Pomlad marsikdo povezuje s pticami, saj nekatere izmed njih prištevamo med znanilke tega letnega časa. Za Slovence je 12. dan prvega spomladanskega meseca, ko praznujemo gregorjevo, celo dan, na katerega naj bi se po ljudskem izročilu ptički ženili. A neba ne preletavajo zgolj ptice, ki naznanjajo prihod obdobja med zimo in poletjem. Zato je prav, da pozornost namenimo tudi pernatim živalim, ob pogledu na katere praviloma ne pomislimo na pomlad.
Kaj je skupnega močvirskemu lunju, brkatemu seru ter rjavemu in egiptovskemu jastrebu? Populacija prvega je v 50. letih še gnezdila na Ljubljanskem barju; danes Slovenijo le preleti v času selitve. Drugega je bilo v naših krajih, sodeč po omembah Janeza Vajkarda Valvasorja, mogoče opaziti v 17. stoletju.
Tretji, rjavi jastreb, je v 19. stoletju gnezdil po Panonski nižini – zadnjega so pri nas ustrelili leta 1878 pri Velikih Laščah. Egiptovskega jastreba, ki so ga renesančni avtorji opisovali kot mestno ptico, pa v Sloveniji nismo opazili že več kot stoletje.
Ptice, katerih zgodovino je predstavil doc. dr. Al Vrezec, znanstveni svetnik na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB) in muzejski svetovalec v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, torej povezuje, da so območje naše države nekoč poseljevale, z leti pa so z njega praktično izginile. Obstaja pa še ena lastnost, ki jih druži – vse so ujede.
»Ujede so red plenilskih ptic. Vanj uvrščamo pretežno velike dnevne plenilske ptice – orle, kragulje, skobce, kanje in lunje ter mrhovinarje, kot so jastrebi in seri,« je pojasnil znanstveni svetnik NIB-ja.
Dodal je, da so v skupino plenilskih ptic včasih spadali še sokoli. Danes so ti poseben red, kajti izkazalo se je, da so bolj kot ujedam sorodni papigam in pevkam. Kot red, ki je po sorodnosti blizu ujedam, je omenil sove – nočne ptice roparice.
Ptice roparice so ekološka oznaka za plenilske ptice. Mednje uvrščamo »ujede, sove in sokole. Nekateri pa k njim prištevajo tudi srakoperje, plenilske ptice pevke«, je razložil.
»Za ujede in druge ptice roparice so značilne močne noge z dolgimi kremplji. Ti so po navadi dodatno opremljeni z ostrim grebenom, saj ptice roparice s kremplji ubijejo plen. Zakrivljen kljun jim služi za razkosanje ulova, imajo pa tudi oster vid in sluh,« je značilnosti ujed opisal Vrezec.
Večine ujed pri nas ne spremljamo sistematično
Na Evropskem rdečem seznamu ptic iz leta 2021 so roparice (k tem, kot rečeno, med drugim štejemo ujede) označili za ene najbolj ogroženih ptičjih vrst. Po podatki seznama se je v Evropi z upadanjem populacije predlani soočalo 25 odstotkov ptic roparic, znotraj Evropske unije pa več kot 30 odstotkov.
Po Vrežčevih besedah je v Sloveniji trend za mnoge ujede trenutno nasproten tistemu, prikazanemu na seznamu: »Populacije nekaterih, denimo orla belorepca, se celo povečujejo, predvsem zaradi doslednejše zaščite ptic in zmanjšanja uporabe okolju škodljivih snovi.«
Vendarle pa stanje ni spodbudno pri vseh. Doktor bioloških znanosti in docent zoologije je opozoril, da se »z velikim upadom sooča populacija sršenarja«. Zanj naj bi bilo krivo živahno pobijanje, ki je v obdobju selitve sršenarjev prisotno zlasti na sredozemskih otokih. Prav tako je izpostavil upad malega klinkača. Za njegovo edino znano slovensko gnezdišče je veljal Krakovski gozd. V njem je verjetno zadnjič gnezdil leta 2008.
Vendar to, ali je stanje posameznih vrst ptic ugodno ali ne, kaj jih čaka v prihodnosti in kako so ogrožene, lahko presodimo šele z izvedbo monitoringa, tj. spremljanja.
»Z dobro zastavljenimi programi monitoringa, ki niso usmerjeni zgolj v štetje, lahko ugotavljamo vzroke ogroženosti, ključne za upravljanje z vrstami. Takrat lahko zanje res nekaj naredimo in jih ohranimo. Drugače je to težko,« je povedal Vrezec.
Ob tem je pripomnil, da so monitoringi zaradi svoje dolgotrajnosti in obsežnosti sicer dragi, njihovi podatki pa pomanjkljivi. Sam je leta 2012 v pregledu monitoringa ptic roparic v Sloveniji ugotovili, da se je takrat na nacionalni ravni izvajal monitoring 15 odstotkov vrst. Preostale so spremljali bolj ali manj lokalno.
»Po tedanjih podatkih ste se od ujed spremljali populaciji planinskega orla in malega klinkača. Intenzivnost monitoringa prvega ni znana, drugega pa se večinoma ne spremlja več,« je dejal in dodal, da se ostale ujede pri nas spremlja s splošnimi monitoringi, pri katerih v poštev pridejo samo pogoste vrste, oziroma se jih ne spremlja.
Poudaril je, da se v Sloveniji ujed, razen tistih, ki se jeseni selijo čez gorske prelaze, ne spremlja sistematično. Slabo razvit monitoring ujed in precej boljše spremljanje nočnih sov je opredelil kot posebnost, s katero Slovenija odstopa od povprečja, značilnega za večino Evrope.
Velike plenilske ptice večajo biotsko raznovrstnost
Ujede pa niso le predmet spremljanja, temveč so tudi orodje zanj. So namreč, tako Vrezec, zelo pomembni kazalci stanja okolja. V raziskavi o kemijskem monitoringu z roparicami, objavljeni leta 2020, je navedeno, da ima spremljanje onesnažil (okolju škodljivih snovi) v okolju s pomočjo roparic dolgo zgodovino.
Znano je, da lahko zagotovi vpogled v širše okolijsko zdravje, opozarja na morebitno izpostavljenost ljudi onesnažilom in njihove učinke na zdravje. Avtorji raziskave so med drugim ugotovili, da je zlati orel najboljši nadzornik količine svinca v okolju, severni jastreb pa živega srebra.
»Onesnažila, ki jih ujede zaužijejo prek plena, na primer težke kovine, se kopičijo v njihovih tkivih. Ker so topna v maščobah, lahko prodrejo v celico, pri čemer učinkujejo kot strup. Ujede lahko zaradi tega poginejo ali imajo motnje v razmnoževanju, ki se odražajo predvsem pri tvorbi jajc,« je pojasnil Vrezec.
Poleg tega se po njegovih navedbah v populacijah ujed, ki sodijo v vrh prehranjevalne verige, odseva dogajanje na nižjih prehranskih ravneh, kjer smo priča dramatičnim spremembam. Regulacija populacij plenilcev namreč poteka po sistemu od spodaj navzgor.
»Populacije ujed določa številnost njihovega plena. S povečevanjem miši, denimo, se povečuje število določenih ujed, kar pa lahko negativno vpliva na nekatere druge – manj številčne in bolj ogrožene – organizme v ekosistemu,« je omenjeni sistem obrazložil Vrezec.
Ocenil je, da sicer težko govorimo o negativnem vplivu ujed na okolje. Če kaj, je biotska pestrost na območjih velikih plenilskih ptic večja kot drugod: »S plenjenjem najštevilčnejšega plena ujeda kot plenilec zmanjšuje njegovo tekmovalnost proti ostalim ekosistemskim vrstam.«
Tako pride do sobivanja ob prisotnosti plenilca, ki preprečuje prevlado posamezne vrste in zmanjšanje biotske raznovrstnosti. Opažamo pa, je v nedavnem intervjuju za Delo dejal naš sogovornik, da vedno več plenilcev, tudi ptičjih, prihaja v urbana središča.
To pa še ne pomeni, da se vse ujede urbanizaciji prilagajajo. To počneta, je objasnil, »skobec in kragulj, veliki orli in jastrebi pa se mest izogibajo«. V nadaljevanju je povedal, da vse vrste ujed ne morejo postati naši sopotniki, nekatere od njih pa bi nas v mestih nujno morale spremljati.
»Če bi povprečnega meščana vprašali, kaj ga v mestu moti, bi gotovo rekel, da golobi in vrane. Na podgane, ki jih je v Ljubljani vedno več in so povrhu vsega še nevarne prenašalke bolezni, pa bil pozabil,« pravi Vrezec.
Število vseh naštetih živali se v mestih, mladih ekosistemih, povečuje tudi zaradi odsotnosti plenilcev. Posledično v njih ni ravnovesja. Z ukrepi, kot so pobiranje jajc, uničevanje gnezd in zvočno plašenje, ga skuša vzpostavljati človek, a neuspešno.
Razmere bodo spremenile »šele naselitve velike uharice, sokola selca ali kragulja. Ljudje pa bomo morali sprejeti, da narava s svojimi zakonitostmi prodira v urbana središča,« je bil jasen doc. dr. Al Vrezec, ki meni, da si mesta z naravo moramo deliti, če ne želimo, da jih preplavijo določena bitja.
Lanska raziskava turškega in ameriških raziskovalcev je pokazala, da so ptice roparice prisotne v mestnih središčih po vsem svetu. Po ugotovitvah raziskave v mestih naletimo na različne roparice, najpogosteje na rodove sokolov.
Mesta pa, tako kot izvenmestna področja, za roparice in s tem ujede niso le zakladnica hrane, pač pa tudi območja nevarnosti.
Papigovka – bolezen ptic in ljudi
Veterinar na kliniki za ptice, male sesalce in plazilce ljubljanske veterinarske fakultete, na kateri tudi poučuje kot izredni profesor, dr. Joško Račnik, je dejal, da so najpogostejše poškodbe ujed »različne rane, podplutbe, zlomi kosti, nog, peruti in kljuna ter ožganine, ki so posledica električnega udara«.
Pojasnil je, da do navedenih poškodb pogosto pride zaradi naletov ptic ob vozila, v stene in steklene površine stavb ali druge ovire, ki so na poti njihovega leta.
Poškodb, ki jih ujede utrpijo zaradi človeškega posega v njihov naravni habitat, je, po besedah veterinarja, nekaj: »Z natančnim kliničnim pregledom in rentgensko sliko občasno ugotovimo, da so različne vrste zaščitenih ptic, med katerimi so tudi ujede, žrtev nezakonite ustrelitve s strelnim orožjem.«
Ujede pa lahko tudi zbolijo. Račnik je kot ena od najpogostejših virusov, ki jih lahko doletita, izpostavil virus bolezni Zahodnega Nila in virus Usutu. Po podatkih Inštituta za mikrobiologijo in parazitologijo veterinarske fakultete v Ljubljani so prostoživeče ptice njuni naravni gostitelji, prenašajo pa ju komarji iz rodu, prisotnem tudi v Sloveniji. Navedel je še podtip virusa visoko patogene aviarne influence, bolj znane pod imenom ptičja gripa.
Kar zadeva prenos bolezni z ljudi na ujede in obratno, se ujede lahko okužijo z bakterijo vrste Chlamydia psittaci, pravi Račnik. Ta povzroča t. i. papigovko, blago bolezen ali pljučnico, za katero lahko zbolimo tudi ljudje.
»Nevarnost prenosa bolezni z ujede na človeka in obratno ni velika, a sta previdnost in uporaba zaščitne opreme pri rokovanju z ujedami ter razkuževanje rok po njem vedno potrebna,« je opomnil veterinar.
Obeti za ptice na vrhu skrhanih ekosistemov različni
Izumrle vrste. Spremljana bitja, ki so hkrati uporabna za spremljanje okolja. Vzdrževalke biotske raznovrstnosti, ki so rešitev za uravnovešenje urbanih ekosistemov. Žrtve nezakonitega lova in bolezni. Vse to in še več so ujede, zato ni odveč razglabljati o tem, kaj jih čaka v bodoče.
Docent dr. Al Vrezec svari, da bodo selivke med njimi ob odsotnosti bistvenih mednarodnih dogovorov in ukrepov zanesljivo izumrle. Še posebej tiste, ki živijo na mokriščih in traviščih, ogroža povečana urbanizacija, vsem pa pretijo bolezni in pandemije.
»Varstvo narave in ohranjanje biodiverzitete postaja vedno bolj zapleteno in zahtevno, zlasti pa drago. Na to smo naravovarstveniki družbo in politiko opozarjali že pred desetletji,« je poudaril.
Žal pa se, ugotavlja Vrezec, neupoštevanje predčasnih opozoril stroke in znanosti danes udejanja v skrhanih ekosistemih. In na vrhu teh so tudi ujede.
