Stojim v vrsti pred majhnim prodajnim mestom v splitski trajektni luki. Nad njim je napis Jadrolinija. Pred menoj stojita mama in hči, ki se vneto prepirata, slišim avtomobile in nerazločno govorjenje tistih, ki hitijo na trajekt. Čeprav je ura šele osem, je trajektna luka popolnoma prebujena. Kupim povratno karto do Hvara in se v zadnjih minutah vkrcam. Čeprav sem pričakovala, da bo trajekt relativno prazen, je na moje začudenje notranji prostor popolnoma zaseden. Sedem na palubo, saj je ozračje kljub oblačnosti prijetno toplo, in začutim, da smo izpluli.
Hrvaški otoki so priljubljena destinacija za turiste z vseh koncev sveta. Sinje modra voda, vonj borovcev, zvok škržatov in pripekanje poletnega sonca so le nekateri izmed razlogov za preživljanje letnega oddiha na jugu Dalmacije. Turistična sezona traja od začetka maja pa vse do konca septembra, mrgolenje turistov pa julija in avgusta doseže svoj vrhunec. Čeprav so hrvaški otoki v tem času polni življenja, pa naj bi se od oktobra do aprila ovili v tančico osamljenosti. Vsaj tako pravijo.
Med najlepšimi in najbolj obiskanimi otoki je vsekakor Hvar, najbolj sončen in najdaljši otok v Jadranskem morju, poznan po kristalno bistri vodi, slikovitih plažah in ljubeznivosti domačinov. Njegovi prebivalci pridelujejo vino ter oljčno in sivkino olje, v največji meri pa se seveda ukvarjajo s turizmom. Posebej priljubljena turistična destinacija je Stari Grad, najstarejše mesto na otoku Hvar, trajekt iz Splita pa potrebuje točno dve uri, da pogled na pristaniško mesto zamenja s pogledom na nedotaknjeno hvarsko naravo.
Zvok valov in vonj borovcev spominjata na poletje
Ko se izkrcam s trajekta, ugotovim, da me od Starega Grada ločita dva kilometra. Sprva pomislim, da bi poklicala taksi, a se odločim, da se bom sprehodila. Že po nekaj metrih hoje sem zadovoljna s svojo odločitvijo, saj me pot vodi po mirni sprehajalni stezi, ki jo od morja ločijo borovci. Sliši se zvok valov, vonjajo se borovci, tu in tam pa srečam mimoidoče, ki se odpravljajo proti mestu ali pa nabirajo šparglje, ki rastejo ob poti. Hodim slabe pol ure, ko v daljavi zagledam zaliv, ki ga obkroža mesto, obsijano s pomladanskim soncem.
V Starem Gradu v glavnem domačini in delavci
Odločim se, da je čas za kavo in zavijem v prvo odprto kavarno, ki se nahaja tik ob morju. Kavarna je del kamnite stavbe, ki jo podpirajo mogočni stebri, v stavbi pa se poleg kavarne nahaja tudi mestna knjižnica in čitalnica. Natakarica mi postreže s kapučinom in vprašam jo, ali je v bližini kakšna dobra gostilna. Nasmehne se in hudomušno odgovori: »V Starem Gradu? Ne bi rekla. Trenutno sta odprti samo dve gostilni. Picerija Marko in gostilna Kod Damira.« Ime ji je Luce in pravi, da je rojena na Hvaru. Nekaj miz je zasedenih, a Luce nima veliko dela. »Počasi bodo začeli prihajati turisti, v sredini aprila, morda proti začetku maja, ampak zaenkrat so v mestu samo domačini, tujci še niso prišli, če odštejem delavce,« prijazno pove. Pogled z morja obrnem proti mestu in v daljavi zagledam bagre in delavce, ki obnavljajo rivo in mesto pripravljajo na sezono.
Ko zapustim kavarno, se odpravim proti samemu središču. Sonce močno pripeka in kmalu obžalujem, da sem si oblekla dolge rokave – čeprav je marec, se v zraku čuti poletje. Bolj kot se približuje mesto, intenzivneje slišim zvoke bagrov. Del poti je popolnoma zaprt, pešci pa lahko pridejo mimo gradbišča le po ozkem pasu ob morju, ki je prekrit z umazano vodo. Namrdnem se, ko opazim, da jo s poti odstranjujejo kar v morje, ki je obarvano v rjavo.
Središče mesteca priča o njegovi starosti
Zavijem desno in znajdem se na glavnem trgu, osrednjem delu mesta. Opazim ljudi, ki sedijo na kavi in se pogovarjajo. Trg je majhen in na levi strani takoj zagledam napis Kod Damira. Pogledam jedilnik, ki ponuja domačo morsko hrano in odločim se, da se bom vrnila po ogledu mesta. Sprehajam se mimo cvetličarne in majhne trgovine, ki ponuja otoške izdelke. Zagledam sivkino milo, stekleničke z oljčnim oljem, posodice z rožmarinom in druge produkte, značilne za mediteransko podnebje. Uličice so prazne, tu in tam se sprehodi mimo kakšen starejši gospod, ki prijazno pozdravi. Kamnitost tal in hiš priča o starosti mesta. Ponekod je na zunanjosti hiš mogoče opaziti vlago, a v glavnem so stavbe, kljub starosti, dobro ohranjene. Vsa vhodna vrata, mimo katerih se sprehajam, so lesena, pobarvana v temno zeleno ali svetlo modro barvo, z njimi pa se skladajo tudi okenska polkna. Pomislim, da me mesto spominja na labirint, uličice so zavite in čeprav je vsaka posebna na svoj način, so si med seboj zelo podobne.
Od daleč zaslišim otroške glasove in kmalu prispem do dvorišča, kjer se igrajo otroci. Nekdo praznuje rojstni dan in nasmejani se podijo naokoli. Preplavi me veselje, saj je otroška igra v današnjem svetu napredne tehnologije prava redkost. Šele ko prispem do cerkve, ugotovim, zakaj so mestne uličice prazne – v cerkvi se namreč ravno zaključuje maša. Nekaj ljudi počasi odhaja, drugi pa klepetajo pred cerkvijo. Posedim na zidu pred cerkvijo in obraz nastavljam sončnim žarkom, dokler me ne ujame lakota in odpravim se nazaj do gostilnice Kod Damira.
Najboljša hrana je domača
Uspe mi ujeti še zadnjo prosto mizo v gostilni. Mlajši in starejši sedijo okoli in se na glas pogovarjajo, slišati je mogoče tudi preklinjanje. Sedem in naročim gemišt. Natakar Ante, mlad otočan, se nasmehne in pripomni, da sem se dobro odločila. Povprašam ga, kaj v tem času počnejo ljudje, ki med sezono delajo v hvarskih gostilnah. »Odidejo v Avstrijo in opravljajo sezonska dela ali pa odpotujejo v toplejše kraje,« pojasni in na vprašanje, kam se otočani najpogosteje odpravljajo na dopust, doda: »Zelo priljubljena je Španija, predvsem Kanarski otoki, zadnja leta pa se jih vse več odloča za Kubo.« Naročim domače testenine z zelenjavo in hobotnico, medtem ko čakam na hrano, pa se odpravim na stranišče. Čeprav je stranišče z vrati ločeno od umivalnika, je prostor tako majhen, da vanj ne morem vstopiti vse dokler dekle, ki si umiva roke, ne izstopi. Tudi notranjost gostilne je majhna, nad barom pa visi znak za prepoved pljuvanja po tleh. Čim se vrnem s stranišča, mi Ante prinese testenine na navadnem belem krožniku, a njihov okus odtehta izgled. Čeprav se najem do sitega, se odločim še za sladico – saj vendar pravijo, da sladica ne gre v želodec, temveč v srce. Naročim čokoladno torto s sivko, a Ante me razočara z odgovorom, da je nimajo in mi priporoči brezglutensko čokoladno torto s pomarančo. Odločim se zanjo in preseneti me, da ponujajo brezglutenske sladice, kar za otoško gostilno, še posebej edino odprto, nisem pričakovala. Zadovoljna s hrano in nizko ceno se počasi odpravim na pot proti trajektu.
Po otoku se razlega pesem
Na poti do trajektne luke iz kavarne, kjer sem se ustavila že zjutraj, zaslišim dalmatinsko pesem. Predaleč sem, da bi jo lahko prepoznala in ugotovila, kaj se dogaja, a čim se približam, vidim, da za mizo sedi mlad moški s kitaro, okolji njega pa so mladi, ki prepevajo. Po obali se razlegajo besedila Oliverja Dragojevića in dalmatinskih klap. Dovolj časa imam, da posedim in spijem pijačo. Petje ne moti nikogar, ravno nasprotno, kmalu se skupini priključijo tudi gostje lokala. Opazim, da vsi mladi nosijo enake puloverje, na katerih piše PFST, kar je kratica za Pomorsko fakulteto v Splitu. Predvidevam, da so na študijski ekskurziji. Oblečeni so v športna oblačila in izgledajo utrujeno, a srečno. Zaželim si, da bi lahko ostala ali vsaj podaljšala svoj izlet za par ur, a zadnji trajekt odpluje ob petih, zato se po poti ob morju počasi odpravim do pristanišča.
Ko prispem do trajektne luke, me že pošteno bolijo noge. Ne da bi se zavedala, sem prehodila slabih petnajst kilometrov. Sonce se počasi spušča in v zraku se občuti svežina. Čeprav je notranjost trajekta ponovno zapolnjena, najdem prosto mesto. Proti dalmatinski nagnjenosti k zamujanju, trajekt točno ob predvideni uri izpluje. Med potjo razmišljam o vsem, kar sem videla in doživela in odločim se, da bom enodnevni izlet kmalu ponovila. Morda bom raziskala kakšno drugo otoško mestece, morda pa bom šla spet v Stari Grad, katerega podoba se konec marca res ne more primerjati s svojo sezonsko različico, a mesto je marsikaj, osamljeno pa vsekakor ne.
