S Timom Birso se dobiva na peronu železniške postaje v Novi Gorici. Poznam ga že nekaj let, vendar se nikoli nisva pogovarjala o njegovi službi. Celo življenje si je želel voziti vlak, in pri petindvajsetih je v Ljubljani opravil izpit zanj. Zdaj že dve leti vozi potniški in tovorni vlak po Sloveniji. S službenim Citroenom s pokvarjeno ključavnico me najprej zapelje do delavnice. V prazni stavbi nama družbo dela le nadzornik vleke in avtomat za kavo. Polovica zgradbe stoji na železniških tirih in ko odprejo garažna vrata lahko vanjo pripeljejo lokomotivo. Stojiva na mestu, kjer je Tim začel svojo kariero.

Tim je sedaj kot strojevodja zaposlen okoli dve leti.

Vsak strojevodja si mora najprej nabrati izkušnje v delavnici. Le na tak način se spozna s strojem, ki ga bo vozil v nadaljnje. Vlak ima namreč veliko električnih komponent, raznovrstnih cevi, za vodo, zrak in pomembno je, da je »videl vlak tudi od spodaj«. Strojevodja mora poznati, kaj se z vlakom dogaja. »Podobno je kot pri izpitu za avto. Najprej ti inštruktor odpre pokrov motorja in razkaže, čemu služi kakšna komponenta.« Pri vlaku je seveda elementov veliko več.

Stojiva v garaži in v glavo mi šine misel, da vidim zelo malo orodja: »Spravljeno je vse, ker so hodili krast.« Garaža ni zaklenjena in vanjo so hodili mimoidoči in kradli orodje. »Tako ali tako pa ni potrebno, da bi imel vse orodje tukaj.« Ko se na progi pripeti okvara, strojevodja napako javi nadzorniku, ki pokliče v delavnico, kjer pripravijo vse potrebno. »In potem je kot pri formuli,« zaključi Tim z njegovim hudomušnim nasmeškom na ustih. Včasih se zgodi, da vlak obstane sredi ničesar in ga more priti iskat pomožna lokomotiva. Prav zaradi takih primerov je pomembno, da ima strojevodja veliko izkušenj iz delavnice, saj lahko vlak popravi brez druge pomoči.

Ustaviva se pred zeleno tovorno lokomotivo, ki čaka pred delavnico. Njen motor je enak kot v nekaterih starih podmornicah. Splezava vanjo. Kabina je tako majhna, da je nemogoče stati vzravnano. Takoj zagledam dva stola in dve kontrolni mizi. To lokomotivo vedno vozita dva, saj je kabina postavljena na zadnji del vozila in ker je motor tako visoko, zakriva pogled na eno stran. Pogledam skozi okence in težko si predstavljam, da bi med nevihto gledal tu skozi, medtem ko za mano rohni tisoč ton železa. Timu se zasvetijo oči: »Ko si v tej kabini, veš, da imaš za sabo ogromno težo. Pritisneš na plin in greš …« Sama lokomotiva ima 113 ton. Kaj pa tisti navaden rjav tovorni vagon? »Okoli 40.« Debelo pogledam. »Seveda, ko je poln, jih ima približno 80.« Najdaljši tovorni vlak, ki ga je vozil Tim, je imel več kot pol kilometra in več kot 1700 ton. Skleneva, da greva nazaj na postajo.

“V daljavi sva zagledala zasnežene vrhove.”

»Potnike obveščamo, da bo lokalni potniški vlak iz Sežane, z rednim prihodom ob 17. uri in 16 minut, izjemoma pripeljal na prvi tir.« Strojevodja, ki pripelje iz Sežane, konča izmeno v Novi Gorici, kjer ga nadomesti Tim. Skočiva v kabino in izmenjata si nekaj besed. »Ustavljaj malo prej, ker zavornjakov ni.« Preden se lahko dobro usedem, Tim že spelje. Mimo nas bežijo nepregledne vrste tovornih vagonov, nakupovalni center in na koncu delavnice. Za sabo pustimo mestne stavbe in počasi vstopamo v dolino reke Soče. Sveta Gora se koplje v soncu in ob progi vidimo ljudi, ki opravljajo svoje vsakodnevne aktivnosti. Gospod sprehaja psa, mlad par leži v travi, gospa zaliva sveže gredice, kolesarji fotografirajo mimoidoči vlak. Poleg zvoka tirov nama v kabini družbo dela tudi enakomeren zvok brzinomera, ki spominja na uro. »Tak-tik-tik-tik-tik-tik, tak-tik-tik-tik-tik-tik.« Vožnja skozi predor spominja na rudnik. Ob progi ležijo obrabljeni sodi in deli železniške opreme. Ko se vstavimo na postaji, zvok tiktakanja preneha in obsediva v tišini. »To je super služba. Razen včasih, ko nič ne dela tako, kot bi moralo.« Izstopi gospod s toaletnim papirjem v roki. Vlaki na relaciji Sežana-Nova Gorica-Jesenice so stari in obrabljeni. Potniški vlak, ki ga danes vozi Tim, je vozil že njegov dedek. Edina razlika je, da je strojevodja veliko bolj povezan z nadzornikom preko radijskih postaj.

Peljemo se mimo otrok, ki nam mahajo v pozdrav. Pred nami se v belo-rdeči barvi dvigne kamnolom. Prvič na poti zagledam zasnežene gore. Ob strani podirajo staro cementarno in zgleda, kot da bi se čeznjo sprehodila vojna. Cement iz tovarne ponoči z belimi vagoni vozijo proti Ljubljani.

“Peljali smo se mimo otrok, ki so nam včasih mahali v pozdrav.”

»Pri vožnji moraš uživati, ne sme te biti strah, predvsem pa ne smeš razmišljati, kaj te čaka za naslednjim ovinkom.« Ob nevihti mora strojevodja voziti bolj počasi, ker je lahko na progi karkoli. »Ko pri 70 kilometrov na uro na progi naletiš na skalo, te lahko prestavi na eno ali drugo stran.« Pogledam tire, ki so na eni strani omejeni z navpičnim zidom, na drugi pa je prepad v reko Sočo.

Nekaj časa nazaj so ušle tri koze iz ograde in jih je povozil vlak. »Povozil sem veliko živali. Občutek trka je neprijeten, vsaj na začetku, sploh ker žival dobesedno razreže. Najhujše je bilo, ko sem povozil napihnjen kadaver košute. Smrad živali mi je skozi ventilacijo potegnilo v kabino. Odpret sem moral vsa okna in ob prihodu v Novo Gorico sem vlak odpeljal na čiščenje.« Kot zanimivost pove, da na progi sreča živali, ki doma niso tako pogoste: »Medveda recimo ne vidiš vsak dan.«

Izkušnje iz delavnice so ga utrdile, toda nekaterih stvari, se človek nikoli ne navadi. Recimo ljudje, ki delajo samomor in ne pomislijo, da to vpliva tudi na tistega, ki vozi vlak. »Jaz tak trk dobro vidim in čutim.« Težava so tudi pohodniki, ki se kar prosto sprehajajo po železniških tirih. Marsikateri si ne predstavlja, da se vlak ne more ustaviti. Poleg tega je v primeru, da gre le en kilometer čez omejitev ter povozi pešca, kriv strojevodja. »S tovornim vlakom sem pri Logatcu zbil avto, kjer pa na srečo ni bilo poškodovanih.« Vlak je takrat osebni avtomobil potiskal okoli petdeset metrov daleč.

Vstopi sprevodnik: »Kje križamo, tukaj na Mostu?« Železnica je med Jesenicami in Novo Gorico enotirna, zato se moreta vlaka, ki prihajata vsak iz svoje smeri, srečati na postaji. V tem primeru na Mostu na Soči. »601 je zamujen 6 minut.« »Dobro, saj to ni toliko. Misliš, da bi se morali srečati na Grahovem?« Tudi naš vlak zamuja 2 minuti, zato počakamo na Mostu na Soči. Odnos sprevodnika je za voznika zelo pomemben. Dobra komunikacija med njima lahko pomaga, da pride vlak točneje na svoj cilj. Spet obsediva in poleg zvoka menjalnika zaslišim zvok brzinomera. »Tak-tik-tik-tik-tik-tik.«

Na poti naju ves čas spremlja Soča. Železnica je imela za dolino reke Soče velik pomen. Cesta je bila od vedno slaba in zato je železna pot domačinom vedno pomenila okno v svet. Poseben pomen je dobila v času prve svetovne vojne, ko so po njej vozili vojake in opremo. Ljudi je takrat razdelila na Italijo in Avstro-Ogrsko, danes čeznjo vijuga vlak. Iz Timove družine je bil na železnici prvi zaposlen njegov dedek. Kasneje so se mu pridružili še stric, oče, bratranec in na koncu Tim. »Živimo zraven železnice in že kot majhen sem rad štel vagone.« Domači so ga velikokrat peljali na izlet z vlakom in to je samo še poglobilo njegovo strast. »Delamo nočne izmene, tudi po dvanajst ur, ampak če imaš delo rad, te to ne ustavi.«

“Mesto, kjer so nekaj časa nazaj ušle tri koze iz ograde in jih je povozil vlak.”

Peljeva mimo mesta, kjer so poginile koze. Ograda je sedaj prazna. Nekaj dni nazaj je Tim skoraj zbil fanta, ki je sprehajal psa. Uporabil je zasilno zavoro. »Ko gre vlak 70 kilometrov na uro, se težko ustavi. Nekaj časa nazaj je bil hlod na progi. Vrgel sem se na tla in drevo je prebilo vetrobransko steklo.« Spet nastane tišina. Veliko ljudi se ne zaveda, koliko dela ima strojevodja. Poleg vseh števcev, mora imeti ves čas nadzor, kaj se dogaja okoli vlaka, odgovarjati na klice nadzornika in spremljati hitrost. Pod nogo ves čas stiska stikalo, imenovano budnik. Nanj pritisne vsakih 25 sekund, oziroma vsakič, ko zasliši pisk. Če stikalo piska več kot dve sekundi, se vlak ustavi. Enkrat je zaspal tudi sam. »Sploh ko si nenaspan in voziš nočno, se zgodi.« Najlepše pri tem poklicu? Nasmeje se: »Definitivno dekleta. Ko potrobim in pomahajo nazaj.« Spomni me tudi na sončne vzhode: »Lepote, ki jih vidim jaz, ostanejo marsikomu skrite.« Na telefonu mi pokaže posnetke pokrajine, ki jo je pobelil sneg, v ozadju pa vstaja sonce.

Vmes nama crkne motor. »Pritisk olja.« Tim pridrži gumb z napisom »peskovnik«, ki spusti pesek pred kolesa, da vlak lažje spelje. Vstopimo v bohinjski predor, ki je veliko širši, kot ostali. Na hribu se topi sneg in voda curlja skozi strop. Peljeva se mimo ogromne luže. »Videti bi moral, kako je, ko je voda v predoru. Občutek imaš, kot da lebdiš.« Vlak takrat ne sme voziti več kot 5 kilometrov na uro, saj je elektrika pod vlakom nezavarovana.

Predor pustimo za sabo in pred nami se odpre Gorenjska. Pokrajina se zravna, v ozadju zagledava Karavanke. Vmes zbijeva ptiča, ki ga Tim komaj opazi. Po pol ure vožnje zagledamo Jesenice. Prispemo na končno postajo, pospraviva stvari in do kabine pride sprevodnica. »Priklop mata.« Na Jesenicah naju čaka Timov sodelavec Nejc s svojim vlakom. Pripne ga na najinega in skupaj gremo na drugo stran v kabino. Večeri se. Jeseniška postaja počasi prižiga luči. Krenemo nazaj proti Novi Gorici. V kabini je za nazaj tema, sveti se samo Nejčeva cigareta. Je mlad voznik, ki vozi šele okrog pol leta. Ko ga vprašam o zanimivih pripetljajih s proge, malo pomisli. »Zagotovo na postaji Nomenj, ko mi je nek fant skočil pred vlak.« Nejc je takrat zaprl vrata, se pripravil na odhod in ko je vlak počasi speljeval, se je mlad smučar počasi sprehodil pred njim. Vlak je zavrl, toda ni dosti manjkalo, da bi ga povozil: »Hvala bogu da sem videl smučke, ki jih je imel na hrbtu. Kabina je namreč tako visoko, da njega nisem videl.«

“Končna postaja – Jesenice.”

Prispemo v Novo Gorico. Stopim iz kabine, pretegnem noge, v zraku pa visi vonj po katranu in železu. Tima in Nejca bom pustil, da gresta v delavnico, kjer bosta napolnila gorivo in pregledala podvozje. »Ko prideš v kurilnico, si rečeš: Dobro je, doma sem. Živ. Vožnja vlaka je namreč loterija. Doma želim odmisliti delo. Sploh ob slabem vremenu.« Toda v podzavesti je vlak vedno tam. Ko gre lokomotiva mimo hiše, pomisli kdo vozi in kakšen vlak je. Če se vlak pred hišo ustavi prehitro, razmišlja, kaj je narobe. Nekoč je bila Nova Gorica, železniško veliko bolj pomembna. Osebja, prometa in potnikov je bilo veliko več. Do danes je ostala le stavba z upravo in delavnicami. Večinoma so vsi sprevodniki enakega mnenja; Če bi lahko kaj spremenili, bi bila to plača. Urnika na žalost ne morejo spreminjati. »Kot tretje pa si želimo, da bi posodobili progo. S tem bi lahko povečali pretočnost vlakov in privabili več turistov.« Električne proge še ni in je verjetno še lep čas ne bo. »Sploh dvomim, da kadarkoli bo.« Tega ne dopušča že sama širina proge, ker je na eni strani Soča, na drugi pa hrib. Potrebnega bi bilo veliko denarja. Noč je in potniški vlak počasi spelje iz postaje. Tim mi pomaha in potrobi. Naslednjič, ko se bom vozil z vlakom, se bom spomnil nanj.

 

Luka Černe