To je zgodba Brine. 21-letne študentke na Fakulteti za družbene vede. Tudi ona je – tako kot večina njenih vrstnic – aktivna na različnih družbenih omrežjih, med drugim ima profil tudi na Facebooku in Instagramu. In tudi ona jima do pred kratkim ni posvečala preveč pozornosti. Pravi, da je na Facebooku v koristi podjetja, pri katerem opravlja študentsko delo, večkrat delila kakšno objavo. Sicer pa na Facebooku ni veliko aktivna, občasno sodeluje v kakšni nagradni igri. In ko je pred nekaj meseci klicala svojega zdajšnjega mentorja, da bi pri njem rada opravljala študijsko prakso, ji je mimogrede omenil, da jo je poiskal na spletu. »Takrat me je to zelo presenetilo. Seveda sem takoj tudi sama želela pogooglati sebe, da vidim, kakšne zadetke vrže ven, če v iskalnik vpišem svoje ime in priimek. Zavedam pa se, da meni ne prikaže enakih zadetkov oz. vsaj ne po enakem vrstnem redu kot komu drugemu,« še pravi.
Brina je po uvodnem pogovoru z mentorjem preverila tudi svoj Facebook profil: »Zbrisala sem stare objave in dejavnosti na zidu. Prvič sem se posvetila temu.«
Danes je preverjanje posameznika preko družbenih omrežij nekaj vsakdanjega
Piše se leto 2022. Živimo v času, kjer je večino stvari možno urediti preko spleta, skoraj vsak mlad posameznik je aktiven na kakšnem družbenem omrežju in telefoni so venomer z nami. In kot pojasnjuje Mojca Tomšič iz kariernega portala Optius, se k družbenim omrežjem pri iskanju kadra zatekajo tudi zaposlovalci, »zato, ker je na drugi strani ogromna baza uporabnikov oz. potencialnih kandidatov. Že v Sloveniji uporablja vsaj eno vrsto družbenih omrežij več kot polovica vseh prebivalcev, na dan pa preživijo na družbenih omrežjih najmanj 1 uro,« pojasnjuje. Tomšič dodaja, da je prisoten trend povečevanja števila delodajalcev, ki nagovarjajo potencialne nove sodelavce preko družbenih omrežjih.
Nina Jakopin iz kadrovskega podjetja Kariera zatrjuje, da so družbena omrežja eden izmed glavnih virov za kadrovanje: »Uporabljamo jih na dva načina: za privabljanje kandidatov in za preverjanje (referenc) kandidatov. Mi danes preko družbenih omrežjih dobimo skoraj 40 % vseh kandidatov, ki so potem pri nas vpleteni v nadaljnje selekcijske postopke. Nagovarjamo jih preko Facebooka, Instagrama in Linkedina.«
Informacije, na katere prežijo delodajalci
In kaj na družbenih omrežjih zanima delodajalce in zaposlovalne agencije? »Na kaj smo pozorni je odvisno od delovnega mesta. Višja kot je pozicija, višji so kriteriji, kaj je in kaj ni sprejemljivo. Za pomembne položaje je pomemben tudi izgled profilne fotografije oz. vsaj to, da ta ni neprimerna,« pravi Nina Jakopin. Preverijo tudi, da vsebina, ki jo kandidati delijo ni neprimerna ali vulgarna. Nina Mihoci iz Adecca, podjetja za upravljanje storitev na področju zaposlovanja in upravljanja s človeškimi viri, pravi, da je urejena javna podoba na družbenih omrežjih plus, medtem ko so »pretirano izrazita mnenja o občutljivih temah ali sovražni govor klasificirana kot velik minus«.
In kako daleč gre lahko preverjanje kandidatov?
Kaj vse lahko delodajalec oz. zaposlovalec pri kandidatu preveri, ali ga lahko denimo doda med prijatelje na družbenih omrežjih zgolj zaradi interesa preverjanja podatkov oz. ali lahko za informacije, kaj oseba objavlja na družbena omrežja, zaprosi kakšnega skupnega prijatelja? Nina Jakopin, sicer direktorica iskanja in selekcije pri Karieri, pravi, da se sama ne spozna na pravno plat problema. Da z njo ni seznanjena.
Mihoci dodaja, da delodajalcem tu prosto pot dajo kandidati sami s privolitvijo na družbenih omrežjih, da so podatki lahko javni. »V skrajnih primerih, kjer delodajalci brskajo po skritih, ne javno vidnih podatkih, je to bolj moralno sporno,« dodaja pa še, da zakonodaje na tem področju, ki bi omejevala brskanje za posameznikovimi podatki, ki niso javno dostopni, ni.
Sicer pa Jakopin dodaja, da gre pri njih za preverjanje kandidatov, ki so pri njih že bili na prvem razgovoru: »Če je kandidat primeren, po razgovoru rekrutorji preverijo reference. To naredijo na dva načina: pri prejšnjih delodajalcih ter preko svetovnega spleta in družbenih omrežij.«
Petkovič: »Družbena omrežja so na nek način zasebna zadeva«
In kako je povezana uporaba družbenih omrežij z novinarjevo kariero? Blaž Petkovič, novinar Večera, pravi, da nikoli ni preverjal profilov na družbenih omrežjih ljudem, ki so se priključili njihovemu kolektivu: »Pred kratkim smo zaposlili novinarja, ki je prišel iz konkurenčnega medija. Ker je bil že uveljavljen, kakršno koli preverjanje sploh ni bilo potrebno. Pred njim smo zaposlili še enega novinarja, ki je prav tako prišel iz konkurenčnega medija. Pri slednjemu, ker njegovega dela nismo tako podrobno poznali, smo preverili njegove objave in se prav tako kot z drugimi dobili na pogovoru.« Petkovič poudarja, da gre pri njih za brskanje dotedanjega dela novinarjev in ne brskanje po družbenih omrežjih. »Profilov posameznikov na družbenih omrežjih pred zaposlitvijo ali honorarnim sodelovanjem ne preverjamo. Družbena omrežja so na nek način zasebna zadeva vsakega posameznika, zato ima tudi večina zaklenjene in zaprte profile, kjer je to seveda možno. Za sodelovanje se torej odločimo na podlagi preteklega dela posameznika na novinarskem področju in pogovora.«
Študentka Brina: Vsi s tem, da brskajo po družbenih omrežjih, kandidatov ne bodo seznanili
Brina, ki je sicer izkusila kako je biti preverjen preko spleta, pa med najinim pogovorom omeni, da se je njej to pripetilo na korekten način: o tem je bila seznanjena. Pravi pa, da se v gostilni, kjer opravlja študentsko delo, metode preučevanja družbenih omrežij kandidatov poslužuje tudi njen nadrejeni. Pravi, da po njenih izkušnjah brska za različnimi informacijami, ki pa nikakor niso reference: »Gre za brskanje po družbenih omrežij in vnaprejšnjo presojanje, ali se bo kandidat ujel v našo ekipo.« To se ji ne zdi ustrezno, saj gre – po njenih besedah – za subjektivno ustvarjanje mnenja na podlagi videnega brez možnosti zagovora. »Sicer ponavadi potem pridejo vsi na razgovor, vendar jih direktor s tem, da je brskal po njihovih profilih in kaj je našel, ne seznani. Gre za vnaprejšnjo sodbo, ali bo kandidat postal ustrezni manjkajoči del naše ekipe zaposlenih ali ne.«
Vnaprejšnje presojanje izven konteksta ni smiselno
Medtem pa Nina Jakopin poudarja, da je pomembno, da se presoja kontekst in ne posamična dejavnost, denimo ena fotografija iz študentske zabave še ne more biti odločilna, pravi. »Mi osebo povabimo na razgovor in videno problematiko na razgovoru naslovimo, ji damo možnost razlage …« Dodaja, da pri njih pregledajo objavljene podatke, ki so dostopni vsem in jih imajo tudi oni pravico pogledati. Zaveda pa se, da se ljudje spreminjamo. »Tisto, kar nam je bilo aktualno 10 let nazaj, nam ni nujno tudi zdaj.« Družbena omrežja za preverjanje kandidatov bodo pri kadrovskem podjetju Kariera uporabljali še naprej. Se jim pa poleg javno dostopnih aktivnosti na družbenih omrežjih zdi pomembna predvsem mreža skupnih poznanstev, ki si jo pogosto lahko ogleda vsak. »Če vidim, da z dotično osebo prijateljuje oseba, ki je v mojem bližnjem krogu in ji zaupam, lahko določene splošne stvari o kandidatu povprašam tudi njo,« povzame Jakopin.
To ni le Brinina zgodba, to je zgodba vseh nas
Torej to ni le Brinina zgodba. To je zgodba vseh nas, ki bomo nekoč iskali nove službe ali pa želeli napredovati na naši karierni poti. To ni več del prihodnosti, preverjanje ustreznosti posameznika na družbenih omrežjih je postalo del sedanjosti. To se že počne in verjamemo lahko, da se bo z leti vnaprejšnje preverjanje kandidatov na družbenih omrežjih samo še intenzificiralo. Zato je smiselno Facebook, Instagram in vse ostale platforme jemati več kot le del našega prostega časa in objavljati z zavedanjem, da to lahko zdaj ali v prihodnosti vidi tudi nekdo, ki morda ne bo razumel konteksta objave. Ali nekdo, za katerega smo že pozabili, da smo ga pred leti dodali med sledilce ali prijatelje in ga danes pravzaprav na ulici sploh ne bi več prepoznali.
In kaj lahko naredimo, da sami sebi s svojo dejavnostjo na družbenih omrežjih ne preprečimo kariernega vzpona v prihodnosti? Kot pravi Jakopin, neuporaba družbenih omrežij ni nujno rešitev: »Če osebe sploh ni na družbenih omrežjih je malo čudno, danes imamo družbena omrežja vsi,« izrazi svoje pomisleke. Tudi Mojca Tomšič iz Optiusa poudarja, da »mnogi zaposlovalci predvidevajo, da oseba zelo dobro pozna delo z računalnikom ter je seznanjena z novodobnimi orodji«, zato se nekako tudi pričakuje, da bo osebo možno poiskati na posameznih družbenih omrežjih. Seveda pa je to odvisno od posameznega delovnega mesta.
Neuporaba družbenih omrežij ali uporaba s filtri, ki preprečijo, da te neznanec lahko najde na družbenem omrežju (kot to denimo omogoča Facebook) tako ni nujno optimalna rešitev. Zaposlovalcem je pomembno, da je naše vedenje na družbenih platformah družbeno sprejemljivo. Kaj pa prekorači »mejo okusnega«, pa je stvar interpretacije posameznika. Sklepamo lahko, da deljenje ali kreiranje skrajnih političnih objav, deljenje teorij zarot, fotografije, na katerih smo napiti, pomanjkljivo oblečeni ali pa statusi in komentarji, v katerih smo nestrpni, žaljivi ali morda celo širimo laži ne bodo doprinesli k našemu dobremu ugledu. Dovolj pa je lahko že to, da ohranimo nadzor nad tem, kdo lahko vidi naše objave oz. spremlja našo aktivnost na družbenih omrežjih. Zato obstajajo posebni filtri na posameznih omrežjih, velik dejavnik pa je denimo tudi to, da naša aktivnost na družbenih omrežjih ni javna, ampak je namenjena samo izbrani množici ljudi (denimo prijateljem ali sledilcem ali še ožje izbrani skupini). Tako naključen posameznik, morebiti potencialen delodajalec, ne bo mogel prosto dostopati do naše aktivnosti na družbenem omrežju.
(Anja Sobočan)
