Slehernik, ki trenutno igra eno izmed tolikih vlog in to poskuša opravljati na čim boljši način. To je po svojih besedah Danijel Malalan, umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ko ne nastopa v vlogi voditelja teatra.
Danijel Malalan se je rodil v Trstu leta 1972 in je diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani (AGRFT), nato pa je svoj študij dopolnil na Fakulteti za management Univerze na Primorskem v Kopru (FM). Leta 1998 je prejel nagrado Zlata paličica za kolektivni igralski dosežek s predstavo Butalci. Od leta 2017 pa je umetniški vodja slovenskega tržaškega gledališča.
Po dolgotrajnem zaprtju vseh javnih in privatnih ustanov zaradi pandemije je večina kulturnih stebrov naše družbe, kot so gledališča, doživela krizo. Slovensko stalno gledališče pa si je po dveh letih krize opomoglo in uspešno deluje naprej, tako kot je v preteklosti. Njegov umetniški vodja pa trdi, da ni gledališče kot tako doživelo prave krize, saj je pandemija bila le prehodno obdobje. Človek bo vedno imel potrebo po stiku s sočlovekom, zato se bo zmeraj vračal v gledališče.
- Zakaj je gledališče eden izmed tistih prostorov, kjer se človek sooča s samim seboj?
Gledališče raziskuje in v ospredje postavlja človeka in njegovo osebnost, zato je soočanje s samim seboj neizbežno. To velja za gledališke ustvarjalce, ki v lastnih globinah iščejo po najbolj skritih kotičkih sebe, da na najboljši način ujamejo karakter vloge, ki jo igrajo. Velja pa tudi za gledalce, ki se lahko v igralskih kreacijah poistovetijo, sočustvujejo, delijo podobno življenjsko zgodbo in s tem doživijo katarzo, očiščenje in mogoče razbremenitev tega, kar jih pesti, žalosti.
- Kaj pomeni biti direktor teatra v času krize gledališča?
Kriza gledališča? Ta izraz mi ni všeč in izogibam se temu, da bi ga uporabljal. Upam, da je izraz v vprašanju mišljen v širšem, globalnem kontekstu, na kar je vplivalo zaprtje javnega življenja med Covidom, in da ni samo pavšalna ocena nečesa, kar je bilo ali naj bi bilo vezano izključno na SSG. In tudi če bi tako bilo, bi se temu raje reklo prehodno obdobje. Gotovo pa ne kot neka nespametna marketinška poteza.
- Je tehnologija sovražnica ali pomočnica razvoja gledališke dejavnosti?
Tehnologija bi morala biti in tudi je, kolikor se le da, pomočnica razvoja gledališke dejavnosti. Ampak gledališče je živ organizem, ki se ga lahko doživi samo v živo, za kar je potreben čas, ki je bistveno daljši od tega, kar hipno ponujajo nove tehnologije.
- Kako skušate spet privabiti zmeraj bolj digitalizirano publiko v gledališke prostore?
Vedno se bo našlo nekaj novega, kar bo dajalo vtis, da je tisto, kar je bilo prej, že zastarelo, neuporabno, nepotrebno. A temu ni tako. To so ciklične faze, ki se v krožnem toku obračajo, včasih hitreje, nato počasneje in se spet vračajo. Pa spet in spet. Publika je živ organizem, ni skupina robotov, publika so ljudje, ki se jih ne da digitalizirati in bodo prej ali slej začutili potrebo po pristnem stiku s sočlovekom. Tudi to ponuja gledališče.
- Mladi so vedno manj zainteresirani za gledališče. Kako lahko v njih vzbudimo interes do kulture na sploh?
Na to vprašanje se odgovora še ni našlo, niti takrat, ko se ga postavi mladim.
- Katere so prednosti, katere pa šibke lastnosti slovenskega gledališča, ki deluje v geografsko italijanskem mestu?
Šibkost je v tem, da je potencialne (slovenske) publike in kritične mase (vedno) manj. Prednosti, da kljub šibkostim, to gledališče deluje na inspirativno pestrem, prepišnem območju, kar je gotovo dodana vrednost.
- Je postalo Slovensko stalno gledališče medkulturno središče tržaških stvarnosti?
Slovensko stalno gledališče oz. Kulturni dom, v katerem SSG domuje in ga upravlja, je eno izmed medkulturnih in umetniških središč tržaške stvarnosti. Dobro bi bilo, ko to bilo bolj prisotno v zavesti predvsem tistih, ki v tržaški Kulturni dom redko ali sploh ne zahajajo.
- Izobraževali ste se na AGRFT v Ljubljani. Kako bi opisali obdobje izobraževanja na omenjeni fakulteti? Vam je študij dal korenine in krila za vašo prihodnost?
Študij je bil eno izmed poglavij v življenju. Ob diplomi na AGRFT v Ljubljani sem zaključil tudi študij in diplomiral na FM v Kopru. Je pa Ljubljana gotovo drugi dom, saj je vse, kar se je tam dogajalo v času študija in kar se dogaja še zdaj, vplivalo na moj osebnostni razvoj. Brez Primorske, Krasa in morja pa ne gre. In to je privilegij.
- Kdo je Danijel Malalan, ko ne nastopa v vlogiumetniškega direktorja Slovenskega stalnega gledališča? Katere druge vloge ima v svojem vsakdanjem življenju?
Slehernik, ki trenutno igra eno izmed tolikih vlog in to poskuša opravljati na čim boljši način. Vsako živo bitje, ki se mu pravi človek, v življenju igra več vlog in jih izmenjuje glede na posamezne situacije, v katerih se znajde na dnevni bazi. Vsak dan pa naj krasijo tiste stvari, za katerimi posameznik stremi, hrepeni in ki ga osrečujejo.
- Kakšne načrte imate za prihodnjo sezono Slovenskega stalnega gledališča?
Tega se, žal, ne da razkriti na tem mestu, saj bo to storjeno ob pravem trenutku in na primernem kraju.
- Z vašim gledališčem so sodelovali mnogi znani obrazi slovenske gledališke scene, kot na primer Romeo Grebenšek, v preteklosti Miranda Caharija, Gojmir Lešnjak, Barbara Cerar in še veliko drugih. Kakšen pečat so vsi ti danes znani igralci pustiliSlovenskemu stalnemu gledališču?
Gotovo bi se našlo še veliko imen, ki so za daljši ali krajši čas oblikovali umetniško podobo SSG, ne samo v igralskem smislu, tu so še režije, scenografije, kostumografije, glasba, koreografije, lektorstvo in skrb za jezik in vsak/a je pustil/a delček sebe v tem teatru, iz katerega je nastal in nastaja pisan in raznolik mozaik umetniških stvaritev.
- Zakaj je še vedno v današnjem času pomembno, da ne zanemarimo umetnosti, oziroma drame?
Umetnost je srčika človeštva in bi morala biti, ob vodi in hrani, ki sta nujni za preživetje, dodana vrednost posameznika.
- Kakšna prihodnost se obeta gledališču nasploh? Kaj pa našim slovenskim gledališčem?
Življenje je gledališče in obratno. Rituali in obredi, ki jih (je) človek izvaja(l) od pradavnine, so (bili) gledališče. Teater, kot ga poznamo danes, sega v čas antike in če je preživelo do današnjih dni, upam, da bo tako tudi v prihodnje. Ista želja velja tudi za slovensko gledališče in za SSG.
