V času, ko je tehnologija tako napredovala, da se ideje, ki se razvijejo v možganih, skoraj lahko uresničijo, smo soočeni z dejstvom, da je Fender Bass še vedno na vrhu lestvic najboljših bas kitar. Jasno je, da blagovna znamka in tradicija prodajata izdelek, vendar zagotovo obstaja še kakšna formula za inštrument, ki velja za temelj kompozicije in benda. Ne pričakujemo, da se bo pojavil še en Luthier ali da se bo ponovil revolucionarni dogodek iz zgodnjih petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je naključna poškodba ojačevalnika ustvarila zvok električne kitare, ki se je kasneje še bolj izoblikoval. Tradicija Fender Bassa je vsekakor pomembna, vendar je napredek, predvsem v tehnološkem smislu, za razvoj glasbe več kot potreben.
Zagotovo ne moremo podcenjevati Precision Bass in njegove popolne formule iz leta 1957, ki ga krasi ukrivljeno telo in enostavnost s tehnično nadgrajenostjo iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Po drugi strani se Fender ni bistveno spremenil od tistih istih šestdesetih let prejšnjega stoletja. Ljubitelji Fender Precision Bassa bi rekli, da je prišlo do oživitve ameriškega standarda v devetdesetih letih. Kar se je pravzaprav zgodilo je nadgradnja že obstoječih modelov letnikov 1957 in 1962. Tako je Fender iz leta 1995 predstavil svoj “novi” model P-bassa, ki se ni bistveno razlikoval od modela iz leta 1983. »Danes igrati Fender Bass je enako, kot da se v času globalnega segrevanja voziš na morje z Golfom dva brez klime,« je slikovito opisal basist Vladimir Cvetković.
Tradicija je pomembna in dejstvo je, da Fender Bass ne bi preživel do danes, če njegova kakovost preprosto ne bi ustrezala okusom in potrebam številnih glasbenikov. Razlog za preživetje je lahko tudi dejstvo, da se na trgu ni pojavilo nič bolj revolucionarnega v popolni formi.
Strinjamo se, da dobrih stvari ni treba spreminjati, ampak negovati. Kljub temu se vseeno lahko vprašamo, ali ni morda zdaj čas za spremembe in ustvarjanje novega zvoka?
Pomen bas kitare je jasen. Predstavlja temelj, brez katerega se hiša ne more graditi, in je odgovoren za ustvarjanje novih glasbenih žanrov. Danes je več kot nujno ustvarjati nove kakovostne žanre, ki spodbujajo predvsem uporabo inštrumentov in ne strojev. Leo Fender je seveda razmišljal o napredku svojega izuma, ko je leta 1962 ustvaril razkošnejši model bolj znan kot Fender Jazz Bass. Za razliko od Fender Precisiona, ki ima samo en magnet, kar pomeni, da ima eno osnovno barvo, s katero lahko med igranjem rišete različne barve, ima Jazz Bass dva magneta, kar pomeni, da ima tri barve in daljši vrat, kar omogoča bolj virtuozno igranje. Danes pa se ta formula lahko šteje za zastarelo.
Ergonomija bas kitare
»Če bi me izdelovalec basov zdaj vprašal, na čem naj dela, bi mu rekel, naj naredi čim lažji bas za nas s poškodovano hrbtenico,« so besede Marka Grubića, basista in ustanovitelja skupine Vrooom.
Fender Bass je bil ustvarjen za zamenjavo kontrabasa, ki se je že v plesnih orkestrih slabo slišal in je bil fizično težek in seveda brez pragov, ki omogočajo natančno intonacijo. Leo Fender je ustvaril Bass iz modela Telecaster na način, da ga je preprosto povečal, uglasil kot kontrabas in zapustil pragove Telecasterja. Telo Fenderja sestavljata na sredini povezani plošči, vrat pa je še ena plošča, vse skupaj pa povezuje par vijakov. Po besedah Boška Stanojevića, nekdanjega basista skupine Ekatarina Velika in sedanjega basista skupine Kanda Kodža in Nebojša, naj bi bil novi bas čim lažji, telo bi pa imelo čim manj snovi. »To je potreben minimum, da so vsi deli na mestu z možnostjo, da so določeni deli telesa prislonjeni na telo, narejeni iz mehkejšega materiala, da se lahko prilagodi obliki telesa igralca s spominsko funkcijo.« To bi lahko ustvarili s recikliranimi kompozitnimi materiali. »Ta novi bas zagotovo ne bi bil iz lesa, ampak iz novih materialov, ki bi se prilagodili telesu s spreminjanjem trdote glede na del, kjer se nahaja kobilica. Prednost je prav v teh novih materialih, saj bi bil to največji korak naprej,« je dodal Stanojević. Takšne materiale za zdaj lahko najdemo le v napredni tehnologiji.
Če je to trenutno oddaljena misel in bi ostali pri drevesu, bi štafeto prevzel Michael Tobias, ustanovitelj MTD-ja (Michael Tobias Design), ki izdeluje kombinacije lesa, med katerimi je ena najbolj znanih domače drevo tulipana (topola) z eksotičnim vrhom, javorjevim vratom in desko iz rosewooda.
Vrat kot steber, od katerega je vse odvisno
Precision je zelo preprost bas. Vrat je narejen iz enega kosa trdega javorjevega lesa, ki je privit na telo druge vrste trdega lesa, na katerega je vse montirano od zgoraj. Pri Gibsonu, na primer, pa mora biti vsak prostor za magnet natančno izrezan. Takšne podrobnosti lahko slišite na primeru Gibsona Thunderbird Bassa v filmski različici The Acid Queen ali v klasičnem Rickenbackerjevem Bassu v pesmi Tom Sawyer skupine Rush, ne pa v primeru Fenderja, čigar zvok še vedno prevladuje.
Vrat je najpomembnejši del basa in ni univerzalno idealnega. Po besedah Dejana Rešanovića, nekdanjega basista skupine Alisa in Oktobar 1984, je idealen vrat zaradi fizičnih predispozicij tistega, ki igra bas, precej individualna stvar. S tem se misli na dolžino, debelino prstov in pesti. »Debelina vrata se lahko zmanjša, vendar je to odvisno od novega materiala, ki bi ga uporabili,« je razložil Rešanović. Glede na to, da ima vsakdo svoj idealen model vrata, Cvetković dodaja: »Všeč mi je asimetrična oblika vrata s tanjšim profilom, saj je teža odvisna tudi od vrata, kar je povezano z ergonomijo.« Da bi bas bil lahek, mora biti uravnotežen. V tem primeru se je od obstoječih materialov javor dobro izkazal.
Toda novi model bas kitare bi lahko imel vrat, ki bi se prilagajal tako kot telo basa. »Vrat bi bil tudi izdelan iz novih kompozitnih materialov z možnostjo spreminjanja oblike. Material bi bil mikroporozen, kar bi s procesom črpanja zraka v te votline spremenilo obliko vrata s kemično reakcijo, na primer,« je pojasnil Stanojević. To bi lahko povezali z zvočno banko in to bi basu Preset Precision takoj dalo debelejši vrat. Ko govorimo o dimenziji, Stanojević dodatno pojasnjuje, da bi novi bas imel osnovno srednjo dimenzijo in v nekem procesu bi ta material, ki bi bil mikro votel, spremenil svojo obliko, kot da bi ga napihovali in izpuhovali. To bi bil pravzaprav ukaz znotraj elektronike.
Elektronika kot takšna
Čeprav je elektronika že zdavnaj napredovala, to ni razlog, da nehamo razmišljati o napredku in odmiku od tradicionalnega zvoka, magnetov, običajne elektronike, da bi bas dobil manjšo težo in čistejši videz. Fender Bass je že imel močan zvok, zahvaljujoč elektroniki in dolžini lestvice. Novi model basa bi po besedah Stanojevića bil nekaj drugega. »Elektronika bi bil dvodelni pick-up sistem, vendar ne običajen električni magnet, ampak sistem, ki bi kupil vibracije strun in jih pretvoril v signal za modul s simulacijami znanih basov.« Tako novi bas ne bi imel magnetov in številnih potenciometrov, ampak samo glasnost in en izbirnik za emulirane zvoke, ki jih sami izberete. »Poleg klasičnega izhodnega priključka bi imeli tudi USB vhod za urejanje obstoječih in prenos novih zvokov,« je zaključil Stanojević.
Fender Jazz Bass nima nič s tem …
Pomembna sprememba, ki je omogočila pojav novih žanrov, tehnik igranja in glasbenikov, ni bil Fender Jazz Bass, temveč pojav bas strun. Takrat so bile narejene iz ploščatih strun, ki so bile lepe na dotik, a niso imele veliko zvoka in intonacije – imele so dolgočasen ton. John Entwistle iz skupine The Who je v sodelovanju z lastnikom Rotosounda iskal rešitev za strune, ki zvenijo ostreje. Te strune imajo zunanjo nit okroglih strun, ki dejansko dajejo oster zvok. Omogočajo tudi nabiranje in popačenje. Tako so nove strune omogočile nove učinke in privedle do spremembe žanra in tehnike. »Bas je lahko sestavljen iz ene strune, to je stvar okusa. Največkrat se uporablja bas s štirimi, petimi ali šestimi strunami, v zadnjem času pa vse pogosteje s sedmimi,« je pojasnil Cvetković.
Fender Precision Bass ima enako glavo kot njegov predhodnik Telecaster, ki ji je bil dodan rog za ravnotežje. Vzporedno so se pojavile nove konstrukcije magnetnih vratov, vendar je zvok ostal enak kot pri split magnetu v Precision Bassu. Edina sprememba je v vratu, s katerega je bil pokrov odstranjen in postavljen na sredino telesa.
Magnet tako kupi vibracije strun in jih pretvori v elektromagnetni signal, in lahko jih je več. Stanojević pojasnjuje, da bi novi model imel vmesnik, ki pretvarja tresljaje strun v binarno kodo oziroma digitalni signal. Ta tehnologija pravzaprav že obstaja in jo lahko vidimo na primeru Variax Bass 700. Ta vključuje posebno programsko opremo za modeliranje za reprodukcijo tona klasičnih basov, od ’61 Jazz Bass do ’03 Thumb do bas sintetizatorja. Variax je uporabil piezo bridge sedla za zajemanje vibracij vsake strune, nato pa so signale oblikovali s programskimi algoritmi Line 6 za rekonstrukcijo fizičnih in električnih lastnosti modeliranega basa.
Zvok kot bistvo
Če poslušate instrumentalno (kompleksno) skladbo, morate biti v veliko primerih pozorni na bas kitaro, da slišite zvok, ki postavlja druge inštrumente v ospredje in jih drži skupaj ter jim daje podporo predvsem v obliki ritma. Vendar bi novi model bas kitare lahko dobil novo barvo. Fender je dosegel najboljšo kombinacijo magneta in lesa, ko gre za zvok. Rešanović pojasnjuje, da gre v primeru Fenderja za tradicionalni model, ki ga je treba preseči, in da bi bila to največja sprememba, ko govorimo o zvoku. »Prva stvar, ki mi pride na misel, je elektronski zvok. V tem primeru bas postane sintetizator. K temu bi pripomogli digitalni procesorji in pedala, ki jih že imamo, ki dušijo in popačijo naravni zvok basa.« V primeru elektronske proizvodnje zvoka les izgubi svoj pomen v zvočnem spektru in ne vpliva na zvok, zato razmišljamo o drugem materialu. »Edino, kar se takrat izgubi, je naravna dinamika, tremolo, glissando. Instrument postane praktično elektronski,« je zaključil Rešanović. Po mnenju Stanojevića sam inštrument ne bi dal zvoka, ampak bi imel vlogo sprožilca z določeno stopnjo reprodukcije odtenkov.
Zvok bas kitare ni vedno odvisen od samega basa, temveč od osebnega izraza, ki ga je v svetu zagotovo imel Hendrix, v nekdanji Jugoslaviji pa Dušan Kojić Koja (Disciplin A Kitschme), ki je svoj Rickenbacker 4001 Jetglo obravnaval kot električno kitaro, ki ustvarja distorzijo zvoka, z drugimi besedami – Hendrix na štiri debele strune. Takšen način igranja, seveda, ni vsakdanji.
Fender Bass je kot model tako dominanten postal zato, ker je tako pametno zasnovan, da je zapolnil vse klasične vrzeli in je doslej služil bistvu glasbe. Težava je prav v tem poveličevanju klasičnega modela, kar lahko povzroči monotonost zvoka še posebej v rock glasbi. Ne moremo si predstavljati kopice žanrov, kot so funk, disco, rock, podzvrsti heavy metala brez električnega basa. Ta model basa, o katerem sanjamo, bi tako zadovoljil nekatere neizpolnjene potrebe na trgu, kot je to naredil Precision Bass iz petdesetih letih prejšnjega stoletja. Če bi ukinili električni bas, v glasbi ne bi prišlo do bistvenih sprememb. Zato moramo razmišljati o novih oblikah in veliko drugih možnosti, ki jih danes ponuja tehnologija; vsekakor pa ne pozabiti, da ni vse odvisno zgolj od nje, da bi glasba stremela k bogatejši obliki.
тц
