Veterinarka Marina Štukelj: Vprašanje je, kdaj se bo afriška prašičja kuga pojavila pri nas in kaj bo to pomenilo za slovensko prašičerejo

Ljubljana, 3. aprila – V Sloveniji je od januarja razglašena visoka stopnja ogroženosti z afriško prašičjo kugo (APK). Bolezen, ki za človeka ni nevarna, je v Evropi in drugod po svetu že nekaj časa morilka divjih in domačih prašičev. Slovenski prašičereji lahko preti opustošenje.

APK, nalezljiva virusna bolezen, ki se je iz drugega največjega kontinenta razširila po svetu, je vse bližje Sloveniji. Leta 2018 je bil potrjen izbruh pri naši sosednji državi Madžarski, avgusta 2019 pa v Srbiji in na Slovaškem. Pozitivna je tudi Nemčija. Smrtnost živine ob okužbi je visoka (95–100 odstotkov) in povzroča ogromno škodo svetovnemu gospodarstvu, predvsem pa v državi, kjer se pojavi. Ko so leta 2014 v Litvi diagnosticirali samo eno okuženo svinjo, so morali zaradi tega pobiti kar deset tisoč prašičev na farmi. Ukrep namreč narekuje evtanazijo (usmrtitev) celotne reje prašičev. Čeprav v Sloveniji še nimamo potrjenega primera okužbe z virusom APK, pa se država nanj intenzivno pripravlja. Pred leti sta namreč virus prašičjega reprodukcijskega in respiratornega sindroma (PRRS) ter virus prašičje epidemične diareje (PEDV) že uničila velik del slovenske prašičereje, ki si od tedaj še ni opomogla.

Več o prenosu in trenutnem stanju APK si lahko preberete v strokovnem članku, ki sta ga pripravila profesorica na Veterinarski fakulteti Ljubljana doc. dr. Marina Štukelj in asistent Jan Plut:

https://www.researchgate.net/publication/326896112_A_Review_of_African_Swine_Fever_-_Disease_that_is_Now_a_Big_Concern_in_Europe

Oslabljena slovenska prašičereja

Slovenska prašičereja je dokaj posebna. Na eni strani imamo velike farme, ki so del še večjih delno povezanih sistemov. Na drugi strani se srečujemo s »kmečkimi rejami«, ki imajo manjši obseg in težko konkurirajo na trgu, so slabo povezani in manj organizirani. V zadnjih dveh desetletjih je v primerjavi z drugimi sektorji kmetijstva prašičereja izjemno nazadovala. Od leta 2000, ko so rejci redili okoli 600.000 živali, se je številka zmanjšala za več kot polovico Po poročanju Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) je konec leta 2019  stalež živali znašal 240.137. Podatki iz zbirnih vlog za neposredna plačila https://www.kgzs.si/zbirne-vloge  jasno kažejo, da razmere niso urejene, saj je v obdobju 2012 – 2020 kar 6 odstotkov kmetij opustilo kmetovanje, delež plemenskih živali pa se je zmanjšal kar za 31 odstotkov in to kljub dejstvu, da Slovenci zaužijemo izredno veliko svinjine. Po besedah vodje službe za rejo neprežvekovalcev in varno hrano Gabrijele Salobir se letno povprečje giba okoli 37 kg/prebivalca.

Poraba prašičjega mesa je pri nas ves čas večja od domače prireje, tako da je Slovenija tradicionalni neto uvoznik. Po statističnih podatkih  smo leta 2019 uvozili nekaj več kot  83.000, izvozili pa le 2.440 živih živali. Večji delež celotnega uvoza – okoli 80 odstotkov – pa predstavlja predvsem prašičje meso.

Po besedah Marine Štukelj se zaradi nekontroliranega uvoza tako prašičev kot semena v državo vnašajo različne bolezni, ki močno vplivajo na gospodarnost prireje. Ravno slabo zdravstveno stanje  prašičev in pojav številnih ekonomsko pomembnih bolezni, ki so posledica neizvajanja osnovnih biovarstvenih ukrepov, spadata med glavne razloge, da se je stalež prašičev v Sloveniji drastično znižal in se še niža.

Na KGZS so povedali, da  je prašičereja v Sloveniji v preteklosti temeljila na osmih velikih farmah, in sicer Ihan, Kočevje, Krško, Stična, Ptuj, Gornja Radgona, Murska sobota, Ljutomer. Od teh farm sedaj delujejo le še Kočevje, Murska sobota in Ljutomer. Prašičereja na kmetijah je razvita predvsem v Pomurju, Dravskem polju in na Dolenjskem ter Krškem polju, v drugih področjih je zanemarljiva. Število prašičjerejskih kmetij se ne povečuje, občasno se dejavnost širi le na že delujočih prašičjih farmah z dograditvijo ali rekonstrukcijo novih hlevov. »Trenutne razmere namreč niso ugodne za razvoj novih prašičjih farm, saj se soočamo z velikimi viški svinjskega mesa in nizkimi odkupnimi cenami prašičev,« je povedal vodja sektorja za živinorejo, gozdarstvo in obnovljive vire Danilo Potokar.

Kljub temu je prašičjereja, ki se v državi še ohranja, dobro razvita in tržno naravnana. Bolezen, kot je afriška prašičja kuga, ki  trenutno predstavlja največjo grožnjo slovenski prašičjereji, bi tako pomenila dodatno škodo za že tako šibko gospodarsko panogo.

Ključnega pomena je izvajanje biovarstvenih ukrepov

Na zakonodajnem področju je pripravljeno precejšnje število dokaj natančnih ukrepov proti preprečevanju pojava in širjenja okužbe z APK.

Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: http://www.afriskaprasicjakuga.si/dokumenti/zakonodaja/.

Na tržišču še ni učinkovitega cepiva. Omejevanje in preprečevanje širjenja bolezni zagotovimo z doslednim izvajanjem tako imenovanih biovarnostnih ukrepov. Te so nekoliko različni glede na to, ali se APK pojavi v populaciji divjih ali domačih prašičev. Skupni imenovalec prvih ukrepov pa je postavitev suma. Območje, kjer je najdena žival z možno okužbo, se mora ustrezno zavarovati. Sledi potek odvzema vzorcev, ki jih spremlja laboratorijska ovržba ali potrditev suma. V primeru slednjega je potrebno ponovno in ustrezno zavarovanje okuženega področja. »Da bi omejili širjenje bolezni, je treba strogo preprečiti čim več premikov potencialno okuženih prašičev,« opozarja asistent na Veterinarski fakulteti Jan Plut. Čeprav se bolezen širi dokaj počasi, kar je pri domačih prašičih velika prednost, pa problem predstavlja v populaciji divjih prašičev. Virus se pri njih namreč ohranja dolgo časa. »Govorimo o bolezni habitata.« Štukljeva pri tem dodaja, da je vzrok dolgoročnega ohranjanja virusa v gozdnem habitatu tudi prepočasno odstranjevanje kadavrov oz. trupel divjih prašičev. Najbolj pomemben ukrep je zato njihovo hitro odstranjevanje. Mimogrede, v Baltskih državah so v ta namen ponudili finančno kompenzacijo. Samo z iskanjem poginulih prašičev so si v Litvi  mnogi zaslužili mesečno plačo. V Sloveniji  interventni zakon še ne navaja, da bo ta ključna dejavnost  plačljiva.

Pri domačih prašičih je praksa lažja. Vse prašiče je potrebno evtanazirati oziroma usmrtiti in neškodljivo odstraniti. »Bolezen pri njih zato lahko dokaj hitro radiciramo,« pojasni Štukljeva.

Med drugimi ukrepi narekujejo še nadzor nad prihodi na kmetijo, preprečevanje stikov med domačimi in divjimi prašiči, nadzor nad prometom s prašiči in merjaščevim semenom, razkuževanje, uporabo zaščitne opreme, pred uhlevitvijo pa za prašiče tudi obvezno karanteno.

Plut kljub temu, da so v teoriji  ukrepi napisani dokaj korektno, opozarja, da je APK bolezen, s katero se v Sloveniji še nismo srečali, hkrati pa je od zadnjih izbruhov pomembnih bolezni prašičev,  kot sta PRRS in PEDV,  minilo že kar nekaj časa. »Vprašanje je, kako zares smo nanjo pripravljeni.«

Za širitev bolezni kriv bolj človek kot divja svinja

Štukeljeva je mnenja, da se virusu v Sloveniji ne bomo mogli izogniti. »APK po Evropi najhitreje širi človek, saj se je v preteklosti večkrat ravnalo neodgovorno v primeru odkritja bolezni. Virus se namreč zelo dolgo ohrani v prašičjem mesu. V šunki skoraj leto dni, v zmrznjenem mesu pa celo več kot 3 leta.« Kmetje pogosto meso okuženih prašičev po izjemno nizkih cenah prodajo na trgu, kar pripomore k nenadzorovanemu  širjenju v druge države. APK je resna bolezen, za katero je predpisano, da se ob pojavu na določenem območju prijavi Svetovni organizaciji za zdravje živali (OIE). To so dolžne storiti vse države, kljub temu pa določene prijav ne opravijo.

Problem pa lahko predstavlja tudi črni trg. Kot so že poročali na Dnevniku https://www.dnevnik.si/1042951756, je agrarni ekonomist Aleš Kuhar  na spletni mesni konferenci konec marca, ki jo je organizirala Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij, opozoril, da približno petina svinjine, ki jo pojemo Slovenci, prihaja s sivega oziroma črnega trga. Mnogi prašiči gredo v zakol, ki ga uradna statistika ne zazna. Pri tem poudarja, da dobrih 10 % tega predstavlja čisti črni trg, slabo polovico neevidentiranega zakola pa prašiči na kmetijah, ki naj bi bili namenjeni lastni porabi.

»Neprijavljanje bolezni in porast črnega trga z izjemno nizkimi cenami nam še dodatno oteži delo, ko poskušamo bolezni učinkovito slediti,« še dodaja profesorica.

Poleg človeka bolezen prenašajo tudi divji prašiči, ki zlasti v primerih prostih rej lahko pridejo v stik z domačimi prašiči. Proste reje prašičev so prisotne tudi v Sloveniji.

Kaj preti Slovenski prašičereji?

V Sloveniji je poseljenost podeželja velika, kmetije pa so blizu, kar pomeni, da bi lahko ukrepi v primeru okužbe negativno vplivali na vse rejce, predvsem zato, ker se običajno ne evtanazira le ene reje prašičev, temveč tudi reje v neposredni bližini virusnega izbruha. S 100  odstotnim pokolom se jim ukine tako reja prašičev kot tudi prodaja prašičjega mesa. Čeprav so po pravnih aktih ob upoštevanju ukrepov rejci upravičeni državne odškodnine, bi prepoved transporta in gojenja domačih živali še nekaj časa po potrditvi bolezni zanje pomenila ogromno finančno in psihično breme. Ker se na nacionalni ravni  prepove izvoz živih živali in produktov,  je prizadeta celotna veriga, ki se ukvarja s pridelavo, predelavo in prodajo svinjine. Na KGZS tako poudarjajo, da bi se v primeru bolezni na okuženih območjih  življenje ustavilo za vse, ne le za rejce. Ob poskusu obnovitve staleža bi se država srečevala s 3-5 krat dražjimi plemenskimi živalmi iz tujine. Cenovno razmerje mesa bi bilo v tem primeru popolnoma spremenjeno. »Meso, ki ga sedaj dobivamo po izredno nizkih cenah, lahko naenkrat postane veliko dražje,« poroča Salobirjeva.

Na KGZS aktivno spremljajo stanje na področju širjenja bolezni afriške prašičje kuge in o spremembah obveščajo člane prek vseh razpoložljivih medijev. Prav tako sodelujejo z Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) in Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP). Skupaj so pripravili letake, s pomočjo katerih obveščajo in ozaveščajo prašičerejce o nevarnosti bolezni.

Biotehnološka znanost ponuja možno rešitev

Množična usmrtitev domačih prašičev bi za slovenske prašičerejce pomenila enormno izgubo. Agronom in biotehnolog Borut Bohanec je že pred nekaj leti predlagal sodobno biotehnološko rešitev genskega preurejanje (angl. genome editing, GenEd), s katero bi lahko dosegli odpornost prašičev na virus. »Genomsko preurejanje je sodobna metoda genskega inženiringa, ki za razliko od genskih transformacij, pri katerih vnašamo dodatne gene, omogoča preurejanje  obstoječih genov«,  je v pogovoru pojasnil Bohanec. Strokovnjaki z njo vplivajo na sestavo dednega zapisa  tako, da v genom organizmov vnašajo zelo natančne, a hkrati minimalne spremembe (mutacije). Po besedah slovenskega biotehnologa strokovnjaki največkrat določen gen tarčno razrežejo in ko se slednji spet sestavi, ne deluje več, s tem pa se nezaželena lastnost izgubi. Z GenEd pa je mogoče gene ne le izločati, ampak tudi preurediti. Z izzvanimi mutacijami  lahko tako dedni zapis organizma pridobi nove funkcije. »Včasih namreč že male spremembe povzročijo nove lastnosti.«

Metode genomskega preurejanja imajo podoben učinek kot uporaba spontanih ali izzvanih mutacij, ki se je uporabljala pred tem že več desetletij in ni bila zakonodajno ocenjena kot metoda genskih transformacij – to velja tudi v večini držav sveta z razliko EU in Nove Zelandije, ki pa zakonodajno genomsko preurejanje enačita z genskimi transformacijami. Vseeno pa teh mutacij niso mogli usmerjati na izbrane gene, kot je mogoče pri GenEd  tehnologiji. »Prednost je v veliki preciznosti in hkratnemu učinkovanju na več alelnih oblik (različic) tarčnega gena hkrati, « je pojasni Bohanec, ki je za spletni portal Argo biznis Z biotehnologijo lahko prašiče rešimo pred afriško prašičjo kugo, in to brez zakola (finance.si) že poročal, da se je metoda genskega preurejanja kot učinkovita pokazala zlasti v boju proti PRRS. Prašiče, odporne na virus, ki je pri nas že opustošil hleve, so prvi leta 2016 razvili Američani Gene-edited pigs are protected from porcine reproductive and respiratory syndrome virus (nature.com).

O uspehu pri virusu APK pa so prvi poročali znanstveniki z Inštituta Roslin v Edinburgu. Škotskim raziskovalcem je uspelo prilagoditi ključni gen, ki pri divjih afriških svinjah bradavičarkah sicer ne prepreči okuženosti z virusom, prepreči pa smrt, ki je pri domačih in evropskih divjih prašičih tako rekoč neizogibna. Ključen je gen RELA, ki ima bistveno vlogo pri aktivaciji imunskega odgovora. Raziskovalci so genom domačih prašičev preuredili v ekvivalent bradavičark – različica dednega zapisa v tem genu je pri domačem prašiču zelo podobna različici pri svinji bradavičarki – in tako ustvarili odporne mladiče. Več o tem na tej povezavi Mammalian interspecies substitution of immune modulatory alleles by genome editing (nih.gov)

Metode mutacij, s katerimi lahko primerjamo GenEd , imajo desetletja varne uporabe. Vendar pa kljub temu ne smemo mimo dejstva, da se vsaka znanost lahko sooča z različnimi izzivi. In tudi ta ni izjema. »Pri prašičih in vnosu virusne odpornosti  bi bilo vprašljivo in nezaželeno, če bi svinje bile le imune na virus, a hkrati še vedno prenašalke. To bi lahko pomenilo večji problem, ki pa se ga  znanstveniki zavedajo,« še opozarja Bohanec.

Problem sodobne biotehnološke metode genskega preurejanja v boju proti APK pa Štukljeva vidi še drugje. Problem bi bile izjemno visoke cene tako živih prašičev, kot mesnih in drugih izdelkov.  »PRRS  še vedno velja za najdražjo bolezen v prašičereji. Kljub temu, da na tržišču lahko kupiš gensko spremenjene prašiče, ki niso dovzetni za okužbo, je njihova cena previsoka, da bi si jo lahko rejci privoščili. Pri bolezni APK ne bi bilo bistveno drugače,« je povedala.

Cepiva še ni

Lažja in tudi finančno dostopnejša metoda preprečevanja okužb z virusom še vedno ostaja cepljenje. Kljub številnim poročanjem in dolgoletnemu intenzivnemu razvoju do danes še ni registriranega cepiva. Zakaj to še ni razvito, pa je posledica dokaj neugodnih imunoloških lastnosti virusa. Glavna slabost je zelo specifičen in zelo blag imunski odziv gostitelja. Kot poudarjata Štukeljeva in Plut, ne okužba, niti cepljenje ne povzročita tvorbe učinkovitih, protiteles proti virusu, ki bi pripomogla k boljši zaščiti proti bolezni. Če prašiči preživijo akutno obliko bolezni, večinoma preidejo v kronično fazo obolenja. »Tehnologija razvoja cepiv, mora obrati drugo smer in se ne osredotočati na  protitelesa, ki jih organizem ne razvije,« je izpostavila Štukelj in dodala, da bodo končna cepiva najverjetneje peroralna (vnos skozi ustno votlino), ki se bodo  v obliki vab metala po gozdu in vodila v množično cepljenje prašičev – podobno kot je že potekalo cepljenje lisic proti steklini.

Ob dejstvu, da ne poznamo učinkovitega cepiva, virus pa se že leta širi, je toliko pomembneje, da se natančno upošteva biovarstvene ukrepe in rejce kot tudi splošno javnost ozavešča o njihovi učinkovitosti. Afriški prašičji kugi se morda ne moremo izogniti, vseeno pa lahko s primernim ravnanjem bistveno zmanjšamo potencialno škodo, ki bi prizadela slovensko gospodarstvo.

Manja Delašjava, Manca Ahčin

Prejšnji članekJe prihodnost fizioterapije v navidezni resničnosti?
Naslednji članekIz Bazovice v Atacamo, odkrivanju vesolja naproti