Pritiska na vlado, naj se uresničuje koalicijska pogodba je v resnici še premalo, pravi poslanec Miha Kordiš. »Bojim se, kaj se bo zgodilo čez tri oziroma štiri leta, če ta vlada zamoči,« dodaja. S poslancem koalicijske stranke Levica smo se pogovarjali o vladi, zakonu o RTV in drugih aktualnih tematikah.
Levica je zaradi nestrinjanj izstopila iz koalicije v Šarčevi vladi. Lahko glede na to, kaj se trenutno dogaja v glavni vladni stranki, med drugim je iz stranke izstopila Marta Kos, kaj takega, v primeru nestrinjanja s premierjem Golobom oziroma stranko Gibanje Svoboda, pričakujemo tudi tokrat?
Levica sodeluje v tej vladi, a ne zagotavlja potrebne večine za obstoj koalicije, Gibanje Svoboda in SD imata skupaj dovolj glasov. Svojo nalogo v vladi vidimo predvsem kot mandat, da projekte iz resorjev, ki smo jih prevzeli, izpeljemo najboljše kot jih lahko. A to ne pomeni, da nam je lahko za vse ostalo vseeno. Koalicijska pogodba je naš skupni vozni red, skupna zaveza vseh treh strank, ki smo jo dali državljankam in državljanom, in ki jo je potrebno dosledno izvajati in braniti. Če to pomeni, da bi nas tovrstna doslednost pri zastopanju naših stališč in obrambe koalicijske pogodbe stala položaja v vladi, naj nas.
Notranja ministrica Tatjana Bobnar je zaradi spora s predsednikom vlade odstopila. Obtožila ga je političnega vmešavanja v njeno delo in delo policije ter podala prijavo na Komisijo za preprečevanje korupcije. Menite, da ima ministrica prav in je predsednik prekoračil svoja pooblastila, ali je ministrica tista, ki politično izsiljuje predsednika vlade?
Takoj, ko je prišla informacija o odstopu ministrice Tatjane Bobnar, sem se ugriznil v jezik in tega nisem komentiral iz preprostega razloga: ker nimam dovolj informacij, kaj se dejansko dogaja. To je bilo pred nekaj dnevi. V vmesnem času je v javnost pricurljalo kar nekaj informacij, da je jabolko spora želja predsednika vlade po neposrednem vmešavanju v policijo, kar se ne bi smelo pripetiti. Policijo je potrebno graditi kot strokovno institucijo in jo zaščiti pred kakršnimikoli političnimi apetiti po neposrednem kadrovanju ali vplivu.
Na referendumu je zakon o RTV podprlo 62,8 % volivcev, vendar novinarji in medijski strokovnjaki opozarjajo, da ni popoln. Ali nas morajo skrbeti poskusi kadrovanja, tokrat s strani vaše vlade?
Namen zakona o RTV je, da zaščiti nacionalno televizijo pred neposrednim strankarskim vplivom in ta cilj tudi dosega. Zakon seveda ni popoln, kakor marsikaj na sami nacionalki ni popolno, neodvisno od strankarskega vmešavanja. Želel pa bi izpostaviti, da bi se morali v diskusiji o vlogi medijev v naši družbi vprašati ne le o dometu strankarskega vpliva v medijskem prostoru, ampak tudi o komercialnem vplivu. Večina medijskega prostora je v zasebnih, ne v javnih rokah, zato bodo ti mediji ščitili interese svojih lastnikov, ne pravico do informacije. Kaj potrebuje medijsko polje v celoti, je zelo obsežen projekt dekomercializacije in demokratizacije.
V kampanji pred državnozborskimi volitvami ste poudarjali pomen RTV ter zagotavljali, da je to vaša prva prioriteta. Zdaj bi vlada lahko razrešila programske svetnike na podlagi tega, da ne delajo za dobro javnega servisa. Zakaj tega še niste storili?
Pravne podlage za neposredno razrešitev nameščencev države v organe nacionalne RTV so vprašljive. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi razrešitvi programskih svetnikov sledile sodne in druge blokade, čeprav so se tekom referendumske kampanje začela pojavljati pravna mnenja, ki pravijo, da bi razrešitev vseeno šla z argumentom, ki ga navajate sami. A želeli smo, da se vsi postopki izpeljejo s polno mero legalnosti in legitimnosti, brez vprašanj ali dvomov, izločanje neposrednega strankarskega vpliva na RTV pa kakorkoli spodbija.
Na uradnem instagramu Levice se je po zmagi koalicije na referendumih pojavil vaš citat: »Skrajna desnica nikoli ni živela od volilnih rezultatov. Če kaj, se je po vsakem volilnem porazu radikalizirala in se prej ali slej vrnila močnejša, kot je bila. Znova in znova so jo nahranile prelomljene zaveze sredinskih vlad, ki so obljubljale solidarnost, delale pa za kapital, tuje centre moči in bogataše. Spirala ljudskih stisk se je zato dalje poglabljala in ustvarjala vedno večjo množico obupanih, ponižanih in razžaljenih ljudi, lahkih tarč za teorije zarote skrajne desnice.«. Ali menite, da bo ljudstvo v primeru, da se bo v času vaše vlade slabo živelo, naslednjič na volitvah morda sledilo zgledu Italije in Švedske in izbralo skrajno desnico?
Da, to je scenarij, ki se ga bojim. Ta vlada nima priložnosti, da zavozi. A dogajanje zadnjega pol leta me skrbi. Spremljali smo poskuse nadaljnje privatizacije zdravstva, projekti nakupi orožja se nadaljujejo, ideji javnih stanovanj na javnih zemljišč DUTB se meče polena pod noge in še kaj. Trend smo videli že v preteklih sredinskih vladah, ki so po prevzemu oblasti hitro pozabile na zaveze do ljudi, zato so se družbene krize poglabljale. Razočaranje državljanov je bilo veliko, za nekatere stranke celo usodno, na družbenih stiskah in klimi pa je spretno kapitalizirala skrajna desnica. Enako se kaj zlahka ponovi, če vlada zamoči.
Omenili ste privatizacijo zdravstva. Zdaj je aktualna prihajajoča stavka zdravnikov, ali jo podpirate?
Ne. FIDES žal ne deluje kot sindikat za delavske pravice, ampak kot ceh za privilegije. Če kaj, nas ideje FIDES-a vodijo v še nadaljnjo demontažo zdravja kot človekove pravice in privatizacijo. Tudi v dodatno razslojevanje znotraj zdravniškega in skrbstvenega osebja, pa imamo že sedaj ozko peščico zelo dobro zavarovanih in zelo dobro plačanih zdravnikov in vse ostale zdravnike in skrbstveno osebje na drugi strani. To je tudi motivacija in politični cilj stavke FIDES-a.
Kaj bi se v tem primeru po vašem moralo spremeniti?
V zdravstvu je potrebno po hitrem postopku ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje in prepovedati popoldansko delo zdravnikov dvoživk pri zasebnikih. Velika grožnja našemu javnemu zdravstvenemu sistemu je način privatizacije preko nekontroliranega podeljevanja koncesij, kar je trend, ki se dogaja že dlje časa. V zadnjih nekaj letih se še pospešeno stopnjuje. Na ta način dobesedno razpada primarna raven zdravstva, torej raven osebnih zdravnikov, zobozdravnikov itd. Ta trend bi morali obrniti na način, da bi se začelo s sistematičnim česanjem in pregledom, katere koncesije so dejansko upravičene, ter odpoklicati vse koncesije, ki niso, kar mislim da na tej točki že večina.
Ste glasen zagovornik delavskih pravic. V zadnjem času sta se v Sloveniji razkrila dva hujša primera njihovih zlorab: Z line Automotive in Marinblu in Selea. V obeh primerih inšpektorat ni ustrezno ukrepal in če ne bi prišlo do novinarskega razkritja se ne bi zgodilo nič. Kaj se mora spremeniti, da do takih primerov ne bo več prihajalo?
V Levici že dolga leta opozarjamo, da je delovni inšpektorat podhranjen ne zgolj s pooblastili, ampak tudi kadrovsko, namesto na dejanski pregon kršilcev pa je usmerjen na lovljenje statističnih številk. Sam se za delovno inšpekcijo borim že od prvega mandata, trenutno pa osebno peljem projekt iz mesta predsednika Odbora za delo, ki korak za korakom cilja na krepitev pristojnosti delovne inšpekcije. Prioritetno na tem dela tudi ekipa Levice na MDDSZ. Nekateri pozitivni premiki so v zadnje pol leta zato dejansko že zgodili. Pripravljena je dopolnitev Zakona o delovnih razmerjih, ki krepi pooblastila in podlage za delo. V kadrovskem načrtu Vlade je predvidenih nekaj deset novih zaposlitev na inšpektoratu, menjalo se je vodstvo in podane so bile nove usmeritve za delo inšpektorjev.
Zadnje dneve se veliko govori o tožbi DUTB-ja proti uporabnikom PLAC-a. V kampanji ste izrazili podporo avtonomnim prostorom in ob otvoritvi PLAC-a podprli njegov obstoj. Ali (in če kako) boste poskrbeli, da bo PLAC ostal?
Zavzemanje za avtonomne prostore je zapisano v DNK-ju stranke. Konec koncev je jedro Iniciative za demokratični socializem in kasneje Levice, politično odraščal tudi v avtonomnih prostorih, denimo socialnem centru ROG. Ne gre torej zgolj za deklarativno stališče, ampak za organsko povezavo. Nasploh velja, da mora delavska stranka hoditi z roko v roki z naprednimi gibanji. Skvoterska gibanja, ki gradijo avtonomne prostore, to zagotovo so. Sam sem javno spregovoril v obrambo PLAC-a nasproti DUTB-ja, jasno sem pritisk slabe banke postavil tudi v kontekst. Ne gre zgolj za klasično komercialno operacijo DUTB-ja, ki bi želel zmleti uporabnike PLAC-a zato, da bi potem kapitaliziral na zemljišču, ampak se celotna stvar dogaja v sočasno s pogajanji med Ministrstvom za delo in Ministrstvom za finance na temo zemljišč DUTB, ki naj gredo za neprofitno javno stanovanjsko gradnjo. Eno izmed zemljišč, ki so primerna za stanovanjsko gradnjo, je tudi zemljišče, na katerem delujejo aktivisti PLAC-a. Podobno so se takoj odzvali ostali vidni predstavniki Levice. Ministri so in še vedno obračajo telefone, o tožbi DUTB je bil takoj obveščen predsednik vlade, poslanci smo se zglasili na obisku pri aktivistih. Skratka težimo povsod in z vsem, kar imamo. Največ pa bomo naredili, če se vsa primerna zemljišča za stanovanjsko gradnjo čimprej prenesejo na Javni stanovanjski sklad, nad katerim ima oziroma bo imela roko neposredno Levica. Naša ideja je enaka kot želja aktivistov v PLAC-u: da se jih kot skupnost vključi v razvoj zemljišča.
Bi to pomagalo reševati stanovanjsko stisko mladih v Ljubljani?
Ja, seveda. Groba ocena je, da na zemljiščih v lasti DUTB-ja, primernih za javno stanovanjsko gradnjo, lahko zraste okoli 5000 javnih neprofitnih stanovanj. Vemo, da jih rabimo več, ampak to je prvi korak. Načrti na javnem stanovanjskem skladu so pripravljeni, finance so obljubljene, le zemljišča je potrebno prenesti, pa bomo zasadili lopate.
Dobili smo prvo predsednico države, ki bo 23. decembra nastopila svojo novo funkcijo. V času kampanje ste jo kritizirali zaradi napadov njene odvetniške pisarne na sindikaliste. Ali še vedno menite, da za vlogo predsednice države ni primerna?
Da. Sam sem v predsedniški kampanji precej jasno izrazil, da mora predsednik hoditi z roko v roki z državljankami in državljani. Glas mora dati tistim, ki glasu v družbi nimajo. To so v prvi vrsti delavke in delavci, delavska večina v tej družbi, ki na noben način ni pripoznana, čeprav družbo živi. Če imamo predsednico z dosledno zgodovino sodelovanja s kapitalom za pregon, za utišanje in sankcioniranje glasnih delavskih predstavnikov, ki se borijo zase in za svoje kolege ter se na ta način borijo tudi za naše skupno dobro, potem je to problem.
Tamara Jesenik
