Voda je javno dobro

Zakaj je pomembno ohranjati čiste vode in kako to doseči?

Podzemne vode iz rečnih nanosov in kraških izvirov so viri pitne vode. V Sloveniji imamo po besedah Predsednice Global Water Partnership Slovenije dr. Barbare Čenčur Curk, kar 97% pitne vode iz podzemne vode. Podzemna voda je zaradi omejenih in plitvih vodonosnikov ter razpršene poselitve, prometa in kmetijstva potencialno ter tudi dejansko ogrožena. Čeprav so še velike rezerve teh vodnih virov, bi morali varovanje kakovosti in količin pitne vode obravnavati kot sestavni del celotne zaščite vod na posameznih področjih po državi. Zato potrebujemo načine, ki urejajo varstvo vode, kot so vodovarstvena območja.

 

Kakovost pitne vode se določa glede na njeno varnost, čistost, užitnost v najširšem pomenu, z upoštevanjem vseh njenih lastnosti, ki jih je mogoče zaznati s čutili, odsotnost snovi z možnimi negativnimi vplivi na zdravje in nezaželenimi možnimi izidi, ki bi odvračali potrošnika od njene uporabe ter predvidevanjem možnih virov in načinov njenega onesnaženja. Za izbiro virov pitne vode moramo upoštevati določene kriterije. Zato so za to določeni kriterij varnosti vodnega vira pred trajnim in incidentnim onesnaženjem, kriterij zadostnosti zmogljivosti vodnega vira (količina vode, ki jo premore predvsem v sušnih obdobjih), kriterij kakovosti ter cena proizvedene in dostavljene pitne vode. Za izbiro vodnega vira pa je odločilna njegova varnost pred onesnaženjem.

Onesnaževalci voda

Voda ima močno zmožnost samočiščenja. Po besedah magistra geologije s področja hidrogeologije Joerga Prestorja se onesnaževala lepijo na dele zemljine in kamnine ter se razredčijo s padavinami in tokom podzemne vode. S tokom podzemne vode se razpršijo in razširijo po prostoru s čimer koncentracija onesnaževala pade. Naravna samočistilna sposobnost pa sta tudi mikrobiološka razgradnja in kemijska razgradnja. V prvem primeru so bakterije tiste, ki razgradijo onesnaževalo, v drugem pa določene snovi v naravnih pogojih razpadejo, s čimer se njihova koncentracija zmanjša.

Glavni dejavniki onesnaževanja so po besedah mag. Prestorja trije, kmetijske dejavnosti, kanalizacije in izpusti odpadnih vod. Tem dejavnostim se ne moremo odpovedati, lahko pa skrbimo, da je onesnaževanje čim manjše. Tako imamo dve obliki kmetijstva, ekološko kmetovanje in integriran način kmetovanja. Pri prvem se spodbuja način kmetovanja, kjer skoraj ni vplivov na podzemno vodo. Tako se na primer namesto pesticidov uporablja anorganske snovi. Pri integriranjem načinu kmetovanja pa se natančno sledi obremenitvi, ki jo povzroča in odzivu naravnega sistema. Rešitev za manjši vpliv kanalizacije je redna obnova in razširitev vodotesnih cevi. Približno v tridesetih letih naj bi se kanalizacijski sistemi obnovili. V tem času pa se tesnila postarajo, nastanejo mehanske poškodbe zaradi premikov terena in fizične poškodbe. Ti vplivi se med seboj seštevajo. Problem kanalizacije je tudi vsebovanost ostankov zdravil, ki so lahko v naravi zelo obstojna. Za čim manjši vpliv na okolje bi zaradi njene obsežnosti potrebovali veliko časa, še posebno, če se je do sedaj vlaganje vanjo zanemarjalo. Industrija pa zmanjšuje svoj vpliv na stanje vode z uveljavitvijo krožnega gospodarstva, kjer pazijo, da ne bi bilo nobenih izpustov, odpadkov in odpadlih vod. Ker veliko industrijskih objektov ne moremo odstraniti, moramo spremljati kakšni so njeni vplivi in jih sistematično izboljšati s ciljem ukinitve vseh izpustov nevarnih snovi, predvsem tistih, ki se kopičijo v organizmih in jih ni v naravi ter imajo nepredvidljive posledice ali pa že danes vemo, da ogrožajo zdravje ljudi in ekosistemov. Zavedati se moramo tudi, da spuščanje snovi ene industrije lahko ni problematično, a to hitro postane, ko se ji pridružijo še druge. Zato je nujno, da so enaka pravila za vse.

Register onesnaževalcev podzemne vode

Za beleženje onesnaževal pa imamo tudi register onesnaževalcev podzemne vode. To je podatkovna zbirka, ki je prenesena v okolje geografskih informacijskih sistemov. To so orodja za zajemanje podatkov na terenu, v kabinetu, za analizo podatkov, vizualizacijo, primerjave in objave. Tako so viri onesnaženja, pri katerih proizvodnja povzroča odpadne snovi, ki bi se preko različnih vodnih poti lahko sprale v podzemno vodo, postavljeni v koordinatni sistem. Podatki so predstavljeni v obliki digitalnih interaktivnih zemljevidov ali natisnjenih zemljevidov v različnih merilih.

Kaj so vodovarstvena območja?

Voda je po Direktivi evropskega parlamenta in sveta o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (okvirna vodna direktiva), ki je bila sprejeta leta 2000 in Zakonu o vodah iz leta 2002, naravno javno dobro. Zato je treba zanjo skrbeti. V Sloveniji imamo prednost, saj smo se pozno industrializirali in s tem manj onesnažili vodo, kot veliko drugih evropskih držav. Odločili pa smo se tudi za vzpostavitev vodovarstvenih območij, ki so v vodni direktivi priporočena, a ne obvezna.

V Sloveniji vodovarstvena območja pokrivajo približno 22% oziroma eno petino slovenskega ozemlja. Namen vodovarstvenih območij je uveljavitev posebnih ukrepov za preprečevanje  in omejevanje  virov onesnaženja, ki lahko vplivajo na kakovost pitne vode. Določeno mora biti tako, da je na njem mogoče izvajanje vodovarstvenega režima na način, ki zagotavlja ohranjanje naravnega stanja vodnih teles. Zaščitni ukrepi, prepovedi in omejitve na teh območjih se nanašajo predvsem na gradnjo objektov in naprav ter določene pogoje za izvajanje dejavnosti, kot na primer rudarstvo, kmetijstvo in promet. Vzpostavljajo jih po enotni metodologiji, ki jo določa Pravilnik o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja.

Po mag. Prestorju so vodovarstvena območja območja, od kjer teče podzemna voda proti zajetju. Na teh območjih imamo posebne zaščitne ukrepe. Kot nam je povedala dr. Čenčur Curk so razdeljena na štiri dele glede na oddaljenost od zajetja. Najbližje je območje nič. Tu so vodnjaki in zajetja, ki so običajno ograjeni. Sledi mu prvo območje, v katerem se voda zadržuje okrog petdeset dni. V tem območju so dejavnsoti strogo omejene. V drugem je dovoljeno že več dejavnosti, saj se voda tam zadržuje od petdeset do štiristo dni. Dlje kot voda potuje, več biokemijskih reakcij lahko poteka, ki zmanjšujejo onesnaževanje. Največ pa je dovoljeno v tretjem območju, kjer je čas potovanja več kot štiristo dni. To je celotno napajalno območje, v katerem pa ni dovoljeno odlaganje nevarnih snovi, kot so odlagališča nevarnih odpadkov in industrije z nevarnimi snovmi. Velikost vodovarstvenih območij je odvisna od vrste vodonosnega sistema. Poznamo kraško razpoklinske in medzrnske vodonosnike.. V primeru kraško razpoklinskih vodonosnikov so vodovarstvena območja tako večja, saj snovi hitreje pronicajo v globino po številnih  razpokah in kraških kanalih. Voda pa predvsem po večjem deževju s seboj nosi delce, ki se zaradi slabe filtrirne sposobnosti terena niso uspeli izločiti in so tako potencialni prenašalci raznih bakterij, katere se lepijo na ostanke organskih in neorganski materialov.

Tehnologija čiščenja vode

Če ne bomo danes regulirali onesnaževanja vod, da bo ta primerna za pitje, jo bomo nekoč morali čistiti, a za čiščenje kemijskega onesnaževanja po besedah dr. Barbare Čenčur Curk potrebujemo objekte za pripravo pitne vode. Imajo jih na primer v Bolgariji, Romuniji in Beogradu. Problem teh pa je, da ne očistijo vsega, saj so v vodi vedno nove snovi. Proti čiščenju pa je tudi že omenjena evropska direktiva. O tej je mag. Prestor povedal, da imamo v Evropi tri pristope, in sicer tehnologijo čiščenja vode, previdnostno načelo in kombinirano, kar je nekaj vmes. Trenutno se Slovenija nahaja v kombiniranem načelu, a vsi strmimo proti načelu previdnosti. Torej da prej skrbimo za vodo, da ne pride do onesnaženja.

 

Spornost zakona o vodah

V torek 30.3.2021 je Vlada Republike potrdila novelo zakona o vodah, kjer so najbolj sporne spremembe 37. člena, ki buri javnost. Tako je po novem na vodnih, kot so reke, jezera in morje, in priobalnih zemljiščih, dovoljena gradnja, ki je bila prej možna le na obstoječih stavbnih zemljiščih znotraj obstoječih naselij, s tem, da so se priobalna zemljišča zožala. Z novelo zakona je dodana možnost gradnje objektov v javni rabi po veljavni gradbeni zakonodaji,  kot so poslovni objekti, parkirišča, stavbe za promet in podobno; ter gradnje enostavnih objektov na priobalnih zemljiščih. Na to spremembo so se odzvala štiri društva s področja voda:  Slovensko društvo za zaščito voda, Društvo vodarjev Slovenije,  Društvo slovenski komite mednarodnega združenja hidrogeologov in Globalno partnerstvo za vode Slovenije. Izrazili so obžalovanje nad sprejemom sporne novele Zakona o vodah. Opozorili so, da novela upravljanje voda v Sloveniji oddaljuje od Okvirne vodne direktive, ki predstavlja dogovor med strokovnimi spoznanji in evropsko politiko v zvezi z ravnanjem voda kot javne in skupne dobrine. Poudarili so, da je bila novela sprejeta brez strokovne obravnave. Dr. Čenčur Curk je poudarila, da so v člen dodali tudi odstavek, kjer po novem o gradnji ne odloča več vlada, ampak se lahko gradi z vodnim soglasjem Direkcije Republike Slovenije za vode. Tako se nivo odločanja spusti za eno stopnjo, kar olajša pridobitev dovoljenja.

Po besedah predsednice znanstvenega sveta Geološkega zavoda Slovenije, dr. Nine Mali je priobalni pas, ki bo po novem lahko zaseden, za podzemno vodo pomemben zaradi napajanja iz reke. Če pa ta pas ni utrjen ali pozidan, voda hitreje priteče v podzemlje. S postavljanjem objektov pa lahko pride tudi do onesnaženja. Mag. Joerg pa je glede pozidanosti povedal, da je v tem prostoru veliko življenja, in če imamo dobro biodiverziteto, imamo dobro kakovost vode. Reka je filter pred podzemno vodo, kar pomeni, da če je umazana reka, je tudi podzemna voda. Obrežni pas vpliva tudi na pretok reke in lahko poseganje vanj spremeni strugo, ter predstavlja varnostno cono za morebitne poplave, kjer lahko zajezimo poplavljeno območje.

 

37. člen je po njegovo sporen tudi zaradi načelne ideje, saj imamo načelne odločitve, ki jih moramo spoštovati in v tem primeru je načelna odločitev, da pustimo obrežni in obvodni prostor nezaseden. Ko enkrat začnemo popuščati, je težko postaviti mejo, saj vsak poseg ne pomeni nobene hude nevarnosti, ampak skupek le teh uniči javni prostor. Namesto potovanja v smeri načelne odločitve pa potujemo v smer popuščanja.

 

VIRI

Jamnik, B., Janža, M., Smrekar, a., Breg, Valjavec, M., Cerar, S., Cosma, C., Hribernik, K., Krivic,M., Meglič, P., Pestotnik, S., Piepenbrink, M., Podboj, M., Polajnar Horvat, K., Prestor, J., Schüth, C., Šinigoj, J.,  Šram, D., Urbanc, J. in Žibret, G. (2014). Skrb za pitno vodo. V Geografija Slovenije 31. Ljubljana: Založba ZRC. Dostopno prek: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-S3AZ3K3X/a47e25c2-53b5-47b5-83b5-74587c350435/PDF

Janža, M., Jamnik, B., Prestor, J. in Mali N. (2017).Podzemna voda – glavni (skoraj edini) vir pitne vode v Sloveniji. V Geografija v šoli, 25(3), 19–27. Dostopno prek: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-T677ID55/c45989ad-f86c-4cb6-b91a-f5f5ca5d1ac8/PDF

Mišigoj, S. in Kompare, B. (2003). Določanje vodovarstvenih območij za vire pitne vode. V Mišičev vodarski dan (str. 163–171). Dostopno prek: http://mvd20.com/LETO2003/R25.pdf

Prejšnji članekSezonskost virusov – zakaj se koronavirus širi hitreje pozimi?
Naslednji članekNova karta potresne nevarnosti