Morda vseeno (se) cepiti. Če bi pred dobrim letom Jelka Kacina vprašali, kako torej v stvarnem življenju zatreti ekipe pobesnelih hormonov, ki ob navalih strasti nekontrolirano reproducirajo smrtonosni virus, bi morda predlagal celo cepljenje. Očitno je to namreč edina rešitev, ko se znajdemo pred koncem sveta in vsesplošnim kolapsom dosedanje normale. In kaj drugega pomenijo hormonska neravnovesja, ki vodijo tudi do telesnega zbliževanja v času pandemije telesnega distanciranja kot nepreklicni konec sveta?

Opozorjeni smo bili torej vsi. Javno, glasno, a hkrati ne preveč jasno, saj je bil zahtevan poseg v lastno telo, ki pa ga do sedaj še ni uspelo nikomur izpeljati. Kako za boga (ali vraga), ki nam je te čudne hormone podaril, naj jih sedaj ustavimo oziroma pustimo za nekaj časa ob strani, obstaja kje kakšno stikalo? Po možnosti v barvni lestvici, ki že nekaj časa kroji naša življenja, od nakupa copat v Lidlu do sklepanja zakonskih zvez. Zaradi hitrega spreminjanja barv se sicer včasih zdi, kot da gre za pravi pravcat semafor – za trenutek pogledaš na telefon, pa je že zelena. Šalim se, seveda nikoli zelena, vedno rdeča. Rdeča kot popolna ustavitev in zelena kot luč na koncu tunela, ko bo zopet možen ples hormonov in stiskanje na razmajanih klopeh.

Žal, potegnili ste »ta kratko«

Glavna skupina potencialnih prekrškarjev in predvsem naslov na katerega je bilo tekom pandemije naslovljenih največ prošenj, opozoril in groženj povezanih vladnimi ukrepi, je rezidenca mladih. V izogib spotikanju ob leta, jih rajši okrasimo kar s pridevniki, da razjasnimo, o kom sploh teče beseda. Neizkušeni, naivni, neodgovorni, nepremišljeni, nezreli, predvsem pa izredno vodljivi. Plešejo, kot igrajo hormoni. Ti pa zahtevajo svoj del pogače, kar mlade porine med dva ognja. Po eni strani jim vlada narekuje, naj se z ljudmi, ki niso iz njihovega gospodinjstva, fizično družijo le na razdalji metra in pol, če seveda niso vpletene izredno učinkovite zaščitne maske za obraz. Med tem, ko jim notranji glas sladko šepeta na uho, da ravno v teh težkih časih potrebujejo človeško bližino, ljubezen! In kljub temu, da gre za ukrepe, ki bi jih morali brezpogojno upoštevati prav vsi, gre v praksi dejansko za odločitve posameznikov, katerih tehtnica se v primeru populacije mladih v večini primerov prevesi na temačno stran kršenja ukrepov. Zakaj? Ker se zanje v resnici ni nič drastično spremenilo. Seveda, življenje kot ga poznajo je na čakanju, ampak njihova življenja – fizično gledano – niso ogrožena. Nikogar ni zares strah, da pandemije zaradi virusa ne bi preživel. Strah jih prevzame ob misli, kaj vse bi v tem času upoštevanja ukrepov utegnili zamuditi. Zabave, spoznavanja, druženja, morje ljubezni in mladost, ki mora biti »odpuljena«, saj kasneje v življenju za vse to ni več časa. V kolikor torej nisi del rizične skupine, se lahko zabavaš, ampak na skrivaj.

Skrivalnice za odrasle

Ni skrivnost, da druženje še vedno poteka oziroma se sploh ni nikoli ustavilo. Odkar pa smo za seboj pustili še zares mučno in nesmiselno 11-dnevno aprilsko »popolno« zaprtje države, smo pri tem početju še bolj sproščeni. Zaljubljenci se med grižljaji »take away« kosila stiskajo na mestnih klopeh, park Zvezda ponovno gosti spontana piknik druženja na odejah in na bencinskih črpalkah lahko opazimo številne manjše družbe, ki s kavo na pokrovu avtomobila klepetajo pod milim nebom. Ko dežuje, seveda sedijo v avtomobilih. Zato sem se odločila odzvati na eno izmed povabil, ki mi je razkrilo, kako je videti bolj skrivnostno in organizirano druženje za zaprtimi vrati. Določeni posamezniki namreč že od samega začetka pandemije prejemamo vabila, ki bi jih predsednik vlade sigurno pribil na sramotilni steber Twitterja in označil kot nesporne krivce za slabšanje epidemioloških razmer v Sloveniji, če ne kar po celem svetu. Kdo torej kuje zaroto proti vladi, ki že mesece vztraja na prvi bojni liniji v borbi z virusom in od daleč piše ukrepe? Organizatorji privatnih zabav (med drugimi)! Da preverim, kako to izgleda, sem se v petek 23. aprila s tremi, ki delujejo kot ekipa, dogovorila, da me na licu mesta popeljejo čez priprave pred začetkom ene od svojih zabav. In kaj obljubljajo?

Kot davnega 2019

Sprva seveda, da me avtomobilska navigacija, ki ji slepo zaupam po makadamskih poteh naselja Iga pri Ljubljani, dejansko bo pripeljala na dogovorjeni cilj. Po napotkih enega člana svete trojice – Stefana P., pustim avto na peščeni improvizaciji parkirišča sto metrov od hiše, z vrat katere mi neučakano maha. Nekaj minut do sedmih zvečer je in okolica deluje tiho, mirno, skoraj prazno. Tišino pretrga zvok, zaradi katerega sumničavo motrim travo in grmičevje ob poti, žaba? Tik preden pozdravim svojega gostitelja, pokimam v pozdrav starejši gospe iz sosednje hiše, ki pa mi ne odzdravi. Tudi 25-letni Ljubljančan se zanjo ne zmeni in me kar z vrat vpraša, če sem avto parkirala tako, da bo prostor še za druge. Danes jih menda pričakujejo v velikem številu.
»Sosedi drugače pravijo, da imajo radi mladino, ki se velikokrat zbira tudi pri njih, sinovi in podobno… Gre za vzajemno uslugo,« mi pojasni situacijo, medtem ko se preko dvorišča sprehodiva do terase, s katere vstopiva v hišo. Zatrem navado in ostanem obuta, saj je vikend hiška najeta za zabavo, na kateri čistoča nikogar ne briga, me nejeverno poduči. No, skoraj nikogar, kot izvem v naslednjih trenutkih, ko v dnevni sobi srečava dekle, ki je ravno sredi nameščanja plastične vreče za smeti v kuhinji, ki sestavlja glavni prostor. Predstavi se kot Veronika K. in pošali, da je zraven predvsem za varstvo. Poskrbi namreč za hrano – fante skrbi zgolj tekoča hrana – in vzdrževanje minimalnega reda. Njene besede dobijo še slikovno podlago, ko se temeljito razgledam okoli sebe in spoznam, da me obkroža na stotine steklenic oziroma pločevink (še) neodprtega alkohola. Kartoni piva so naloženi eden na drugega in zasedajo celotno kuhinjo v skoraj absurdnem prizoru. Mešanic bo glede na zbirko sokov, gaziranih in žganih pijač najbrž več vrst, kot bi jih sama znala poimenovati.

Vprašam, kako jim bo uspelo spiti vse to nocoj, ko se nam pridruži drugi košček tridelne sestavljanke Žiga P., logistik organizacije. Kovček v njegovi roki pa mi odgovori namesto njega. Dva »nocoj« bosta. »Med korono smo začeli s temi zabavami od polovice decembra naprej, se pravi, kot neko ogrevanje za novo leto in od takrat nismo spustili niti enega vikenda«, pojasni rojstvo ideje in prvi krst.

»Niti enega?,« vprašam kljub samoumevnosti v njegovem glasu. »Ne. Gre torej za petek in soboto, vsakič pa pride minimalno deset ljudi.«. Žigo pustimo na kavču, kjer nato sklonjen nad klubsko mizico nekaj tuhta in si zapisuje v beležnico, ter se po lesenih stopnicah odpravimo v zgornje nadstropje. Pogled na ducat vzmetnic, ki ležijo tesno ena ob drugi, razkrije, kje noči preživijo tisti, ki si želijo tudi malo počitka. Najbrž predvsem v jutranjih urah. In kdo sploh so vsi te ljudje, ter kako se znajdejo tu? »Vsak od nas ima veliko prijateljev, zato zadostuje že en klic oziroma sporočilo, da ljudje pridejo. Vse poteka zelo gladko, se mi zdi, da komaj čakajo, da se lahko pridejo kam izživet in so veseli vsakega klica. Prejšnji vikend je bil recimo rekorden, tu je bilo 50 ljudi.«. Mešanice čustev na svojem obrazu ob slišanem očitno nisem dobro prikrila, saj vskoči »mama« Veronika, ki se hiti opravičevati: »Med prvim valom sem se še zelo držala ukrepov zaradi mami, ki ima zdravstvene težave, a sem potem korono prebolela in sem zdaj varna.«. Vprašam, če so se v vsem tem času soočili s kakšnim izbruhom okužbe, a mi Stefan odločno zatrdi, da ne. Kot pravi, pobližje sploh ne pozna nikogar, ki bi zbolel. Veroniko prepustiva razvrščanju odej na vzmetnice in se ponovno odpraviva na teraso, kjer za mizo nadaljujeva pogovor.

Po dobri uri in pol končno spoznam še tretjega člana mlade ljubljanske organizacije, ki prinese s seboj velik sod, v katerega začne natakati belo vino. Vmes mi pove, da imajo danes težave z agregatom, ki skrbi, da jih poleg alkohola greje še kaj. Na tej lokaciji so sicer šele tretji vikend zapored, pred tem so se zbirali v najeti hiši blizu centra Ljubljane. Po šesti izpraznjeni steklenici odneham s štetjem in v Stefana povrtam še za kakšne sočne informacije. Ne razočara. »Ravno prejšnji petek je prišla na zabavo policija,« pove čisto mimogrede. »Srečo smo imeli, ker me je klical kolega, ki je bil na poti domov in jih je videl parkirati. Zato sem imel minuto časa, da vse posvarim, naj se nekam skrijejo. Ampak policista res nista bila problematična, vprašala sta samo, če imamo dovolj postelj.«.

»Postelj?,« preverim in fanta bušneta v smeh. »Rekli smo, da nas je približno deset, ampak očitno nista imela problema s tem. Bilo jima je samo do tega, da preglasna glasba ne bi motila javnega miru,« mi nato pritrdi Stefan. V tistem trenutku plane skozi vrata vidno paničen Žiga z beležnico v eni in telefonom v drugi roki: »Rusinje iz centra nimajo prevoza, pa skupinica iz Kopra pride šele po deseti.«. Namigne, da se mora posvetovati s prijateljema in dojamem, da je morda čas, da se poslovim. Čaka jih še izbira barve srajce, postavitev dodatnih luči, ki bodo za pravo vzdušje menjale barve in naprava, ki imitira izpust dima v nočnih klubih. Fantje se resnično ne hecajo. Veronika me pospremi do vrat in me na samem opremi še z dejstvom, da v resnici sedi na več stolih. »Drugače obstaja tudi organizacija Tim-out. To je en fant, ki prireja zabave že dalj časa kot mi, ampak jih ima večinoma doma. Sem pa tja tudi kakšno v parku Tivoli, nazadnje se nas je tam zbralo okoli 30. Pa potem imaš tudi ene fante iz Šentvida, ki organizirajo zabave. V bistvu je res veliko takih stvari.«.

Na poti do avta mi pot prekriža žaba (!), s katero premišljujeva o pravkar videnem in slišanem. Vpraša me, zakaj se nikoli nisem odzvala in udeležila take zabave. Bi se danes je? Opazim, da moj avto ne sameva več, saj je nekaj čez deveto očitno prispela prva gostja. Kratkolasa, 21-letna Maja K. je pričakovano razposajene volje in da je ne bi predolgo zadržala od destinacije sreče, vprašam samo, zakaj je danes tu. »Celo leto sem se pazila, držim se ukrepov in vse to, ampak mi je že mal dovolj vsega skupaj. Če se ena stvar res vleče, se naveličam in tale virus mi je že totalno dolgočasen. Okej, moramo poskrbeti za svoje fizično zdravje, ampak moram poskrbeti tudi za svoje psihično zdravje in ker sem socialna oseba, mi to res manjka. Sploh ker živim sama in nočem spet past v depresijo,« je iskrena.
Cena socialnega distanciranja je očitno lahko zelo visoka. Pa vendar nična v primerjavi s tisto, ki jo v koronavirus obdobju plačujejo vse rizične skupine. Nobenih skrivnih vikend hišic, druženja. Zgolj strah in boj za preživetje. Kdo si ljubezen v najširšem pomenu besede lahko privošči, je jasno. Tako kot velikokrat v zgodovini, je tako zopet aktualna izreka »moriti za ljubezen«. Pa ne sovražnika. Seveda, je to rečeno zelo dramatično, a določeni ljudje mlade, ki se družijo kljub izrednim razmeram, strogo obsojajo. Morda pač samo še niso slišali pesmi If the world was ending you’d come over right?.

Anastasija Jović