»Na otroškem igrišču je eden izmed staršev svojemu otroku rekel, naj se ne igra z mojo 8-letno hčerko, saj njena mami dela v bolnišnici, to je prizadelo tako mene kot mojega otroka, ki se je na igrišču morala igrati sama,« svojo zgodbo razlaga Lejla Hedžić, glavna medicinska sestra internističnega sektorja H1 na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Delo zdravstvenih delavcev je bilo že od samega začetka epidemije postavljeno pred številne preizkušnje. Soočali so se s primanjkovanjem osebja, zaščitne opreme, nezmožnostjo upoštevanja vseh varnostnih ukrepov in vsakodnevni izpostavljenosti okužbam. Našega dela ni mogoče opravljati od doma, pravijo, saj ko opravljaš tako srčno delo, je najpomembnejše, da si mu zvest in vedno na voljo.
27. april, praznično in deževno jutro, kazalke na uri odbile 5.00. Večina ob takih jutrih ne vstane iz postelje vse do poldneva. Zaloška cesta je prazna, opazimo lahko zgolj nekaj avtomobilov, ki hitijo v službo ali iz nje. Ob tej uri se delo začne za medicinske sestre, ki bodo praznik preživele na Onkološkem inštitutu. Delo glavne sestre se tu prične ob 6.30, ko ji nočna ekipa preda službo in s tem zaključi svoj del nočne izmene. Vsako jutro po razdelitvi zdravil se na oddelku prične z vročo kavo, ki si jo pripravijo same in tako počakajo, da se pacienti dokončno zbudijo. Do tega trenutka je vse potekalo kot običajno, a tu se pojavi prvi ukrep, ki ga vsakodnevno upoštevajo. »Že od samega začetka epidemije malico ne jemo skupaj, vsaka jo poje v svoji sobi ali izven prostorov bolnišnice, saj so pristojni ugotovili, da je bil v enem trenutku tudi to vir okužb,« pojasnjuje glavna sestra. Gre zgolj za majhno spremembo, a na začetku so se tudi na to težko privadile, saj je osnovnega pomena pri tem delu stik, tako med osebjem kot s pacienti. Kot pojasnjuje diplomirana medicinska sestra Ana Čizmić, ki svoje delo opravlja že 13 let, je v zadnjem letu prišlo do velikih sprememb: »Moje delo je postalo bolj zahtevno kot tudi odgovorno, začneš se zavedati kako pomembno delo dejansko opravljaš, veliko je bilo tudi novih ukrepov kar je psihično in fizično naporno, saj ne moreš slediti celotnemu dogajanju, ki se je praktično čez noč obrnilo na glavo.«
(Ne)zavedanje in (ne)zaupanje pacientov
Na oddelku, kjer zdravijo solidne tumorje s sistemskim zdravljenjem, kemoterapijo, biološkimi zdravili in imunoterapijo, se je jutro začelo zelo umirjeno, kot pojasnjujejo na oddelku, je za praznične dni že samo po sebi značilno, da ni napovedana nobena operacija, zato so si tudi sestre lahko vzele čas za pogovor. Ker je Onkološki inštitut prostor, kjer se zdravijo izredno rizični bolniki, seveda vanj nima vstop vsak. Tudi sama sem lahko prišla le do prostorov, kjer ni bilo pacientov, čeprav sem imela vsa potrdila, ki nakazujejo, da sem covid-19 dva meseca nazaj že prebolela.
Bolnišnice po odloku ne smejo v času praznikov domov spustiti tistih bolnikov, ki doma nimajo ustreznega varstva, so kritični bolniki ali pa nujno potrebujejo bolnišnično oskrbo, »a se najdejo tudi tisti, ki so bolnišnične postelje čez praznike zapustili in je zato tudi sam pritisk na medicinsko osebje v teh dneh manjši,« pojasnjuje Hedžićeva. A kot še pove, se predvsem mladi, ne bojijo virusa in ne upoštevajo ukrepov tudi v času, ko so spuščeni domov, kar je lahko pri pacientih, ki se zdravijo s kemoterapijo tudi usodno, saj je, kot še pravi, njihov imunski sistem izredno slab. »Na prvem mestu nam je varnost pacientov, zato jih redno opozarjamo, naj se z nobenim ne družijo, naj nosijo maske in upoštevajo ukrepe,« skrb opisuje tudi diplomirana medicinska sestra Danijela Lemeš.
Na oddelku so celodnevno delo opravljale tri diplomirane medicinske sestre in trije zdravstveni tehniki, ki so skozi ves dan skrbeli, da bo vzdušje tako zanje kot za paciente, ki tam ležijo, čim prijetnejše, saj se zavedajo, da je trenutna situacija psihično zahtevna. »Opazili smo, predvsem v tem času, da so nekateri pacienti skeptični do nas zdravstvenih delavcev, in nam ne zaupajo v popolnosti ali pa mislijo, da jih bomo mi okužili,« zaskrbljeno pove Lemeševa. »Seveda so pacienti pod psihičnim stresom, da ne zbolijo in speljejo kemoterapijo po načrtu in to se kar opazi,« še doda Ana Čizmić.
Spomini na začetek epidemije
Ob vprašanju: kako se spominjajo začetka epidemije, je bila prva beseda, ki so jo izgovorile strah. »Vsi smo se bali, čutila sem, da so se znanci in prijatelji odmikali od nas, ker so vedeli da delam v zdravstvu. Po drugi strani pa smo se tudi v službi prvič srečevali z neko čisto novo stvarjo, kateri takrat nismo vedeli niti izvora, lastnosti, posledic. Res nas je bilo strah,« pojasni Hedžićeva. »Tudi moji starši in prijatelji so se na začetku bali zame, saj niso vedeli, kaj sploh je ta virus, a so se zdaj navadili in me v delu tudi zelo podpirajo,« razloži Danijela Lemeš in doda, da je bila ona pod večjim stresom kot njeni domači, saj jo je bilo strah, da bo ona okužila njih.
Večina sester, ki dela na tem oddelku, je tudi mamic šoloobveznih otrok, a kot pravi glavna sestra to ni vplivalo na kvaliteto njihovega dela. »Dejansko na našem oddelku ni bilo medicinske sestre, ki bi rekla, da bo uveljavljala varstvo otroka in ostala doma, vse sestre so bile prisotne na oddelku in to več kot 100 odstotno,« še pohvalno pove.
Okoli 9:30 so se sestre odpravile na hiter pregled sob in pacientov, ki so se ravno zbudili in bili pripravljeni prejeti vsa potrebna zdravila, ki jih potrebujejo. Nekaj ur po obhodu pa bi sicer moral nastopiti čas za obiske, ki je bil predviden med 13.00 in 18.00, a do tega že nekaj časa ne prihaja. »Obiski pri nas niso dovoljeni, zato žal nobenega ne moremo sprejeti neposredno do pacientov, res si želimo ohraniti to bolnišnico čim bolj varen prostor za naše paciente,« pojasni glavna sestra.
Vsaka zgodba si zasluži srečen konec
V času, ko sem čakala, da se sestre vrnejo iz njihovega dela pa sem na klopi v zelenem vrtu pred stavbo Onkološkega inštituta spoznala prijetno gospo, ki se v tej bolnišnici zdravi eno leto. »Resnično so vsi delavci tako prijazni in nasmejani in ravno to potrebujemo v tako težkih časih, ko nas noben ne more niti obiskati, a ravno to človek potrebuje, vsaj topel objem svojega moža, otrok in vnukov,« žalostno pojasni gospa, ki je zaradi zasebnih razlogov želela ostati anonimna. Kot še pravi ji pridejo težki dnevi, ko ne vidi konca, a se s pomočjo zdravstvenega osebja in drugih pacientov, ki jih je sama poimenovala kar prijatelji, postavi na noge in verjame, da bo kmalu tudi sama lahko ponovno začutila topel objem.
»Na Onkološkem inštitutu delam že 14 let in vseeno se vsak dan srečujem s presenetljivimi zgodbami, ki mi jih pacienti zaupajo. Te zgodbe rada poslušam in jim, če je to možno, tudi pomagam, saj vem, da to potrebujejo posebno v teh časih, ko jih res neprestano opozarjamo naj nimajo stikov z drugimi ljudmi, zato jim včasih ravno naša pozornost in objem pomenita v enem dnevu največ,« je z nasmehom povedala Hedžićeva, ki je skozi ves dan posvečala svojo pozornost pacientom, jih skozi šale poskušala razvedriti in jim polepšati dan. »Praznično delo še posebej v času epidemije zares ni lahko, še posebej ko se začneš zavedati, da bi lahko ta dan v miru in ljubezni preživela doma s svojimi otroci, a delati se mora in ko pomislim, da to delam za tiste, ki ležijo v naših posteljah in ko pomislim, da obstajajo ljudje katerim je veliko huje kot meni, se z lahkoto odpravim na oddelek in jim pomagam,« je še dodala. Sestram so zgodbe, kot ta, ki sem ji bila priča tudi sama in tako pozitivne osebe najbolj pri srcu, saj se z malo dobre volje in pozitivnega razmišljanja lahko naredi velik korak do ozdravitve.
Glede na začetek epidemije, ko so se sestre soočale s primanjkovanjem mask, premajhnim številom postelj, očal in testov, pravijo, da je situacija trenutno pod kontrolo. »Trenutno zagotavljamo vse epidemiološke ukrepe, sledimo protokolu, sprva je bilo najtežje premeščati covid pozitivne paciente, a tudi to sedaj obvladamo,« pojasni Ana Čizmić. »Ne moremo reči, da se je situacija umirila, še vedno smo pod velikimi pritiski, a smo vseeno veliko bolj pripravljeni kot smo bili na začetku,« pa situacijo opisuje Hedžićeva.
V medicinske sestre se ne dajo, verjamejo, da je vse teklo po načrtu zaradi pozitivnega vzdušja na oddelku in ekipe, ki je vedno v vsem negativnem iskala delček pozitivnega. Tudi same so v času ukrepov posnele veliko fotografij v zaščitni opremi in si naredile tablo pozitivnih misli na katero bodo ob koncu epidemije nalepile vse fotografije. S pomočjo tega se bodo spominjale kaj vse so preživele in kaj se je v tem času dogajalo. Na koncu dneva pa bodo ponosne na to, kar so dosegle. Preživeti Dan boja proti okupatorju na internističnem oddelku Onkološkega inštituta smo, kljub samemu upoštevanju vseh ukrepov, zahtevnemu zdravljenju in težkih diagnozah pacientov, zaključili zelo pozitivno, prijetno in v družbi dobrih ljudi, ki to delo opravljajo s srcem, saj je pomoč ljudem v težkih časih nekaj, k čemur bi morali stremeti ne le delavci v bolnišnici, ampak tudi vsi ostali.
