Hare Krišna, Hare Rama – besede, ki smo jih vsi že slišali. Če ne drugega, med sobotnim sprehodom po sončnem centru Ljubljane, ko je iz Čopove ulice slišati petje pripadnikov Hare Krišna, ki so, oblečeni v svoje tradicionalne oblačila, z obvezno opremo inštrumentov in piškotkov, oviti v val pozitive. Vsi jih vidimo, slišimo, a nam kljub temu predstavljajo uganko. Sama sem se s Hare Krišna skupnostjo pobliže srečala pred približno 12 leti, ko sem spoznala prijateljici Saro in Lilo Žervanov, sestri, rojeni kot pripadnici te skupnosti. Veliko časa smo preživele skupaj, zato sem vedela morda malce več, a vseeno sem bila premlada, da bi to v popolnosti razumela. Lahko bi rekli, da mi je bilo življenje te skupnosti blizu, a hkrati zelo daleč.
Misel na to, kako bom jutrišnji dan preživela v skupnosti Hare Krišna je prekinil zvok sporočila moje 21-letne prijateljice Sare Žervanov: »Nekaj tehničnih napotkov za jutri. V templju se bova stuširali, zato s seboj vzemi vsaj tri pare spodnjega perila, dodatne čiste pajkice in štumfe.«. Natovorjena, z vsaj še enim dodatnim čistim parom perila, sem večer pred odhodom prispela k Sari domov, da bi najina pot do templja v zgodnjih jutranjih urah bila čim krajša.
Rana ura, zlata ura
Komaj sem zaspala, me je že prebudil neusmiljen zvok budilke in še preden sem oči uspela odpreti, sem jih morala na silo že zapreti. Svetloba majhne, a očitno več kot močne LED lučke, ki je bila nastavljena, da naju zbudi ob 4.00, me je zaslepila kot sonce na koncu tunela. Popolnoma zbujeni sva torej začeli dan, ko se je ta fizično še ni začel. Preden je zapustila kopalnico, si je Sara s posebno glino na čelo narisala tradicionalno oznako za častilce Krišne, imenovano tilak. »S tem označimo, da v našem telesu prebiva čista duša,« je tiho povedala, medtem ko sva zapuščali stanovanje. Ceste so bile prazne, zunaj sta vladala mir in tišina, v temni podobi še od rose mokre Ljubljane pa je bilo mogoče opazovati ples rdečih, rumenih in zelenih luči semaforjev. Ulične svetilke so razsvetljevale ceste, ki so brez prometa samevale v tem hladnem marčevskem sobotnem jutru. Do templja sva z avtom potrebovali dobrih deset minut, ravno toliko, da je gretje v avtu končno začelo delovati. Ko sem stopila iz avta, me je neprijetno pobožal hladen, jutranji veter. Medtem ko je celotno mesto še sanjalo, je v moji glavi divjal občutek vzhičenja in nemira. Dobila sem preblisk na čas pred korono, ko smo ob takšni uri zapuščali klub in se odpravljali domov spat.
Tempelj – skrit zaklad v srcu Šiške
Tempelj se na zunaj ne razlikuje od šišenskih stanovanjskih stavb v okolici. Skromna zunanjost pa za seboj skriva veliko več. Vrata tempeljske sobe sva odprli dve minuti čez peto, kar pomeni, da se je ceremonija pred trenutkom začela. Ovil me je val toplega zraka, spremljal pa ga je prijeten, a ne preveč aromatičen vonj po dišečih palčkah. Na koncu pravokotne sobe sem takoj zagledala velik oltar, ki ga je krasilo pet srednje velikih kipcev božanstev, dva majhna kipca božanstev, majhni zlati kipci krav, vaze z rožami ter nekaj samostoječih okvirjev v zlati barvi. Kipci, postavljeni na marmornat piedestal, so bili oblečeni v rumene razkošne obleke. Krasili so jih siji, krone in veliko nakita. Za njimi so zgornji del morsko modrega ozadja krasile valovite zlato-rumene zavese. Luč oltarja je bila edini vir svetlobe v prostoru. Pritajena svetloba je še bolj poudarila toplino prostora, ki je žarel v nočni podobi Šiške. Pa ne zaradi svetlobe, temveč od pozitivne energije. Medtem ko je večinski del slovenskega prebivalstva še spal, so prebivalci templja peli in plesali na prvo pesem v pesmarici.
Sara mi je zašepetala: »Veliko damo fokusa na sound vibration, ker ima tak zdravilni učinek. Prvič je zabavno, drugič je spevno in ti hitro pade v uho pa še dvigne ti vibracijo in zavest. Res je all in one.«
V sobi nas je bilo približno deset. Vsi, z izjemo naju, so bili prebivalci templja, ki takšen jutranji program ob 5. uri izvajajo vsako jutro, tudi med tednom. Med dnevom čas namenijo molitvi in raznoraznim opravilom (kuhanje, čiščenje, vzdrževanje) in študiju svetih spisov ter meditaciji. Za večino članov, ki ne živijo v templju, pa dan poteka kot običajno – hodijo v službo ali študirajo, vse kar počnejo pa poskušajo prežeti z zavestjo Boga. Pred vsakdanjimi obveznostmi namenijo čas molitvi in meditaciji in tako dan tudi končajo.
Mantra Hare Krišna
Prvi del jutranjega programa se je zaključil z meditacijo. Vsak je v roke vzel svojo vrečico iz blaga, v kateri je spravljen molilni venec. Znotraj se nahaja ”verižica” z lesenimi kroglicami. Pri vsaki kroglici ponoviš mantro »Hare Krišna Hare Krišna, Krišna Krišna Hare Hare, Hare Rama Hare Rama, Rama Rame Hare Hare.«. Ko mantro izrečeš do konca, se s prstom premakneš na naslednjo kroglico. Vseh kroglic je 108, vsak pa naj bi dnevno naredil 16 krogov.
»Ko ponavljamo mantre poskušamo vključit vsa čutila. Tipaš kroglice, izgovarjaš mantro in hkrati poslušaš ter gledaš božanstva ali pa meditiraš s priprtimi očmi,« mi je razložila Sara medtem ko je po prostoru odmevalo približno deset različno glasnih in hitrih izgovorjav mantre. Tako sem bila skoncentrirana, da skoraj nisem opazila, da se je vmes zdanilo.
Po dobrih treh urah je napočil eden izmed pomembnejših trenutkov – oboževanje duhovnega učitelja oziroma Guruja. Zbrali smo se okoli kipca duhovnega učitelja Šrila Prabhupada, ustanovitelja gibanja za zavest Krišne. Zelo realistično upodobljen, v naravni velikosti, po turško sedi na stolu za učitelje kot simbol tega, da prenaša naprej svoje znanje. Sara mi je med petjem pesmi z naslovom »Guruju« pojasnila: »Zdaj mu ponudiš cvetne latice in jih nato vržeš na pozlačen odtis njegovih stopal.«.
Modrosti starejših
Zadnje dejanje pred komaj pričakovanim zajtrkom je bilo predavanje potujočega meniha Prahladananda Swamija, ki s svojim mladostnim videzom dobro prikrije svoja realna leta. Ima jih namreč okoli 70, njegova koža je sijoča in poglajena, glavo pa ima popolnoma obrito. Oblečen je bil v oranžen dhoti – velik kos blaga, zavit okoli bokov. Sara mi je razložila, da so moški oblečeni v belo ali oranžno barvo. Belo nosijo tisti, ki se želijo poročiti in ustvariti družinsko življenje, oranžno pa tisti v celibatu.
Po turško je sedel v nizkem, a udobnem fotelju in z zelo prijetnim bostonskim naglasom poudaril: »V tem materialnem svetu so nekateri naši prijatelji, spet drugi naši sovražniki. Ljudje se med seboj vidijo kot tekmece, prihaja do zavisti in izkoriščanja. Ko pa pridemo v stik s Krišno, potem lahko razumemo vrednost drugih, ki je predvsem duhovna vrednost. Vsak ima torej enak interes, da zadovolji Krišno.«.
Priprava na službo za oltar
Minilo je že pet ur odkar sva bili budni, zato je misel na zajtrk vračala upanje. V kleti se je nahajala skromna jedilnica z gasilskimi mizami in klopmi. Na meniju je bil kitchari – jed iz rumene leče in krompirja. Poleg tega je bilo narezano sadje, šalica toplega in zelo okusnega čaja z limono ter puri, tradicionalen sladek kruhek.
Polni energije, kot da sva dobili energijsko injekcijo, sva se odpravili do Mataji Ashrama, dela templja, kjer bivajo ženske. Na desni strani sta bili dve ločeni sobi z lesenimi pogradi, na levi strani je bilo skupno stranišče, na skrajnem koncu prostora pa so izza vrat sevale turkizno modre ploščice v skupni kopalnici. Notri so bili trije tuši, trije umivalniki, pralni stroj in stojalo za perilo.
»Zdaj se bova stuširali in oblekli sveža in čista oblačila. Tako bova postali puja clean, kar je pogoj za vstop v Pujari department, del templja kjer se izdeluje stvari za božanstva,« so v turkizno modri kopalnici odmevale Sarine besede.
Preoblekla se je v prelep rdeč Sari, ki je bil ob robih okrašen z zlato-oranžnimi vzorci. Gre za dolg kos blaga, ki si ga ženske ovijejo okoli pasu in čez ramo. Moja bela obleka z modrimi in zelenimi rožami je segala čez kolena. Spodaj sem imela oblečene črne pajkice, čez ramo pa sem imela kot lento zavit temno rožnat prosojen kos blaga, ki je bil okrašen z zlatimi izvezenimi detajli.
Modna nebesa božanstev
V Pujari departmentu, prostoru, kjer se izdelujejo stvari za božanstva, me je skozi garderobno sobo za božanstva popeljal Jagannath Suta oziroma po domače Jure. Visok moški v tridesetih letih je imel obrito glavo z majhnim čopkom na temenu. Takšna pričeska predstavlja čistot in preprostost ter je znak odpovedi in predaje Krišni. Oblečen je bil v tradicionalna oblačila, torej v kurto (srajco) in dhoti (dolg kos blaga, zavit okoli bokov).
»Obleke so oštevilčene in imajo svoja imena. Na leto naredimo dve novi obleki, za dva glavna praznika,« je kot turistični vodič razkazoval notranjost walk-in omare, medtem ko so mi oči od navdušenja sijale kot petletnemu otroku, ko vidi čokolado. Omaric in predalov je bilo toliko, da sem komaj sledila ritmu odpiranja in zapiranja. Lesket nakita, zloženega po barvnih odtenkih mavrice, me je čisto prevzel. »Tukaj imamo pa še sije in kronice, ki so vse iz Indije,« je rekel, medtem ko je s prstom pokazal na raznoliko zbirko, ki jo je bilo v vsem svojem blišču s pogledom nemogoče zgrešiti.
Moj pogled je preusmerila Sara: »Na primer ta outfit so že izbrali, da ga bodo božanstvom oblekli jutri, ker v sredo je en festival, zato morajo biti mal bolj fensi.«. Z nasmehom na obrazu in mislijo, kako v omari ni bilo niti ene stvari, ki ne bi bila ”fensi”, sem se v osrednjem majhnem prostoru z dolgo mizo lotila izdelave števcev za vrečice z rožnimi venci. Na izbiro sem imela dve ogromni škatli volne v vseh odtenkih ter milijon in eno perlico. Vsi so, že iz olike, z navdušenjem pohvalili moj končni izdelek in se spraševali, kako mi je tako dobro uspel.
»To zato, ker je narejen z ljubeznijo,« sem jih ponosno pomirila.
Jure je skozi smeh vprašal: »A ti si si pogledala, kaj moraš reči, preden si prišla sem al kaj? To je res nekaj, kar bi mi rekli.«. Vsi smo se iz srca nasmejali in z nasmehom odšli na kosilo – nekateri v tempeljsko jedilnico, midve s Saro pa k njej domov.
Po kosilu, ki sta nama ga pripravila Sarina starša, sva polni vtisov zapadli pod okrilje prijetne utrujenosti. Ob pogledu na Saro, ki je že napol spala so se mi misli vrnile na današnje jutro in Juretove šaljive besede, da se mu danes ni zdelo nenavadno moje letanje po templju z malo beležko, medtem ko ga je Sarin jutranji obisk pustil brez besed. Izpopolnjena in polna pozitivne energije sem želela budilko za jutri nastaviti na 4.00 in se ponovno odpraviti tja. Tja, kjer se počutiš tako sprejeto, da spominja na dom.
Anja Ristić