Življenje se je v zadnjem letu bistveno spremenilo. Druženje z bližnjimi je postala elitna komoditeta, zaprti prostori so postali državni sovražniki, malicanje na prostem pa absurdno dejanje vredno najvišje denarne kazni. Tako skrajne spremembe vsakdana pa na srečo niso doletele prebivalce Večne poti 70 ali bolje povedano Živalskega vrta Ljubljana.
Ob osmi uri zjutraj so me še preden sem vstopila v živalski vrt pozdravili klici gosi, gibonov, rac, koz, pavov in še nekaterih drugih živali, ki jih po njihovem petju – pravzaprav dretju – nisem mogla prepoznati. Boštjan me je na vhodu pričakal z vozilom za golf, vendar s takšno malce bolj “Indiana Jones” verzijo. Boštjan Lipovšek je oskrbnik živali, ki se je tu zaposlil takoj po končanem študiju na Biotehniški fakulteti. Čez dan skrbi za približno 150 živali, med njimi so tudi papige, giboni, morski levi, nanduji, surikate in mačje pande. Odpeljala sva se do “baze”, kjer se pripravljajo vsi obroki za vse živali. Ti so natančno pripravljeni do zadnjega miligrama, saj se vse živali redno tehta in tako preračunava potrebne kalorije, da se le ne bi zredile. Vseeno pa si kdaj pa kdaj privoščijo kakšen prepovedan priboljšek, ki jim ga ponudijo obiskovalci. Slednji se ne zavedajo, da lahko njihova okusna darilca živalim povzročijo razne bolezni, ki jim včasih sledijo tudi resnejše posledice: od lenobe in slabih zob do smrti.
Tovrsten priboljšek z veseljem sprejme tudi Drobtinca, ali Tinca, oslica, ki se je zaradi svojega teka znašla na dieti, kar ji ni najbolj po godu. “Zelo je zporna. Če ji ne daš hrane, bo tečna in zna tudi brcniti,” me je opozorila študentka zootehnike Karin, ki večino svojega časa preživi v živalskem vrtu. Nepotešljiva lakota pa ni tuja niti pritlikavem kozlu Fonziju, ki se je v obiskovalce, ki mu niso prinesli hrane, zaletaval z rogovi, nakar je pristal v priporu pri kozah in ovcah normalne velikosti, kamor obiskovalci ne smejo. Vprašala sem se, če so ravno te živali, ki so največ v stiku z obiskovalci, nastradale v času epidemije in vseh določenih ukrepov. Karin mi je razložila, da je tem živalim nekako pasalo biti stran od ljudi ter da najbolj ta stik pogrešajo kače. Kače se nahajajo v hišici, ki je zaradi ukrepov zadnje leto zaprta. V času pred epidemijo so bile pogosto v fizičnem kontaktu z ljudmi, saj je to tudi izkušnja, ki jo nudi živalski vrt. Sedaj k njim prihaja neke vrste terapevt, ki jih vzame ven, boža ter tako nadomesti manjkajoči stik.
Pretepi, ki jih stanejo prstov
Prebivalci živalskega vrta so za oskrbnike ločeni v dve skupini. Prva je skupina živali, za katere oskrbniki skrbijo v zaščitenem kontaktu, kar pomeni, da z njimi niso nikoli v istem prostoru. V drugo skupino spadajo vse tiste živali, ki so nekoliko prijaznejše do človeka in mu ne morejo reseneje škodovati, zato za njih skrbijo v prostem kontaktu. V prvo skupino sodijo na primer volkovi, levi, leopardi, medvedi, giboni in šimpanzi, v drugo pa denimo morski levi, nanduji in emuji, mare, gvanaki ter surikate. Med slednjimi so tudi sajmiri. Prikupne rumene opice, ki prihajajo iz Bolivije in se med seboj kdaj tudi rade stepejo. Za svoje bojne podvige imajo tudi primerne brazgotine, na mestu, kjer bi morali biti prsti, saj ravno tja rade ugriznejo. Hvaležna sem bila, da so do ljudi prijaznejše, saj se od svojih prstov še nisem bila pripravljena posloviti.
Pomanjkanje le teh pa jim ne predstavlja ovire pri vsakodnevnih opravkih, kot so skakanje, hranjenje in druženje med seboj kot tudi z oskrbniki. V njihovi posodici hrane se najde veliko različne zelenjave, do katere jim ni mar. Z odločnostjo jo zmečejo ven, da čimprej najdejo košček kuhanega jajca, ki jim najbolj tekne in je njihov “pièce de résistance”. Tako sem točno vedela, kaj je tisto kar je vneto iskal Tintin, ki je stal na moji roki in brskal po posodici. Ko ga je našel, je zakričal in se zapodil stran od svojih cimrov, da mu ga nikakor ne bi ukradli.
Prikupne, a rade ugriznejo
Sanje vsakega obiskovalca Zoo-ja so se mi uresničile, ko sem se znašla v domu surikat. Kot obiskovalec jih gledaš od zunaj, skozi steklo in si želiš, da bi imel to prikupno stvarco v roki, ali pa da bi jo vsaj lahko pobožal, četudi samo za sekundo. Te sanje se mi na žalost niso uresničile, vsaj ne čisto do konca. Počepnila sem, da bi si jih ogledala od bliže, ko sem začutila nekaj na svoji desni roki. Občutek je bil tako lahkoten, da bi ga skoraj da zanemarila, češ da sem se naslonila na steklo. Seveda je name splezala surikata, majhen mladiček, ki se me je v trenutku tudi ustrašil in zbežal. Ko si jim tako blizu te res mika, da bi jih pobožal in tako kot mačko vzel v naročje, vendar me je Karin opozorila, da za razliko od sejmirja Tintina, surikate rade ugriznejo človeka.
“Ljudje jih imajo tudi udomačene, ampak tele naše so bolj wild west varianta.” Po zajtrku so se odpravile ven, kjer so kopale rove, eden izmed njih pa je splezal na najvišjo skalo, kjer je bil na straži. Pozorno je gledal v nebo, opazoval svojo okolico in bil v stalni pripravljenosti, da bi opozoril svoj klan na prihajajočo nevarnost. V notranje prostore jih mora Boštjan usmeriti preden pade noč, če jih ne, se te odpravijo na počitek v svoje rove, kjer jih zagotovo ne bi našel, tam pa bi lahko – predvsem mladiči – zaradi nizkih temperatur poginili.
Karantene nismo izkusili le ljudje
V zadnjem letu smo se mnogi znašli v karanteni, poleg nas pa tudi vsi ptiči, ki so stalni prebivalci Zoo-ja. Novembra leta 2020 je bil potrjen primer ptičje gripe pri poginjenem labodu na Primorskem. Posledično je bilo določeno, da mora živalski vrt vse svoje ptice zapreti v zaprte prostore za nedoločen čas, da se ne bi tudi sami nalezli virusa. Težava se tu predvsem pojavi pri vodnih pticah, ki so navajene hoditi po mehki podlagi. “Zaprti prostori pri nas imajo trdo podlago, kar te ptice moti in dobivajo otiščance. To jih potem boli, mi pa jim moramo povijati noge,” mi je razložil Boštjan.
Živalski vrt – utopičen svet, kjer epidemije ni
Živalski vrt sem obiskala v soboto. Nekaj minut pred deveto, ko se ta odpre, sem z oskrbnikom stala pri labodih, ki so najbližje vhodu in blagajni. Vrsti ljudi, ki je čakala da se vrata Zoo-ja odprejo, nisem videla konca. Živalski vrt je vseeno velik in se v njem toliko ljudi hitro porazgubi. Naslednjo uro sem preživela s morskima levoma, ki sta izredno družabna in nimata nikakršnih težav s spoznavanjem novih ljudi.Mlajši morski lev Jip me je pozdravil s prečudovitim krikom in mokrim objemom.
Ko sem prišla ven iz stavbe, kjer se nahaja bazen me je presenetila količina ljudi pred mano. Živalski vrt je bil tako poln, poleg tega pa nihče ni nosil maske, na hitro sem celo pomislila, da sem čudežno pristala v preteklosti, ko virusa ni bilo. Opazila sem, da so nekateri obiskovalci enostavno ignorirali ogromne napise na vratih prostorov, ki so jih opozarjali, da so ti zaprti ter da vstop ni dovoljen. Razna igrala in trampolini so mrgolela z otroki, prav tako brez mask. Zdelo se je, kot da sem vstopila v paralelno dimenzijo, kjer se koronavirus in epidemija nista nikoli zgodila.
Dejstvo pa je, da se epidemija je zgodila in da nas živali v bistvu ne pogrešajo toliko, kot bi si mislili. Res, da je gibonu včasih dolgčas ter da kačam manjka človeški dotik, v večini pa ostale niti opazile niso, da nas ni, ker smo. Obiskovalci tretirajo Zoo kot neko sivo cono, kjer smo vsi varni, čeprav smo tudi tu navadni ljudje, ki lahko prav tako kot ptiči, hitro dobijo in nato prenašajo nevaren virus. Edina razlika je, da se ptiči okoliščin ne zavedajo, pa se vseeno držijo določenih ukrepov.
Ana Maretić
