Morje, podnebne spremembe in onesnaževanje

Kakšna prihodnost se obeta Jadranskemu morju?

Bliža se poletje in ljudje se že veselimo, da bomo spet lahko zaplavali v morju. Zaradi suše in onesnaževanja, ki sta dandanes globalna problema, pa bo letošnja poletna sezona mogoče nekoliko različna od prejšnjih. Na pogovor o tem smo povabili dr. Tamaro Cibic in dr. Vinka Bandlja, ki se že vrsto let ukvarjata z morjem in oceanografijo v tržaškem raziskovalnem centru Istituto nazionale di oceanografia e di geofisica sperimentale (OGS). Najprej smo se pogovorili s Tamaro Cibic o podnebnih spremembah in o morju nevarnih snoveh ter odpadkih, nato pa smo z Vinkom Bandljem poglobili nekatere druge problematike, kot sta prekomerna prisotnost meduz in ladijski promet v Tržaškem zalivu.

Evropska agencija za okolje opozarja, da »podnebne spremembe vplivajo na temperaturo morij in okrepljeno zakisovanje morskih območij ter da spreminjajo padavinske vzorce. Ta kombinacija dejavnikov in drugi človekovi vplivi vodijo v upadanje biotske raznovrstnosti v morjih« (glej www.eea.europa.eu). Katere so glavne podnebne spremembe, ki jih opažate v našem morju?

Dr. Tamara Cibic: »Podnebne spremembe se delijo na direktne in indirektne. Primer direktne spremembe je povišana temperatura vode, ki je značilna za Jadransko morje. Naše morje je plitvo, kar pomeni, da se hitro ohladi in se hitro segreje. Spomladi, ko se začne segrevati voda, lahko kmalu pride do visokih temperatur. V zadnjem desetletju se je temperatura morske vode v določenem obdobju zvišala tudi za štiri stopinje Celzija od njene običajne srednje vrednosti v zadnjih dvajsetih letih. Povišana temperatura vpliva na življenje različnih morskih vrst, saj obstaja optimalna temperatura za parjenje in preživetje. Če se ta temperatura spremeni, pride do posledic pri njihovem obstoju in razvoju. Višji sloj morja se je v zadnjih letih segrel in je lahko presegel tudi 30 stopinj Celzija, kar je izreden pojav za naš zaliv. V preteklosti je najvišja morska temperatura znašala v istem spomladanskem obdobju največ 27 stopinj, torej tri manj kot danes. To dejstvo posledično vpliva na vso prehrambno verigo. Pred 15 leti smo najvišjo koncentracijo planktona imeli v poznem zimskem obdobju. Padavine namreč prinašajo hranilne snovi v morje, ko pa ni dosti dežja, to dobi manj hranilnih snovi, zato se najvišja koncentracija planktona pojavi veliko kasneje, na primer v mesecu maju. Podnebne spremembe se torej poznajo predvsem v tem pojavu, ki zamakne celoten proces prehranjevanja. Plankton so namreč mikro-alge, vrsta morskega rastlinstva. Školjke se hranijo s planktonom. Če ga ni dovolj, ne bodo rasle. Isto velja za ribe, zato se posledice poznajo na celotni prehrambni verigi«.

 

Se zaradi podnebnih sprememb v Tržaškem zalivu pojavljajo neavtohtoni morski organizmi? Kaj je pomembno, da o njih vemo?

Dr. Tamara Cibic: »Največ neavtohtonih vrst prispe k nam z balastnimi vodami, torej z vodami, ki obtežijo tovorne ladje, da so stabilne. Tak tip vode črpajo v oceanu in ko ladja pripluje v tržaško pristanišče, jo spustijo v morje. Na tak način se tujerodne vrste širijo v Jadranskem morju. Pomemben dejavnik pri širjenju neavtohtonih vrst je tudi sprememba temperature morja; če je nekoč naše morje bilo za tuje organizme prehladno, torej ne optimalno za njihovo preživetje, sedaj postaja primerno tudi za nekatere neavtohtone vrste. To so na primer modri raki, ki so zelo napadalni do naših avtohtonih rakov. Modri raki spodijo naše in zasedejo njihovo ekološko nišo. Na tak način preživi zmeraj manj avtohtonih vrst. To se potem pozna v prehrambni verigi. Edini način, da se modrih rakov znebimo, je ta, da jih pojemo. Problem tujerodnih vrst je, da se hitro razmnožujejo in so agresivne do ostalih morskih organizmov«.

 

Dandanes je veliko govora o odlaganju plastike v morje in v oceane. Evropska agencija za okolje opozarja, da »vse večja količina plastike, njen vpliv na biotsko raznovrstnost in prispevek k podnebnim spremembam ter način ravnanja s plastiko z vidika krožnega gospodarstva so že več let del politične agende Evropske unije. Divje odlaganje opreme za enkratno uporabo, začenši z maskami, ob pandemiji covida-19 je še dodatno opozorilo na problematiko plastičnih odpadkov. Evropska agencija za okolje je v poročilu o krožnem gospodarstvu na področju plastike, ki ga je objavila v teh dneh, opozorila na potrebo po prehodu na krožno in trajnostno uporabo plastike terna  možnosti za ta prehod« (glej www.eea.europa.eu).  V kolikšni meri je ta pojav prisoten v našem morju?

Dr. Tamara Cibic: »Plastike se v morje ne sme odlagati, saj obstajajo predpisi, ki to prepovedujejo. Plastika pride do morja preko drugih poti. K sreči ni pri nas to tako hud problem kot v drugih državah na svetu, kjer plastiko mečejo v naravo, torej v reke, preko katerih plastika prispe do morja. Problem v našem zalivu predstavljajo na primer palčke za ušesa, ki jih nekateri mečejo v straniščno školjko, skozi katero prispejo do morja. K sreči je monitoraža odpadnih voda zelo dobro organizirana: vsaka dva meseca jemljemo vzorce vode in preverjamo njeno kakovost. Res je, da se zmeraj dobi nekaj odpadkov v bližini odlagalnih kanalov, ampak za sedaj nimamo večjih težav. Tržaško podjetje za elektriko in vodo ACEGAS ima najbolj učinkovit sistem čiščenja odpadnih voda v Italiji, ki zaustavlja odlaganje plastike in kemijskih snovi v morje. V Škednju pri Trstu deluje velika čistilna naprava z dvema dolgima kanaloma: prvi meri 4,5 km, drugi pa 5,5 km. Po njiju priteka prečiščena voda in se v zadnjem kilometru razredči, predno se izlije v zaliv. Cigaretni ogorki so s tega vidika posebno trd oreh. Sestavljeni so iz celuloze, ki se v teku nekaj let razkroji, težava pa nastane zaradi strupa, ki ga vsebujejo. To so ogljiko-vodiki, ki se počasi selijo v vodo. Bakterije potrebujejo veliko let, da jih razkrojijo. Težava torej ni celuloza, ampak strup, ki je prisoten v cigaretnih ogorkih in ki škodi morskim živalim ter rastlinam«.

 

Ko že govorimo o kanalizaciji, mislite, da so odpadne vode, ko prispejo do morja, dovolj prečiščene?

Dr. Tamara Cibic: »Pri nas nastaja obratna težava, saj kanalizacijska voda, zaradi prečiščevalnega sistema, vsebuje malo hranilnih snovi. Odkar so v Italiji leta 1986 prepovedali uporabo fosfatov oziroma fosfatnih praškov, se je naš ekosistem bistveno spremenil. V zadnjih letih primankujejo v morju nutrienti, ki so bistveni za nastajanje planktona. Seveda so jih prepovedali zaradi njihove prekomerne uporabe, ki je ustvarjala škodljive posledice. V manjši količini pa bi koristili morju, saj bi se lahko njegov ekosistem lažje vzdrževal. Če smo nekoč imeli pojav evtrofizacije morja, se pravi, da je voda vsebovala preveliko koncentracijo hranilnih snovi, danes imamo problem oligo-trofizacije, kar pomeni, da je teh snovi premalo. Zaradi tega se je količina planktona zmanjšala, posledično tudi število školjk, ki jih lahko gojimo. Kar pa zadeva človeške iztrebke, je, kot omenjeno, kanalizacijski sistem v Trstu zelo dobro urejen. Manj učinkovite so so urejene manjše čistilne naprave, kot sta devinska in sesljanska. Ko začne pihati južni veter, se kanalizacijski odpadki lahko približujejo obali, če odpadne vode niso bile primerno prečiščene. V tem primeru se v vodi lahko razširijo strupene bakterije, ki jih ljudje imamo v telesu in jih izločamo. Te povzročajo infekcije, če so bakterije v morju zelo koncentrirane. Agencija za okolje Furlanije-Julijske krajine (ARPA) skrbi za njihovo kontrolo. Če nastanejo težave, prepovejo kopanje v onesnaženi vodi. Bakterije so škodljive tako za človeka kot za ribe, alge in školjke. Če mi jemo školjke, ki so filtrirale umazano vodo, bomo sami zaužili omenjene bakterije«.

Kako bi komentriali prekomerno prisotnost meduz v našem morju?

Dr. Vinko Bandelj: »Meduzo, ki jo vsi poznamo in jo v morju zlahka prepoznamo, je v resnici le spolna faza morskega organizma, ki se v primarni fazi pojavlja v obliki polipa. Polipi živijo na skalah in ob infrastrukturah, ki jih je zgradil človek, na primer ob pomolih. V zadnjih desetletjih smo ljudje zgradili veliko novih pomolov in posledično omogočili polipom, da lahko živijo in se razmnožujejo v zanje ugodnem okolju. V Kopru so na primer na senčni strani pomola opazili veliko število omenjenih organizmov. Ker pa jih s težavo vidimo, se ne zavedamo, da jih je tako veliko tudi v našem zalivu. Obenem je za širjenje meduz kriv tudi prekomeren ribolov, ki je ustvaril meduzam pogoje, da so ob iskanju hranilnih snovi postale bolj kompetitivne napram ribjim plenilcem. Ker smo polovili zelo veliko število ribjih plenilcev in jih je torej v morju manj, meduze lažje dobijo hrano. Poleg tega se v primerjavi z drugimi morskimi organizmi lažje razmnožujejo. Kot omenjeno, imajo meduze zapleten življenski ciklus, njihov pojav bo seveda treba še dodatno preučiti. Najlažje preživijo v globokih vodah, večkrat pa jih morski tok zanese na obalo, kjer zaradi močnih valov poginejo. Pri nas so najbolj pogosti morski klobučki in uhapi klobučnjaki, ki so vrste meduz. Dejstvo, da jih je na naši obali toliko, ni novost, saj so bile meduze tudi v osemdesetih letih zelo razširjene v Jadranskem morju«.

 

Katera podjetja so posebno neprijazna do morskega okolja?

Dr. Vinko Bandelj: »Dandanes so velika podjetja precej spoštljiva do našega morja, saj upoštevajo predpise, ki jih je država izdala, da bi zaščitila morsko okolje. Res pa je, da se v naš zaliv iz rudnika v Idriji izlivajo delci živega srebra. Iz reke Idrijce, ki se izliva v Sočo in nato v morje, pritečejo ostanki omenjene kovine, ki je škodljiva. Prav zaradi tega svetujejo, da se ne prekomerno hranimo z ribami, ki so jih ulovili v našem zalivu. To ne pomeni, da naše ribe niso kakovostne in da jih ne smemo uživati, ampak da ne smemo pretiravati, saj bi lahko vsebovale sledi živega srebra. Če se povrnemo k podjetjem, mislim, da sta Štivanska papirnica in ladjedelnica Fincantieri prijazni do morja in ga spoštujeta. Več težav smo v preteklosti imeli s Škedenjsko železarno, saj je morsko dno, kjer so se izlivali odpadki iz železarne, onesnaženo. Gre za lokalen, ne pa za hujši problem«.

Je ladijski promet v tržaškem pristanišču nevaren za naše morje?

Dr. Vinko Bandelj: »Vse ladje, ki priplujejo v naš zaliv, spoštujejo predpise in ne predstavljajo hujšega problema. Tudi družba Costa Crociere, ki s svojimi ladjami za križarjenje že dve leti prihaja v tržaško pristanišče, je spoštljiva do morja in upošteva  veljavne predpise. Večji problem je morski promet, saj je tveganje nesreč na morju kar visoko. Vsi se spominjamo križarke Coste Concordie, ki je bila pred nekaj leti udeležena v hujši nesreči zaradi zgrešenih odločitev njenega kapitana. Res je, da je spuščanje goriva v morje nevarno, k sreči pa je kontrolirano, saj redno monitoriramo kakovost morske vode«.

Kakšna prihodnost se obeta Jadranskemu morju?

Dr. Tamara Cibic: »Onesnaževanje morja je hud problem. Vsakdo izmed nas lahko nekaj naredi, da ga čim bolj omejimo, začenši z domačimi opravili. Pomembno je, da perila ne peremo prekomerno in da ne kupujemo tekstilov, ki imajo sintetična vlakna, saj ko jih peremo, spuščajo mikroplastične snovi, ki se izlivajo v morje in so zanj škodljive. Prihodnost našega morja je torej odvisna tudi od nas. Ne smemo ga izčrpavati in paziti moramo, da mu čim manj škodimo. Morje je treba spoštovati in ga varovati. Če bomo to počeli, bo dobro za morje in za nas.

Dr. Vinko Bandelj: »Naše morje je deležno velikih sprememb, ki jih ne moremo popolnoma nadzirati. Težave, kot je oligotrofizacija morja, se pravi pomanjkanje hranilnih snovi, moramo še dodatno raziskati. Morda bo v prihodnosti prišlo do ravnovesja, naše morje pa bo seveda različno od tega, kakršnega danes poznamo. Danes so skoraj vsi primerki avtohtonih makroalg izginili, širijo pa se druge invazivne vrste, ki so posledica podnebnih sprememb in pomorskega prometa. Kljub temu, da spremembe skušamo raziskati, je to včasih prepozno, saj so se že tako razširile, da se ne moremo vrniti nazaj v začetno fazo. Rešitve obstajajo, ne vemo pa, v kolikšni meri so lahko učinkovite«.

 

Prejšnji članekElektrifikacija slovenskega voznega parka
Naslednji članekNajvečja pri nas, ubija jo pa elektrika