Komentar nagrajene fotografije Gašperja Lešnika.
Od razglasitve prve epidemije v Sloveniji danes mineva 435 dni. Od dne, ko je bilo v samostojni Sloveniji prvič omejeno nočno gibanje pa točno 7 mesecev. V tem času smo bili priča tudi mnogim drugim ukrepom, ki so se včasih spreminjali iz dneva v dan. Poleg vladnih sporočil kako varovati svoje zdravje in katerih ukrepov se moramo držati smo bili v tem času priča tudi nasvetom kaj za dobro informiranost brati (Janša, Vojna z mediji, 11. 5. 2020). In do zadnjega sem kot študentka novinarstva zelo skeptična.
Zaradi ukrepov, ki smo jih sprejeli za omejitev širjenja koronavirusa smo zapadli v kulturni šok. Spremenile so se naše navade in rutine. Vstopili smo v povsem novo državo, kjer ni bilo dovoljeno zbiranje, pitje kave na terasi, fizično obiskovanje šol, nenošnja mask in dotikanje stvari brez rokavic. In vse to je za ohranjanje zdravja v družbi (sploh med epidemijo) še kako pomembno. Podpišem. Sploh, če temelji na študijah in opazovanjih različnih znanstvenikov, ki so za to usposobljeni. Ne podpišem pa tega, da se za kršitve nekatere kaznuje, druge pa ne. In s tem se niso strinjali niti tisti, ki so se med epidemijo večkrat usedli na kolo ter se odpeljali pred parlament.
Da se vrnem k prvi trditvi. Trditvi, v kateri skepticizem lahko razložim s pomočjo fotografije Gašperja Lešnika, ki je bila 25. maja 2020 na naslovnici Mladine, in ki je bila kasneje nagrajena z nagrado Društva novinarjev Slovenije Čuvaj/Watchdog 2020 za izstopajoči dosežek v novinarski fotografiji. Na fotografiranje se ne spoznam. A s te lahko s poznavanjem okoliščin razberem kar nekaj stvari.
Prva je, da dobro ponazarja delo novinarjev. Novinar poroča objektivno, oddaljeno. S celostnim pregledom nad celotno situacijo. Dogajanje opisuje tako, kot je. Pogled na kolesarje je dober prizor slednjega. Novinar se mora znati oddaljiti od množice, mora jo razumeti, da lahko o njej poroča. In na fotografiji vidimo obe strani problema o katerem bi poročal novinar. Pove ravno toliko, kot bi lahko sama. Na spodnjem delu fotografije so kolesarji in stoječi, ki imajo več kot očitno nekaj za povedati. V rokah držijo slovenske zastave – »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo /…/da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak …« in kršijo odlok o prepovedi zbiranja. Mora biti nujno. Nad njimi je ograja. Nad njo peščica policajev. Še nad njimi pa ni nikogar. Ne gre torej le za neposlušnost protestnikov.
Druga je, da se kolesarji, čeprav krožijo, vrstijo v dva valova. V času protestov se je tudi Slovenija znašla v drugem valu – kulturnega šoka. To je faza frustracije. Včasih se mi zdi, da ostaja še danes. Vsaj pri nekaterih. Pri tistih, ki se še niso vdali v fazo sprejemanja, zamahnili z roko in si rekli »ja, tako pač je.« Ena izmed takih skupin ljudi so tudi novinarji. Ki se kljub postavljeni ogradi, ki je vsak dan manjša, odločajo za boj. Za obstanek. Pravic. Resnice. Kredibilnosti. Transparentnosti. Demokracije. Svoje naše besede! In na to se odzovem z »Amen!« Tudi nad tem nekateri niso navdušeni.
Tretja je, da je pasivnost vodij vodila v aktivne državljane. Pasivnost vodij je vodila v neposlušne državljane. Neposlušni državljani so postali pasivni državljani, ki so kljub omejitvam pripravljali zabave. Niso nosili mask. Sledili svojim »vzornikom«. In zato so številke rasle. Novinarji, ki so o tem poročali pa so bili obtoženi širjenja virusa. In odziv vlade na medije v javnem prostoru pusti ogromen vtis na njihov ugled. Na njihovo vrednost. Nestrpnost do medijev je vedno večje (Štefe, 20. 4. 2021). Pa mediji niso prestopili nobene meje. V drugem valu so o vladi poročali bolj kritično in bili za to po mnenju nekaterih novinarjev in urednikov deležni več političnih pritiskov (FEJS, Kam vodijo pritiski na medije, 2021). V prvem valu epidemije so opravljali novinarstvo v javni službi. Obveščali in mirili. V drugem valu pa so bili zaradi poročanja o aferah deležni celo poskusov podkupovanja, rekoč »če boste bolj prijazno poročali vam bomo dali več denarja.« (FEJS, Kam vodijo pritiski na medije, 2021).
Četrta je, da je v množici (ne)kolesarjev zbranih ogromno ljudi. In da se med seboj združujejo v majhne skupinice, vse in vsi pa kolesarijo za dosego istega cilja. Kolesarijo ne glede na to, kdo je kdo. Vsi verjamejo, da na pedala pritiskajo z dobrim namenom. Da opozorijo »Živijo, tudi mi smo tu!« In čeprav so »samo« kolesarili je bilo tudi to dovolj. Prisotnost tisočih ne more ostati neopažena. Sploh, če je prepovedana.
S slike lahko razberemo še nekaj manjših detajlov, ki zaradi tega niso nič manj pomembni. V spodnjem delu slike plapola zastava (ne)izraelskega Zahodnega brega, kjer se tudi Palestinci borijo za svobodo. Prav tako se s protestniki borijo drevesa, ki pogumno in osamljeno poganjajo iz betonskih tal. Tudi ona ne spadajo, a vendarle so. In ne da se jih prezreti. »Edinost, svoboda, bratstvo.« Vse se spreminja.
In po vseh premislekih bi za konec rada dodala – ko se vprašam kaj vse je pripeljalo do takega nezaupanja v naši državi odgovor prav gotovo ni samo vlada. Narobe gre več stvari. Morda je k temu pripomoglo tudi vedno bolj rumeno novinarstvo in posledično nižanje zaupanja v kredibilnega. Ena izmed nalog novinarjev je tudi ustvarjanje povezave med družbo in politiko. Razsek teh dveh je na fotografiji boleče viden. K razkolu prispevata še individualizem in mediatizacija, ki vsakega izmed nas učita, da moraš biti sam sebi prvi. V skupini prijateljev. Sodelavcev. V družbi. Medijih. Politiki. Državi.
Vsekakor bi čisto vsakemu izmed nas koristila kakšna učna ura etike. Da se naučimo prevzemanja odgovornosti in krotenja ega. Da se naučimo kdaj nujno zlo pretehta nekaj ne nujno zlega – kdaj protestiranje pretehta spoštovanje ukrepov. Da se naučimo kdaj je sočutje bolj pomembno od našega ponosa, da se spomnimo, da smo vsi le ljudje. Vladi pa še posebej svetujem, da si prebere nasvet svoje vodje: »Naredimo vse, da ne bo naslednjih izbruhov. To je skoraj popolnoma odvisno od našega odgovornega ravnanja« (Janša, 11. 5. 20210), saj je bilo ravno neodgovorno ravnanje vlade prva iskra ognja, ki je »tako močno« zakurila pod kotlom, v katerem smo čisto vsi. UB
