Stalna utrujenost, megla v možganih, brezvoljnost in občutek ujetosti so le nekateri simptomi, ki vodijo v izčrpanost oziroma izgorelost. Ta je definirana kot kronično stanje in ne kot bolezen, zdravniki in zdravstveni delavci pa jo največkrat povezujejo z delovnim mestom. Zakaj kljub temu izgorelosti pravimo bolezen 21. stoletja in kakšna je pot do diagnosticirane izgorelosti, smo vprašali psihoterapevtko Romano Čolić, vodjo katedre za psihologijo dela in organizacije na ljubljanski filozofski fakulteti Evo Boštjančič in nekdanjega »supermana«, kot se sam poimenuje, Aljošo Bagolo.
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) na svojem spletnem mestu izgorelost definira kot fizično in psihično izčrpanost, depersonalizacijo (tudi umik ali cinizem) in zmanjšano osebno učinkovitost. Besedo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prvič uporabil ameriški psiholog nemških korenin Herbert J. Freudenberger, ki je v študiji izgorelost opredelil kot sindrom neustreznih odnosov do drugih in sebe predvsem na delovnem mestu.
Podobno kot Freundeberger izgorelost z odnosi povezuje tudi zakonska in družinska psihoterapevtka Roman Čolić, a pravi, da ne gre le za odnose na delovnem mestu. »Odnos do sebe in posledično odnosi, v katerih posameznik sobiva, so tisti, ki so lahko varni in spodbujajoči ali pa so toksični in izčrpavajoči,« je pojasnila Čolić, ki se z izgorelostjo po osebni izkušnji v okviru Psihoterapije Pot poglobljeno ukvarja že dve leti. O tem med drugim redno izobražuje tudi na svojih družbenih omrežjih, individualno pa izgorelim posameznikom s programom Izstopi iz izgorelosti pomaga znova zaživeti življenje v polnosti.
Da izgorelost ni povezana le z delovnimi pogoji, nam je povedala tudi vodja katedre za psihologijo dela in organizacije in profesorica na filozofski fakulteti v Ljubljani Eva Boštjančič, ki se intenzivno ukvarja s področjem stresa in izgorelosti. »Izgori lahko vsakdo zaradi osebnostnih lastnosti ali pa zaradi situacije v zasebnem ali službenem okolju.« Ljudje ponavadi ne zbolijo zaradi preveč dela, temveč zaradi notranjega čustvenega konflikta, ki ga ne znajo ustrezno razrešiti. Kot primer je Boštjančič izpostavila izgorelost osebe, ki pomaga pri oskrbi svojca s posebnimi potrebami, pri čemer ta skrbnik meni, da za to nalogo ni pripravljen in usposobljen, posledično pa je v čustveni stiski.
Simptomi in znaki izgorelosti se od posameznika do posameznika razlikujejo, izrazijo pa se tako na psihični kot tudi telesni ravni. Enostavne in enoznačne definicije tako ni. To so ugotovili tudi avtorji študije, objavljene julija lani. »Na kratko rada rečem, da je izgorelost posledica odnosa oziroma ne odnosa do sebe,« je dejala Čolić. Kot simptome je med drugim naštela občutek nenehnega pritiska, kronični stres, stalna utrujenost, občutljivost in pasivnost, ki lahko doletijo vsakega posameznika ne glede na delovno mesto.
S podobnimi težavami se je srečeval tudi Aljoša Bagola, kreativni direktor desetletja in verjetno najbolj znan predstavnik kreativne industrije pri nas in širše, ki je na začetku leta 2017 izgorel. Sam ocenjuje, da so se znaki začeli pojavljati že leto prej. »Takrat sem doživel eno razočaranje, ki je načelo moje vrednote, in po letu izropanosti energije in smisla ter letu skoraj brez predaha, sem izgorel.«
Izgorelost je psihosomatska bolezen
Svetovna zdravstvena organizacija je maja leta 2019 izgorelost najprej razglasila za bolezen. Dan kasneje se je opravičila in izgorelost v Mednarodni klasifikaciji opredelila kot kronično stanje stresa le zaradi stanja na delovnem mestu, kar otežuje možnosti diagnosticiranja in zdravljenja. Slovenski medicinski slovar sicer navaja, da je bolezen odstopanje od normalne zgradbe ali funkcije kateregakoli dela, organa ali sistema telesa, ki se kaže z značilnim nizom simptomov in znakov, stanje pa je tisto, kar je pri kom posledica psihičnega ali telesnega (navadno) bolezenskega procesa.
Psihoterapevtka Čolič je potrdila, da je izgorelost psihosomatska bolezen. »To pomeni, da nastane zaradi psiholoških vzrokov, prepričanj in izkušenj posameznikov, težave pa se kažejo tudi na telesu,« je pojasnila. Glede na raziskave in izkušnje drugih ter tudi svojo osebno izkušnjo podobno meni tudi Boštjančič. Pojasnila je, da posameznika, ki se sooča z izgorelostjo, simptomi v vsakdanjem življenju tako ovirajo, da bi morala biti izgorelost razumljena kot bolezen. »Posameznik ne funkcionira v zadostni meri na čustvenem, kognitivnem in vedenjskem nivoju, da bi vsakodnevno opravljal svoje obveznosti.«
V družbi izgorelost velikokrat poimenujemo bolezen ali celo kuga 21. stoletja. Tako Čolić kot Boštjančič menita, da je bila bolezen pri ljudeh prisotna že pred začetkom trenutnega stoletja, a je ljudje niso znali prepoznati, ker se o tem ni veliko govorilo. »Res pa je, da smo se zdaj začeli prvič bolj transparentno in jasno pogovarjati o tem,« je dejala Bošjančič. Čolić je dodala, da se v 21. stoletju vse več ljudi sooča z izgorelostjo, predvsem zaradi hitenja, da bi dosegli standarde, ki jih je postavila družba, pri čemer posameznik izgubi stik s samim seboj.
Pot do diagnoze izgorelosti je dolga in mučna
Podatki, ki nam jih je posredoval NIJZ, kažejo, da je bilo leta 2007 zaradi izgorelosti za polni delovni čas z dela odsotnih 38 oseb, katerih bolniški stalež je v povprečju trajal slabih 14 dni. Lani je bilo takih oseb 1506, ki so bili z dela v povprečju odsotni dobrih 44 dni. Število oseb, ki bolehajo za izgorelostjo sicer raste od leta 2007.
Izgorelost se ne pojavi z danes na jutri. Bolezenski znaki se razvijajo dolgo in počasi, zaradi česar je dolgotrajno tudi zdravljenje. Še pred začetkom zdravljenja pa je zahtevna tudi pot do diagnoze. Posamezniki se namreč lahko zelo dolgo ne zavedajo simptomov ali pa jih ignorirajo.
Bagola, ki je svojo izkušnjo o izgorelosti opisal v knjigi Kako izgoreti, o tem pa sedaj tudi predava in vodi delavnice, je povedal, da je na začetku leta 2016 v svojem »superman« obdobju številnih uspehov osebni zdravnici zatrdil, da ni depresiven ali potrt. »Takrat sem se ji le nasmejal, zanimivo pa je, kako sem sam sebe pretental, saj sem bil že nekaj časa potrt, občasno celo depresiven.« Pojasnil je še, da je takrat menil, da je le izčrpan. Po desetdnevnem dopustu pa si je na delovnem mestu naložil le še več dela in s tem »podpisal obsodbo, ki se je zgodila čez eno leto.«
Bagola zagotovi ni edini, ki je ob izgorelosti menil, da je le izčrpan. A mogoče je še več tistih, ki so izčrpani, a pravijo, da so izgoreli. Z izčrpanostjo se dogaja podobno kot pred leti z depresijo, ki si jo je pripisal skoraj vsak. S tem se takrat depresije in danes izgorelosti ne obravnava ustrezno. Boštjančič je v raziskavi o povratku ljudi na delovno mesto po preboleli izgorelosti ugotovila, da takrat polovica ljudi v resnici ni izgorela. »Na delavnicah pravim, da je izgorelost lahko le modna muha. Če se po štirinajstdnevnem dopustu lahko brez težav vrneš na delovno mesto, nisi izgorel. Izgorelost lahko ljudi zaustavi za šest mesecev, pa tudi za tri leta.«
Za potrditev diagnoze je potrebno pridobiti več različnih strokovnih mnenj, pri čemer osebni zdravnik ponavadi prosi tudi za psihološki vidik. »Tak postopek je za izčrpanega človeka zelo mučen,« je pojasnila Boštjančič. Da so bili izvidi in krvne slike pri nekaterih bolnikih brez posebnosti, ljudje pa so bili tako izčrpani, da zjutraj niso mogli vstati iz postelje, nam je potrdila Čolić. »Zato je pri zdravljenju izgorelosti pomembno, da se temeljito poglobimo v psihološke, čustvene, energijske in tudi telesne vidike, pri čemer osebi ne moremo pomagati, če si sama tega ne želi,« je pojasnila.
