Podzemni svet, ki se ponaša s številnimi jamami, predstavlja naravno bogastvo Slovenije, zato so podatki o njihovi onesnaženosti zaskrbljujoči. Najbolj očiten je vizualni problem, med raziskovalci in jamarji pa se širijo skrbi o vplivu onesnaženih jam na kakovost kraških podzemnih voda, ki predstavljajo vir pitne vode. Tako ljudje, ki v jame odlagajo smeti, nevarne snovi, klavniške odpadke itd. škodujejo naravnemu okolju, občutljivim živalskim vrstam in nenazadnje sami sebi. Zaradi kombinacije zakraselosti in velike razširjenosti naselij na krasu je največ onesnaženih jam na Kočevskem, Primorskem, Notranjskem in Dolenjskem.
S problemom onesnaženosti slovenskih jam se med drugim profesionalno ukvarjajo raziskovalci z oddelka za varstvo okolja v okviru Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, med katerimi je ključen dr. Jure Tičar, raziskovalec krasoslovja, geomorfologije in speleologije ter jamar v številnih odpravah in vodja Službe za varstvo jam v Jamarski zvezi Slovenije.
Onesnaženih že približno 20 odstotkov slovenskih jam
Strokovnjaki trenutno med onesnažene prištevajo približno petino slovenskih jam. »Glede na to, da je trenutno registriranih 14.695 jam, predvidevamo, da je onesnaženih skoraj 3000 jam (2939: z ekstrapolacijo na celoten vzorec registriranih jam). Vendar se delež onesnaženih jam med posameznimi pokrajinami v Sloveniji močno razlikuje. Tako je na primer v Julijskih Alpah onesnaženih “zgolj” 6,3 % jam, medtem ko je na primer v Ložniškem in Hudinjskem gričevju onesnaženih kar 57,5 % vseh registriranih jam,« poudarja dr. Tičar. Najbolj na udaru so predvsem lahko dostopne jame ob naseljih in cestah.
»V okviru ciljnega raziskovalnega projekta si trenutno prizadevamo urediti popis stanja jam na ravni celotne Slovenije,« še izpostavlja dr. Tičar, projekt pa bi predstavljal prvo nacionalno bazo o stanju jam na svetu.
Onesnaženost jam vpliva na onesnaženost voda
Neposredne povezave vpliva onesnaženosti na okolje še niso podrobneje raziskane, a strokovnjaki na podlagi delovanja kraškega geomorfnega sistema sklepajo, da onesnaženost jam vpliva na onesnaženost kraških podzemnih voda in izvorov rek. Tako je na primer, po podatkih poročila o kemijskem stanju podzemne vode v Sloveniji, ki ga je septembra 2021 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, kraški izvir reke Krke v Krški jami znan po onesnaženju s farmacevtskimi proizvodi. V njem je namreč mogoče najti več vrst ostankov zdravil.
»Lastnosti pretakanja voda v krasu pogojujejo hiter dotok onesnažil do podzemne vode in izvirov, ki so lahko s podzemnimi kraškimi tokovi prenesena na velike razdalje. Zmožnost učinkovitega čiščenja in filtracije vode zmanjšuje tudi tanka plast prsti oziroma njena odsotnost,« razlaga dr. Tičar in dodaja, da hitro prehajanje vode skozi kraške hidrološke cone, posledična kratka interakcija s kamninsko podlago in omejeni biotski dejavniki kraškemu vodonosniku onemogočajo zadostno mikrobiološko in kemično razgradnjo onesnažil.
Znanstveni članek Trajnost podzemne vode, objavljen na ScienceDirect, vodilnem svetovnem viru za znanstvene, tehnične in medicinske raziskave, označuje, da kraški vodonosniki v svetovnem merilu zagotavljajo med 20 in 25 odstotkov vse pitne vode za prebivalstvo. Raziskava za opredelitev onesnaženosti podzemnih jam na ravni Slovenije, njihovo prednostno sanacijo ter monitoring stanja jam, ki jo vodi dr. Tičar pa navaja, da kraški vodonosniki v Sloveniji zagotavljajo kar 43 odstotkov pitne vode.
Vzrokov za onesnaženost je več
Pomanjkanje organiziranega odvoza odpadkov in razvoj družbe po II. svetovni vojni sta glavna vzroka za onesnaženost slovenskih jam. Dr. Mitja Prelovšek, raziskovalec kraških terenov, karbonatne geokemije in speleologije na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU poudarja, da se je v bolj onesnažene jame, npr. Ravnico v Občini Pivka, odpadke vozilo iz širšega zaledja, kar je tudi razlog za tako velike količine. Poudarja pa, da količine odpadkov v slovenskih jamah zelo variirajo, »od posamičnih odpadkov do več kot 1.000 m3. Ocenjuje se, da je jam z več kot 100 m3 odpadkov v Sloveniji okoli deset. Največkrat gre za nekdanja vaška smetišča pred organiziranim odvozom odpadkov na odlagališča. Količina svežih odpadkov se zaradi organiziranega odvoza zmanjšuje, še vedno pa sta v okolici podeželja problem mrhovina in kosovni odpadki.« Po letu 1990 se je zaradi večje ekološke ozaveščenosti in ureditve odvoza onesnaževanje jam zmanjšalo, o popolnem izkoreninjenju onesnaževanja slovenskih jam pa ne moremo govoriti.
V nekaterih primerih se je v jame kar odvažalo odpadke z industrije, »pri čemer je bil povzročitelj, če je bilo teh odpadkov veliko, znan. Takšne jame so praviloma najbolj onesnažene, vsebujejo pa tudi največ nevarnih odpadkov. Če pa so nevarni odpadki zasuti, se na kraškem izviru izredno težko ugotovi, od kod onesnaženje izhaja, saj je potencialnih virov praviloma več sto,« še opozarja Dr. Prelovšek.
Sanacija slovenskih jam ni enostavna
Eden izmed glavnih ciljev raziskave za opredelitev onesnaženosti podzemnih jam na ravni Slovenije je priprava načrta prednostne sanacije slovenskih jam, pri čemer bo razvit tudi protokol, ki bo izvajalce usmerjal k sistematičnemu pristopu reševanja problematike na terenu. Za sanacijo jam, ki jo izvajajo jamarji, pa je potrebna lahka dostopnost. Dr. Tičar tako v svojem doktorskem delu izpostavlja, da je v določenih slovenskih jamah sanacija zaradi oddaljenosti in odročnosti jame močno otežena, za primer pa navaja jame v Triglavskem narodnem parku.
»Sanacija slovenskih jam poteka že vse od 80. let 20. stoletja dalje s strani jamarskih društev, ki prostovoljno čistijo nelegalna odlagališča odpadkov iz jam,« pravi dr. Tičar. Zaradi težke organizacije čistilnih akcij in pomanjkanja finančnih sredstev ter kadra so praviloma sanirane onesnažene jame, ki vsebujejo do 10 m3 odpadkov. Obsežnejše čistilne akcije jam in brezen, ki potekajo na ravni države ali v okviru posameznih projektov pa so praviloma redkejše, izvedejo jih med 10 in 20 na leto. Nedavni primer je sanacija jame Ravnica pri vasi Juršče v Občini Pivka, ki predstavlja najbolj onesnaženo slovensko jamo, v njej pa se je pred dobrim mesecem začelo čiščenje. Za sanacijo je poskrbela Občina Pivka z najetjem podjetja za gospodarjenje z odpadki, župan Občine Pivka Robert Smrdelj pa je v pogovoru za STA nedavno izjavil, da količino odpadkov v jami Ravnica ocenjujejo na 4000 m3.
K čistoči slovenskih jam prispeva tudi država
Dr. Tičar v svojem doktorskem delu navaja, da so imele slovenske jame v 20. stoletju zagotovljeno nizko mero zaščite. Pravno in zakonodajno opredeljena zaščita jam se je začela šele leta 2004 z Zakonom o varstvu podzemnih jam. »Vse kraške jame v Sloveniji so zaščitene z Zakonom o varstvu podzemnih jam (ZVPJ), ter so kot takšne opredeljene kot naravne vrednote državnega pomena ter v lastništvu države. ZVPJ predstavlja edinstveno pravno ureditev na področju varovanja podzemnih jam v svetovnem merilu, ki ureja tudi področje varovanja, skrbništva, organiziranega vodenja ter neposrednega varstva jam,« poudarja dr. Tičar.
- točka 23. člena Zakona o varstvu podzemnih jam (2004) navaja, da se za čezmerno obremenitev jame šteje vsako onesnaženje, »ki spreminja naravne lastnosti jame, in poškodovanje jame, ki je storjeno v nasprotju z določili tega zakona,« 2. točka pa dodaja, da je povzročitelj kazensko in odškodninsko odgovoren.
- točka 18. člena Zakona o varstvu podzemnih jam (2004) prepoveduje skladiščiti ali odlagati predmete, snovi ali odpadke, 13. točka prepoveduje karkoli puščati v jami, 16. točka pa prepoveduje uničevanje, poškodovanje ali odstranjevanje jamskega inventarja.
»Država oz. Ministrstvo za naravne vire in prostor, ki je neposredni skrbnik zakona k urejanju problematike prispeva preko spremljanja ravni onesnaženosti jam. S posameznimi financiranji je v preteklosti že podprlo nekatera večja čiščenja jam, vendar do sistemske ureditve čiščenja in financiranja čiščenja jam še ni prišlo,« zaključi dr. Tičar.
