Dom, v katerem nekateri starostniki šele v polnosti zaživijo

Starostniki. Naši predniki. Brez njih ne bi bilo nas. Pa vendar se jih v današnjem, kapitalistično naravnanem svetu, pogosto daje na zadnje mesto. Mladi imajo svoje obveznosti, službo, družino in prijatelje, starejši pa počasi ostajajo sami. Najhuje je, ko izgubijo dolgoletnega soproga ali pa, ko jih bolezen priklene na posteljo. To so tisti razlogi, da se mnogi odločijo svoje stanovanje zamenjati za dom starostnikov. Za dom, ki mora to šele postati.

Vstopim v dom starejših občanov v Mariboru na Teznem. Pri receptorki pokažem PCT, malo poklepetava, nato me usmeri na desno. Hodim po hodniku. Širok, prostoren hodnik. Dlje ko hodim, bližje sem skupini starejših ljudi. Nekje 7 jih je. Sedijo, se pogovarjajo, vsi me z zanimanjem gledajo. Pridem bližje in jih pozdravim. Veseli odzdravijo. Njihov pogovor se nadaljuje, jaz pa zavijem desno – v sobo k moji prvi sogovornici. Amaliji Weiksler. 

Njena soba je kot nekoliko večja študentska soba. Velika omara, miza, stol in postelja. Kopalnico in stranišče si deli z gospodom, ki živi v sosednji sobi. Vendar gospa pravi, da ima srečo: ima namreč teraso. Tega veliko drugih sob nima. Weikslerjeva pravi, da je ta njena terasa pravo vrednost dobila šele med epidemijo: »Imela sem veliko srečo, da sem takrat, ko so bili obiski prepovedani, lahko stopila na teraso, moj sin pa je stal na drugi strani ograje – na pločniku. Oba sva imela maske, ampak vsaj videla sva se.« Mnogim je ta možnost bila odvzeta – obiski so v domovih lep čas bili namreč prepovedani, prav tako kratkotrajni odhodi domov. 

Amalija živi v oddelku, kjer so nastanjeni tisti stanovalci, ki lahko živijo povsem sami, brez pomoči zaposlenih. V domu se po smrti moža končno ponovno počuti takšno, kot je bila, preden so možu diagnosticirali raka: družabno. Rada ima družbo, rada pije kavo s prijatelji in še posebej rada igra družabne igre. »Priti v dom je bila moja želja. Po smrti moža so se mi začele dogajati čudne stvari. Šla sem na banko poravnati račune, grem iz banke v pekarno, ko pridem iz pekarne pa nisem več vedela, kje sem. Potem se mi je zgodilo, da sem ponoči, ko sem šla na stranišče, padla in se poškodovala …« Življenje vdove opisuje moja sogovornica. Ko je tako neko jutro sin Aleš klical svojo mamo Amalijo, se ta ni oglasila. S ključi je odklenil njeno stanovanje in jo tam našel ležati nezavestno. »Po tem sem se pa kar odločila, da si ne želim več živeti doma: sin in ostali sorodniki so imeli skrbi z menoj, poleg tega je tudi mene bilo strah, da se kaj ponovi.«

Čeprav starostnikom pogosto pripisujemo (pre)malo zaslug in nekateri v njih celo prepoznavajo državnofinančno ali osebno breme, so prav oni tisti, s katerimi se je začelo. Brez njih ne bi bilo nas. In prav vsak med njimi nosi svojo zgodbo. So kot zaprte skrinje, ki jim je treba zgolj pustiti, da se odprejo in jim prisluhniti.  To je pogosto vse, kar njihova duša potrebuje: nekoga, ki bi jim prisluhnil. Nekoga, ki jih ne bi obravnaval kot odvečni del družbe in ki nanje ne bi gledal kot na tiste, zaradi katerih smo med epidemijo bili zaprti. Ker tudi oni si tega niso želeli. Ne vsi. »Najhujše je bilo, ko smo bili zaprti noter. Veste, kak hudo je to bilo! Hrano so nam prinesli do vrat, iz sobe nismo smeli,« se dogajanj v minulih dveh letih spominja Weikslerjeva. »Jaz upam, da bo zdaj boljše. To je bilo res hudo za nas stare. Mi bi se mogli med seboj družit, zdaj pa nam je bilo to odvzeto.« Amalija pravi, da so prav starostniki tisti, ki potrebujejo toliko več interakcije z drugimi. Prav zato je želela iti v dom starostnikov, saj se je tukaj vedno nekaj dogajalo: »V domu imamo različne delavnice, imeli smo predavanja in različne skupine oz. krožke. Jaz sem se vključila v vse. Obiskovala sem predavanja o zdravju in prehrani, obiskovala sem krožek, kjer smo računali, pisali in podobno. Se je pa to z epidemijo spremenilo. Sedaj pa je bogo. Prej smo imeli veliko prireditev, zdaj nobene,« pravi Weikslerjeva. Vesela pa je, da lahko čez vikende odide k sinu domov – kajti med trajanjem najstrožjih ukrepov doma starostnikov ni smela zapustiti.

To, da je prenehanje normalnega delovanja krožkov in delavnic v domu vplivalo na počutje starostnikov, prepoznavajo tudi zaposleni v Domu starejših občanov Tezno. Vodja socialne službe Franja Jakob pravi, da pri njih sicer stanovalcev niso zapirali v sobe kot v nekaterih drugih domovih, to so naredili zgolj enkrat, ko je poleg koronavirusa po domu razhajala še trebušna gripa. »Peti dan smo opazili, da so stanovalci postali zelo zmedeni in apatični, zato smo jih od takrat naprej pustili, da se družijo po svojih gospodinjskih skupinah in jih nismo več zapirali v sobe. Te omejitve resnično vplivajo na njihov um in počutje.« Jakobova pravi, da v maju postopoma načrtujejo odprtje in prehod nazaj v normalno delovanje. 

Medtem ko imajo »staroselci« –  torej tisti stanovalci, ki so v domu živeli že pred izbruhom epidemije – skoraj vsi kaj pripomniti čez ukrepe, ki jih je Dom starejših občanov Tezno vzpostavil za preventivo v času epidemije (omejitev druženja na lastno gospodinjsko skupino in zmanjšano število velikih dogodkov in prireditev), pa Ljudmila Stopar, stanovalka 3. nadstropja, o življenju v domu govori v samih presežnikih. Stoparjeva je v dom prišla letos, pred tem je mnogo let v stanovanju živela sama: samote je bila vajena. In ker je po naravi zelo zgovorna in družabna, se je na življenje v domu hitro navadila. Ne ve, kako je bilo življenje v domu pred epidemijo, ne pozna te razlike – ve samo, da ima tukaj v enem dnevu več interakcij, kot jih je imela pred prihodom v dom. Njen sin živi v Združenih državah Amerike, od tam poroča kot dopisnik za eno izmed slovenskih medijskih hiš. Gospo so pozimi v stanovanju našli nezavestno, tako je tam ležala 3 dni, dokler je ni našel znanec. Po tem incidentu je sin ni želel več puščati same doma, uredil ji je prostor v domu starejših občanov. »Z življenjem v domu sem zelo zadovoljna, všeč mi je, da ponujajo veliko dejavnosti, v katere se lahko vključim.  Tukaj sem spoznala kar nekaj novih prijateljic, kljub temu da sem v domu šele 2 meseca.« Si pa želi imeti samsko sobo, saj je dolga leta živela sama in je tega navajena. Trenutno je v sobi s sostanovalko, oddala pa je prošnjo za premestitev v enoposteljno sobo (teh je namreč v domu malo): »Je pa žalostno, da bom dobila to sobo šele takrat, ko bo nekdo umrl. Ob tem zavedanju mi res ni prijetno.«

Po hodniku se sprehodim nekoliko naprej, kjer v sobi leži  gospa A. K. Socialna delavka mi pove, da bi se gospa zagotovo želela pogovarjati z menoj, zato vstopim v sobo. Gospa je v napol ležečem položaju, saj boleha za multiplo sklerozo. »Že ko so mi diagnosticirali multiplo sklerozo, sem se odločila, da ko bo potrebno, grem v dom. Pa bolezen ni hitro napredovala, sem še dolgo živela doma. Potem pa sem leta 2017 utrpela poškodbo in takrat sem se odločila, da je čas, da grem v dom. Prej sem skupaj z možem živela na vasi in sva imela problem glede dostopa pomoči, kadar sem jo potrebovala, zato se je zdela boljša možnost oditi v dom, kjer mi je pomoč zmeraj na voljo.« Njen mož je ostal doma, v hiši na vasi, ki je od Maribora oddaljena skoraj 100 km. »Jaz sicer prihajam iz Zasavja, ampak sem se odločila, da bom šla v dom v Mariboru, saj tukaj živi tudi moja hčerka in me tako lahko večkrat obišče,« pove. Z možem se tako vidita bolj poredko, sta pa redno na liniji preko telefona in aplikacije Viber, kjer ji mož pošilja fotografije. 

»V domu sem slabih 5 let in v vsem tem času mi ni bilo še niti enkrat žal, da sem tukaj,« morebitne dvome o dobrem počutju v mariborskem domu zavrne Zasavčanka. Vendar pogovor hitro nanese na primerjanje standarda življenja v domu pred epidemijo in zdaj: bolj od dogodkov pogreša njeno prijateljico, ki živi v drugi gospodinjski skupini (v drugem nadstropju kot ona). Pogreša jo, saj mešanje med nadstropji znotraj doma ni dovoljeno. Sta pa starostnici našli drugo pot: če se želita videti, se dobita pred domom. In tam zunaj v miru srkata kavo. »Pa je to vaša edina prijateljica v domu?« vprašam. »Saj sem jih imela več, pa jih žal ni več med nami,« mi pove. 

(Anja Sobočan, 26. 4. 2022)

Prejšnji članek»Ljudje smo družbena bitja in mnenje ljudi, na katere nekaj damo, nam veliko pomeni. Včasih celo več, kot tisto, za katero racionalno vemo, da drži.«
Naslednji članekSto metrov prsno