Na rojstni dan sta Jozefa K. dva policista obvestila, da je aretiran. Uradne osebe mu niso znale pojasniti, kaj je storil in zakaj je bil kriv. Kljub aretaciji je imel pravico živeti kot prej. Prejel je vabilo na zaslišanje. Prišel je na sodišče in ugotovil, da je bilo sodišče od zunaj podobno stanovanjski stavbi. Čeprav so za njegovo zadevo vsi vedeli, Jozef ni dobil odgovora, zakaj je kriv. Vsakič, ko je šel k odvetniku, mu je bilo povedano, da zadeva napreduje. Napredka ni bilo videti. Disfunkcija je bila najbolj opazna pri dialogih, v katerih se informacije niso ujemale.
Težava, ki jo imajo študentje z urejanjem papirja v Upravni enoti Ljubljana, traja več kot pol leta. Pandemija in nova pravila glede dokazil o financah, ki niso jasno predpisana, sta otežila komunikacijo med strankami in zaposlenimi. Edina pozitivna stvar, ki je prišla s pandemijo, je ta, da se moraš naročiti, preden vstopiš v enoto. Po besedah študentke psihologije Kristine Cvetković je to lani izgledalo drugače.
“Da bi sploh oddala papirje, sem morala priti okoli pet zjutraj. Vrsta je bila že dolga. Zunaj je bil mraz. Ko sem po nekem času končno vstopila v enoto, sem vzela številčni list. Potem sem čakala več ur za predajo dokumentov. Danes je to bolj organizirano in ne tako stresno.”
Kako proces izgleda danes?
Če greste na sprehod do enote v Ljubljani na Tobačni 5, se zdi kot da je vse popolnoma v redu. Tam je nekaj poslovnih stavb, ena zaprta kavarna, varnostniki, ki jih lahko vprašate kje je del, ki ga iščete, in čakalna vrsta, ki se iz dneva v dan ne skrajšuje. Obstajajo ljudje različnih starosti, narodnosti, obnašanja in videza. Človek bi mislil, da si nekaj delijo zastonj. Pravzaprav je to Oddelek za tujce, kjer tuji državljani urejajo papirje in vizume za prebivanje. Poleg voznikov tovornjakov, mojstrov, poslovnih ljudi ter starih in novih beguncev so tu tudi študentje, večinoma iz nekdanje Jugoslavije.
Zjutraj me je pred Oddelkom za tujce pričakala Valentina Ujkić, študentka magisterija na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Na moj nasmeh se je odzvala s “Katastrofa”. Čeprav mi je bila njena reakcija jasna, sem jo vseeno prosila za pojasnilo.
“Drugič sem prišla oddat prstni odtis in podpis zaradi njihove neorganiziranosti in uvajanja novih pravil.”
Poleg tega, da sta organizacija in sistem počasna, obstaja tudi jezikovna ovira, ki nekaterim študentom otežuje komunikacijo.
Valentina Ujkić je leta 2021 prišla v Ljubljano na magisterij in oktobra zaprosila za vizum. “Še vedno ne razumem dobro slovenskega jezika, da bi natančno razumela, kaj me sprašujejo vsakič, ko jih pokličem. Zato sem najela agencijo, ki je čista goljufija, da bi se na koncu morala sama ukvarjati z birokracijo. Ta celoten proces mi otežuje bivanje v Sloveniji.”
Kako ta proces sploh otežuje življenje študentom?
Tuji študentje so v takšnem položaju, da brez študentskega vizuma ne morejo prestopiti meje brez neprijetnih situacij. Ne morejo iti domov, kadar želijo, obiskovati drugih mest in se prosto gibati. Tukaj so torej ilegalno. Če vizuma ne dobijo do naslednjega leta, ko spet aplicirajo za vizum, jih zaposleni v enoti lahko vprašajo: “Na podlagi česa ste že eno leto bili pri nas?”
“Ko sem septembra oddala potrebne dokumente, nisem dobila papirja, da sem v postopku vizuma. To pomeni da nisem imela potrdila, da sem po zakonu v Sloveniji zaradi študija. Edino, kar bi lahko pokazala, če bi me kdo ustavil, je bil vpisni list s fakultete. Strah me je bilo zapustiti državo, ker nisem vedela, ali se potem lahko vrnem,” je povedala Kristina Cvetković.
Tako izgleda ta proces
Zato študentje, ki želijo čim prej dobiti vizo, poskušajo priti do svojih svetovalcev. “To je skoraj nemogoča misija,” je komentirala Ujkić. Na spletni strani Upravne enote Ljubljana ni kontaktov, elektronskih sporočil, preko katerih se lahko neposredno obrnete na svojega svetovalca. Lahko pa pokličete na številko za splošne informacije ali na številko za naročanje strank.
Ko sva stali ob strani in se pogovarjali, sva opazovali situacijo. Varnostnik drži seznam in kliče ljudi, da vstopijo v enoto. Ujkić je naenkrat povedala:
“Poklicala jih bom.” Pred klicem sva šli na kavo iz avtomata, da bi bili psihično pripravljeni na čakanje.
Vzela je telefon in poklicala na številko Enote za splošne informacije, ki jo je že imela v imeniku. Najprej je bila povezava 76-krat zavrnjena. Ko sva jih dobili, pa sva čakali natanko 47 minut. Po številnih “hvala za potrpežljivost” sva dobili povezavo.
Pogovor je bil kratek. “Pozdravljeni, ali bi mi prosim povedali kako naj pridem do svojega svetovalca?” “Gospa, to ni moje delo. Prosim, da pokličete oddelek za tujce,” je povedal moški glas po telefonu.
“No, vidiš,” je rekla. “Tako izgleda vsak moj dan.”
Težava je, da tudi na Oddelku za tujce nimajo informacij. Da bi sploh dobili nekaj informacij, je treba vsak dan poklicati in počakati vsaj eno uro ali pa iti direktno v Enoto. Pred tem pa se je treba naročiti.
Kako izgleda srečanje s svetovalci?
Po predložitvi vizumskega papirja bi morali vizum, praviloma, dobiti v treh mesecih.
“To se je zgodilo prvič. Do januarja nisem prejela nobenega odgovora. Enkrat sem celo zapustila državo in je bilo stresno, ker ne veš, ali boš prestopil mejo. Nekateri mejni stražarji ne razumejo, da niste vi krivi, ker nimate vizuma,” je povedala študentka novinarstva Sara Duškoska.
Srečanje s svetovalci za papirologijo izgleda nekako takole. Sprašujejo te zakaj si prišel, ali si oddal prstni odtis in se podpisal. Če jih vprašaš, ali lahko pogledajo papirje in vidijo, ali so v redu, ker te že več mesecev nihče ne kontaktira, vam odgovorijo, da ne vedo.
“Ko sem izvedela, kdo je zadolžen za mojo zadevo, sem jo nenehno iskala. Drugače ni mogoče dobiti dovoljenja za prebivanje. Svetovalka, s katero sem se pogovarjala, je bila precej arogantna. Zdi se mi, da so se na takšne odnose že navadili. Postali so imuni na ljudi. Napadla me je in povedala, da niso oni krivi, ampak da sem jaz neodgovorna,” je povedala Duškoska.
Pritožbe zaradi nedosegljivosti
Pandemija ni edini razlog za neorganiziranost enote, je pa sprožilec.
“Največja težava je nedosegljivost. Težko mi je bilo stopiti v stik z Enoto in dobiti pomembne informacije o stanju mojega vizumskega postopka. Ko mi je uspelo priti do nadrejenega, je sledila slaba komunikacija. Uslužbenka ni vedela, kaj želim? in mi je večkrat vrnila dokumentacijo. To je trajalo mesec dni, ker prej ni odgovarjala na moje maile,” je poudarila Cvetković.
Ko svetovalci dobijo pritožbe od študentov, sledi odgovor, da en dan delajo zadeve, drugi dan pa za pultom. Ko se vrnejo delati zadeve, so te že izgubljene.
“Ne vem točno, kaj se tam dogaja, ampak je kaotično. Verjetno tudi ni razumevanja med zaposlenimi. Do sedaj sem mislila, da vse ustanove v Sloveniji delujejo zelo organizirano. Danes pa iz osebnih izkušenj pravim, da je Upravna enota ustanova, ki mi je povzročila le stres,” je dejala Duškoska.
U kom grmu leži zec?
Danes je v Ljubljani na tisoče študentov, ki so si po pravici prislužili mesto na želeni fakulteti. Slovenija je v 90. letih prejšnjega stoletja z državami nekdanje Jugoslavije sklenila medvladni sporazum, na podlagi katerega so študenti iz omenjenih držav oproščeni plačila šolnine za dodiplomski in magistrski študij, razen če so pred tem pridobili enako stopnjo izobrazbe. Število mest za tuje študente se je letos zmanjšalo, za nekatere fakultete pa celo ukinilo. Obravnavanje Enote do tujih študentov se lahko opiše z eno besedo – ponižujoče. Namesto tega bi lahko organizirali poseben oddelek za študente, da se ne bi vmešavali v druge zadeve, ali celo najeli več svetovalcev, če nimajo časa, da bi se posvetili zadevam. Ali pa naj počakamo na naslednjo pandemijo, da se kaj spremeni?
Če se vprašate; Kje je problem? Odgovor je; V sistemu.
Lepi zunanji zidovi ne zagotavljajo urejenosti v notranjosti objekta.
Šele pred smrtjo je Jozef K. pokazal upor proti sistemu in procesu. Njegove zadnje besede so bile: “Kot pes!”.
