nastajajo več let, ponavadi mine 4 do 6 let preden osebe prvič poiščejo strokovno pomoč in preden se pojavijo prvi klinični simptomi,« razloži. Zato se bo morebitno naraščanje pacientov pokazalo šele čez nekaj časa. »Trenutno se kažejo akutne duševne stiske, to so samopoškodovanje pri mladostnikih, depresija, panični napadi, anksioznost. Šele kasneje pa se iz tega lahko razvije ortoreksija,« pove.
Enota za zdravljenje motenj hranjenja na UPKL je edina tovrstna v Sloveniji. Kot pove dr. Sernečeva, na pedopsihiatričnih enotah v Ljubljani in Mariboru, kjer tudi obravnavajo otroke in mladostnike z motnjami hranjenja, prevladujejo tisti z anoreksijo nevrozo. Ortoreksija se ponavadi razvije šele v starostnem obdobju med 25. in 30. letom, redko pod 20. letom starosti. »Večkrat se izkaže – v 60% – da je oseba že prej imela katero koli drugo obliko motnje hranjenja, ki se je navidezno ozdravila (tako je zelo velikokrat pri anoreksiji), potem pa čez nekaj časa preide v ortoreksijo,« pove.
Zakaj se je ortoreksija pojavila kasneje kot anoreksija?
Glede na to, da gre za motnjo hranjenja, kjer je posameznik obseden z zdravo in biološko čisto prehrano, je smiselno, da se je motnja pojavila šele v sodobnem času. Včasih na tržišču ni bilo takšne izbire, kot jo imamo danes. V trgovini nismo mogli izbirati med dvajsetimi vrstami kruha, mleka, testenin in tako dalje. Produkti se niso tržili z naslovi »bio« in »eko«, kar je v zadnjem času doseglo svoj trend. Tudi brezglutenskih in brezlaktoznih proizvodov, ki se danes na veliko prodajajo – tudi med tistimi, ki tovrstnih težav nimajo – ni bilo. To so ugotovili tudi v nizozemski raziskavi iz leta 2018, kjer poleg tega opisujejo, da ortoreksija nesorazmerno prizadene zahodne države. Njihove ugotovitve nakazujejo na to, da »zahodna kultura« prispeva k vzpostavitvi okolja z visokim tveganjem za razvoj vedenj, povezanih z ortoreksijo. Kot značilnosti »zahodne kulture« definirajo tri svetovne poglede – individualizem, materializem in kapitalizem; štiri vrste industrij – živilska industrija, industrija dietetike in hujšanja, fitnes industrija in industrija lepotne kirurgije; navsezadnje pa tudi množične medije.
Kaj so vzroki in kaj posledice?
»Jederni problem vseh tistih z motnjo hranjenja je nizko samospoštovanje in samopodoba,« pove dr. Sernečeva. »Potem se na to nalepi pomanjkanje občutka varnosti, na to pa še vzroki iz treh skupin tveganj,« nadaljuje. Prva skupina vzrokov tveganj je socio-kulturna (kamor lahko štejemo »zahodno kulturo«, omenjeno v zgornji raziskavi), druga biološko-genetska (npr. značilna osebnostna struktura, omenjena v nadaljevanju), zadnja pa družinski vzroki.
Po besedah Neže Kučer, univ. dipl. psihologinje, je ortoreksija »skoraj na enak način omejujoča kot denimo obsesivno-kompulzivna motnja, kjer je oseba okupirana z nekimi vedenjskimi vzorci, le da so ti pri ortoreksiji vezani na hrano in pravila, ki si jih oseba okoli nje oblikuje.« Zaradi teh pravil se lahko zgodi, da oseba vase ne vnaša določenih esencialnih hranil, to pa se odraža na telesu, a ne nujno v obliki prenizkega indeksa telesne mase. To je lahko pomanjkanje vitaminov in mineralov, slabokrvnost, izpadanje las, krhkost kosti in osteoporoza, nespečnost, zaprtje, glavoboli, šibkost, utrujenost itn., razložijo na Svetovalnem svetu, društvu za svetovanje in raziskovanje na področju motenj hranjenja in duševnega zdravja. »Psihološke posledice pa so depresivnost, nedružabnost, anksioznost, socialna izolacija, strah pred večino vrste hrane. Takšne osebe postanejo nefunkcionalne v šoli ali službi, so tudi težje zaposljive,« še dodajo.
Vpliv družabnih omrežji
Kot pove Kučerjeva, se družbeni trend zdrave prehrane in zdravega življenja odraža tudi na družabnih omrežjih. »Predvsem omrežja kot npr. Instagram in Tiktok imajo premnoge vsebine o »zdravi« hrani, kot so »What I eat in a day« (Kaj pojem v dnevu), »Eat more for less« (Pojej več za manj) in podobne objave, ter na splošno dietno mentaliteto v ozadju skoraj vsega,« pove. Dr. Lianne Gann (2019) v svojem delu ugotavlja, da je čas, preživet na družabnih omrežjih, znatno soodvisen z zasramovanjem svojega telesa in nadzorom, ki ga osebe vršijo nad njim. Njena raziskava nakazuje, da je aktivna, prav tako pa tudi pasivna uporaba takšnih platform lahko povezana z večjim zavedanjem svojega telesa – to zavedanje pa je povezano s simptomatiko ortoreksije. Prav tako so v britanski raziskavi iz leta 2017 ugotovili, da je pogostejša uporaba Instagrama povezana z višjimi tendencami ortoreksije, medtem ko pri drugih platformah tako močne povezave niso našli.
Potrebno pa je razjasniti, da so družabna omrežja sicer lahko eden izmed dejavnikov, a sama za sebe ne povzročajo motenj hranjenja. »Lahko spodbudijo razvoj motnje hranjenja pri tistih, ki že imajo nizko samopodobo, slabo samospoštovanje, niso pa prevladujoč dejavnik,« razložijo na Svetovalnem svetu. Dr. Sernečeva dodaja, da je pri osebah, ki so zaradi družabnih omrežji bolj dovzetne za razvoj motenj hranjenja, večinoma prisotna tudi značilna osebnostna struktura (iz skupine biološko-genetskih dejavnikov) – to so pridnost, storilnost, perfekcionizem, potrebe po pohvalah od zunaj, večno nezadovoljstvo s s sabo. »Ampak ravno tako se iz tega lahko razvije depresija, odvisnost, anksioznost ali obsesivno-kompulzivna motnja,« pove.
Zdravljenje in preventiva
Zdravljenje za posameznike z ortoreksijo poteka podobno kot za druge osebe z motnjami hranjenja – pregleda se odnos s hrano, kako se je začelo, poskuša se odkriti temeljne vzroke in tiste stvari, ki kasneje to stopnjujejo. »Predvsem raziskujemo, kaj je težko osebi z ortoreksijo v njenem življenju, da beži ali to navidezno rešuje z ortoreksijo,« povedo na Svetovalnem svetu. Osebi pomagajo, da se uspešneje sooča s takšnimi stiskami, da spremeni prepričanja o svojem telesu in hrani ter začne postopoma spreminjati in sproščati svoj način prehranjevanja.
Dr. Sernečeva tu izpostavi še en pomemben dejavnik. Aleksitimija, strokovni izraz za nesposobnost prepoznavanja lastnih čustev, je zelo značilna za ljudi z ortoreksijo in ostalimi motnjami hranjenja. Motnje hranjenja so v prvi vrsti čustvene motnje in temu večinoma sledi dolga in naporna terapija, da se osebe spet naučijo zaznati, prepoznati in nato izraziti svoja čustva na ustrezen način, »ne pa skozi hrano, skozi samopoškodovanje ali depresijo. In tisti trenutek, ko to lahko izraziš, ne potrebuješ več simptoma, ki lajša notranje napetosti in bolečine – v tem primeru pri ortoreksiji obsedenost z zdravo, biološko neoporečno prehrano,« razloži dr. Sernečeva.
Po njenem mnenju primarna preventiva izhaja iz družine, zgodnjega otroštva in vzgoje. Starša, ki sta otrokov prvi vzor, si morata dovoliti pokazati čim širšo paleto čustev, ne samo »pozitivna«, ampak tudi sram, žalost in krivdo, opiše dr. Sernečeva in ponudi primere: »Zlagal sem se, žal mi je«, »Oprosti, zmotil sem se«, »Nerodno mi je, ker sem to naredil«, »Kriv sem«, »Jezen sem« in tako dalje. S tem tudi otroku pokažeta, da si lahko sam dovoli zaznati in čutiti ta čustva ter jih tudi izraziti. »Če se to zgodi, nobeden od teh otrok kasneje ne bo imel nizke samopodobe, slabega samospoštovanja, ne bo imel pomanjkanje občutka varnosti in ne bo razvil nobene od naštetih motenj,« pove. Če se tega starša pri vzgoji svojih otrok zavedata, je to najmočnejša preventiva.
