Če bi imeli algoritmi čustva, bi bil ta z moje Facebook časovnice ta teden zmeden. Toda ta algoritem ima le eno čustvo in to je želja po ugajanju. Zato ta algoritem ni bil zmeden, ko sem na svoji (sicer precej politično uravnoteženi) časovnici za namen te reportaže začela izkazovati veliko afiniteto do desničarskih vsebin. Ne, namesto tega se je algoritem lotil učenja. Navsezadnje se je moral odučiti nekaterih starih vzorcev ter se priučiti novih navad. Moja uporabniška matrika na Facebooku je kar naenkrat dobila nove parametre, in algoritem, ki deluje na podlagi mojih spletnih odločitev – klikov, všečkov, delitev, komentarjev, preživetega časa na določeni vsebini – bo te parametre uporabil, da bo zame ustvaril časovnico, ki me bo poznala bolje, kot poznam sebe.
O algoritmih je zadnjih nekaj let veliko govora. Ali so prefinjen mehanizem strojnega učenja, ki uporabniku zgolj optimizira časovnico, ali pa so le bombardiranje z vedno ekstremnejšimi različicami vsebine, pri kateri smo se pomudili kakšno sekundo preveč, ostaja odprto vprašanje. Vseh odtenkov delovanja Facebookovega algoritma namreč nimamo, zato ne moremo vedeti, kako (ne)varen je. Žvižgačica Frances Haugen, nekdanja podatkovna inženirka pri podjetju Facebook, je lani razkrila več tisoč Facebookovih internih dokumentov, da bi opozorila na neetične prakse tehnološkega giganta. O algoritmih je povedala, da “omogočajo največji doseg najbolj skrajnim in polemičnim idejam.” Novinar Washington Posta Christiano Lima nadalje piše, da so leta 2019 raziskovalci ustvarili lažni profil konzervativne matere iz Severne Karoline, da bi videli, kam jo bo pripeljal Facebookov algoritem. Pristala je v ekstremistični skupini QAnon. Če pri vsakodnevnem pregledovanju časovnice delovanje algoritma opazimo tako, da nam po ogledu enega kuharskega videoposnetka Facebook predlaga nadaljnjih deset, nas to ne bo pretirano zmotilo. Ko nas zmerno-desničarska politična opcija pripelje do skupine neonacistov, je to znak za alarm.
Ali je algoritem močnejši, kot nam daje Facebook vedeti, sem se torej odločila preizkusiti na lastni koži. Hipoteza je bila takšna: če spremenim svoje Facebook navade, bo algoritem to zaznal in vsebino na časovnici prilagodil tem navadam. Najprej sem začela slediti morebitnim desničarskim stranem, ki jim prej še nisem. Že to uvodno dejanje si je algoritem nekam zabeležil in vzel v zakup. S sedaj približno uravnoteženo časovnico levih, desnih in sredinskih vsebin, pri čemer so všteti tako profili političnih strank kot odvisni in neodvisni mediji, sem bila dobro opremljena za to, da vidim, ali se bodo vsebine prilagodile mojim klikom. Obenem sem vzpostavila dva popolnoma nova izmišljena Facebook profila enako starih deklet, ki sta sledili popolnoma enakim stranem. Cilj je bil, da profila svoje udejstvovanje na družbenem omrežju začneta z iste izhodiščne točke, a s popolnoma nasprotnimi interesi. Ana je bila “desna”, Sara je bila “leva”. Tako sta začeli oblikovati svojo Facebook časovnico – oziroma jo je zanju oblikoval algoritem. Zanimalo me je, kako, če sploh, se bosta njuni časovnici razlikovali čez en teden.
Veliki brat na moji rami
Pri vseh treh profilih sem začela biti nadpovprečno angažirana pri določenih vsebinah. Pogosteje sem določene zapise odprla v celoti in se na njih pomudila več sekund ali minut, si ogledala fotografije ali videoposnetke v objavi, jih všečkala, sledila povezavi v objavi in se tudi tam nekaj časa zadržala, na izmišljenih profilih občasno tudi delila. Po drugi strani sem poskusila objave, ki so bile v nasprotju z mojim enotedenskim kvazinazorom, ignorirati in jih čim hitreje spraviti iz vidnega polja ekrana.
Nenadno spremembo v mojem družbenomedijskem odtisu je algoritem hitro zaznal. Objav SDS-a in Nove Slovenije o tem, da je pepelnična sreda – čeprav je bil takrat že petek – je bilo preveč. Videvala sem objave SDS-a izpred tedna dni. Ko sem vse videla enkrat, so se začele ponavljati. Včasih je bila “desna” vsaka druga objava, potem jih nekaj časa spet ni bilo, nato so zopet privrele na plan. Nedvomno se je absolutno in relativno število “desničarskih” objav povečalo. Hipoteza, da algoritmi delujejo postopoma in subtilno, se mi je zdela vedno manj verjetna. Z očmi pozornega uporabnika sem se na izziv sicer pripravila, a zdelo se mi je vedno manj mogoče, da tudi povprečen uporabnik pri pregledu svoje Facebook časovnice ne bi opazil Velikega brata na svoji rami.
Vidim, kar želim videti
Algoritem je moral prepoznati moje pretirano zanimanje za eno stran, hkrati pa tudi, da se pri drugi strani nisem ustavljala preveč. Slednje bi algoritem – če bi imel čustva – zmedlo. Poprej priučeno vedenje o meni je algoritem prisililo, da je med obvestila navrgel: “Levica je objavila priljubljeno objavo, ki si jo morda zgrešila …” Nisem je kliknila in algoritem je svoje napore po širjenju mojih političnih obzorij z izjemo še enega kasnejšega poskusa kmalu opustil. Spoznal je, da se dogaja nekaj, česar ni znal popolnoma razložiti, vsaj ne v okviru tega, kar je prej vedel o meni, zato se je odločil nadaljevati po poti najmanjšega odpora: prikazoval mi bo to, kar bom želela videti.
Kaj se je medtem dogajalo z deviškima časovnicama Ane in Sare? Po vsakodnevni politično usmerjeni aktivnosti na obeh časovnicah se je tudi tukaj začel izrisovati trend. Po le nekaj urah konstantnega klikanja na t.i. levo vsebino so bile po osvežitvi Sarine časovnice prve tri vsebine leve (Levica, SD in Mladina), čeprav so so bile njihove objave vse prej kot nedavne. Šele nato se je pojavil 24ur, nato Dnevnik in šele nato Nova24. Predlagane strani so bile strani umetnikov, umetniških društev in fotografov, čeprav Sara ni všečkala nobene umetniške vsebine, le aktualno dogajanje. Očitno se niti algoritem ni mogel upreti desničarski narativi, da so pa vsi umetniki res levi. Dogodki, ki so Sari morda všeč? “Človek v miru in vojni”, “Zaupanje v cepljenje”, “Svoboda govora”.
“Moj prijatelj Damir Črnčec”
Naši desničarki Ani je medtem algoritem predlagal nekaj novih prijateljev. Po pregledu njihovih interesov se je izkazalo, da gre za najrazličnejše ljudi, ki so na svojih profilih delili fotografije gob, glasbene spote Iron Maiden ali meme. En profil je delil videoposnetek stranke Resni.ca, drug je pozival k udeležbi na poletni referendum za vodo. Eden izmed predlogov je bil politično angažiran bivši podžupan Ljubljane, ki je zvesto poobjavil vsak zapis Nove Slovenije, naslednji goreč vernik, ki je zapisal dolgo in z dokazi zdravstvene stoke podprto objavo, v kateri nasprotuje petkovim protestom. Algoritem se je torej sicer še vedno trudil z določeno mero politične uravnoteženosti, a v le nekaj dneh je Ano spoznal do te mere, da je vendarle dobil občutek, kam jo bolj vleče. Medtem je Sari kot možnosti ponudil popolnoma druge prijatelje. Navdušen dedek, amaterska manekenka in … Damir Črnčec, izrazit nasprotnik trenutne koalicije (kar je po pregledu njegovega profila hitro jasno) ter član stranke LMŠ. Pa smo že pri prvem političnem agitatorju, za katerega bi lahko rekli, da relativno dobro ustreza Sarinim všečkanim in ogledanim objavam. Še ena potencialna prijateljica je na profilu delila objavo, ki je nasprotovala Janezu Janši in vojni v Ukrajini, prav tako pa je redno delila objave Ladislava Trohe, slovenskega teoretika zarot, ki pa ni le proti vladi, temveč proti praktično vsemu – v tem primeru se ne počutim pristojno za izpeljevanje kakršnih koli zaključkov.
Splošno opažanje težnje algoritma, da bi Sari in Ani našel prijatelje, je ta: med predlogi so bili večinoma politično neopredeljeni ljudje, ki so Facebook uporabljali za svoje nedolžne interese. Med njimi pa je bilo vendarle ponudil nekaj takih, pri katerih političnega nazora ni bilo težko identificirati. To bi lahko bila svojevrstna vaba, s katero bi algoritem preveril, ali se je iz ravnanja Ane in Sare na njunih časovnicah naučil kaj koristnega. Če bi se Ana in Sara zares spoprijateljili z ljudmi z domnevno enakimi političnimi težnjami, bi algoritem še dodatno potrdil svoje domneve o tem, kdo sta.
V torek je bil na moji časovnici dan žena. Bila sem malo razočarana, da sta mi na Facebooku “voščili” le SDS in NSi: po kratkem pregledu časovnice so mi bile namreč vidne le njune objave ob dnevu žena, SDS-ova celo dvakrat v nekaj minutah. Do tega trenutka je bila Nova24 še edini medij, katerega objave mi je Facebook prikazoval. Točno sem vedela, kakšno mnenje ima o RTV Slovenija Jože Možina in kakšen narodni heroj je Janez Janša, na svoji časovnici pa nisem videla niti enega citata Igorja E. Berganta s stavke zaposlenih RTV. “Levica je objavila nov video,” so mi še zadnjič sporočila obvestila na Facebooku. Morda zato, ker je algoritem vedel, da ob obilici vsebine, ki je vse prej kot Levica, do videoposnetka sploh ne bom prišla?
Zvesta bralka Nove24
Na svojem profilu sem še vedno redno spremljala desničarske objave, najbolj medij Nova24, saj so se njihove pač najpogosteje pojavljale na moji časovnici in sem zato nanje najpogosteje kliknila. Težava je bila, da se branju, ko sem članke enkrat odprla, nisem mogla upreti. Medije, ki sem jih brala do sedaj in jih dojemam kot kakovostne, sem začela ignorirati, zamenjala sem jih za medije z netransparentim financiranjem in politično agendo. Nekateri prispevki so v meni vzbudili osuplost in zgražanje, drugi so se mi zdeli smiselni, bili so podprti z dokazi, katerih legitimnosti seveda nisem preverjala.
Zanimalo me je, koliko izmed ljudi, ki so povezavo do prispevka videli na Facebooku, je prispevek dejansko kliknilo in prebralo. Verjetno manj kot tistih, ki so ošinili naslov in se počutili pristojne, da na Facebooku ponudijo svoj komentar. Tukaj leži nevarnost. Malo morje površinskih informacij, ki so lahko resnične ali ne. Če so neresnične, začnemo živeti v mehurčku svoje lastne resničnosti, katerega stene so iz senzacionalističnih naslovov in prirejanj resnice. Algoritem nam ne bo ponudil protiuteži, nasprotnega mnenja. Zakaj bi ga? Do sedaj se je že naučil, kaj imamo radi, kaj deluje, kaj pritegne našo pozornost in kaj nas. proda oglaševalcem. Naša vse večja medijska nepismenost je le kolateralna škoda.
Smo več, kot le naši kliki
Po enem tednu lahko mirno rečem, da nevarnosti pridružitve ekstremistični skupini ni. Treba je razumeti, da je algoritemsko učenje dolgotrajen proces, podobo uporabnika ustvari iz več kot 10.000 markerjev, zato je nekaj všečkov in ogledov le kaplja v morje informacij, ki so v primeru mojega profila ostale enake, pri Sari in Ani pa algoritem teh informacij niti ni imel. En teden je bil tako zame kot za Ano in Saro premalo, da bi si algoritem že “drznil” ponujati kakršne koli (pre)visokoleteče težnje; navsezadnje ni noben izmed profilov s svojo aktivnostjo izkazal dovolj velike želje po tem. Toda oris, čeprav zelo rahel, tega, kako politično pristranska bi lahko bila moja časovnica, vidim. V preteklem tednu sem ga videla tako, da mi je algoritem po njegovem mnenju zame najbolj primerne objave zmeraj pripel na vrh časovnice, eno za drugo. Tako so bile recimo prve tri objave desničarske, potem ena nevtralna, potem spet dve desni, ena nevtralna in še nekaj mešanih. Globlje kot sem šla, bolj so se začele objave diferencirati, še posebej če do začetnih nisem izkazala posebne afinitete. To pomeni, da so bile objave, če sem jih pregledala sto, približno uravnotežene; če sem pogledala le prvih deset, niti ne. In ker jih običajno ne pogledam več kot deset, sem se že po nekaj dneh počutila precej ujeto v tem orisu mnenjskega mehurčka. Imela sem veliko novih informacij, ki pa niso bile preverjene ali uravnotežene, nisem imela stika z vsebino, ki bi nasprotovala vsebini, za katero je algoritem mislil, da mi bo všeč. Manjkalo mi je drugo mnenje, drugačna slika. Manjkala mi je pluralnost, ki obvladuje (ali bi morala obvladovati) medijski prostor, medtem ko na Facebooku zanjo ni prostora. Tam je prostor za strojno mehanizirano odločitev ne o tem, katera vsebina je za uporabnika najboljša, temveč o tem, katera je za Facebook bolj dobičkonosna.
