Regulacija vodá
Ljubljana, 18. maj 2023 – Vlada Republike Slovenije bo od Ministrstva za naravne vire in prostor kmalu prejela nov načrt za upravljanje z vodami 2023–2027. Lani in letos je bilo sprejetih več načrtov, med drugim načrt zaščite pred poplavami; letos se izteče tudi večletni načrt rabe vode za namakanje v kmetijstvu, ko bomo lahko pogledali realizacijo. Na ministrstvu zatrjujejo, da so občine dolžne zagotoviti priključek na javni vodovod s pitno vodo vsakemu gospodinjstvu .
Kmalu bo minilo dve leti, odkar so volilci na referendumu s 87 odstotki glasov proti zavrnili Spremembe in dopolnitve zakona o vodah. Referenduma se je 11. Julija 2021 udeležilo 46 odstotkov volilcev. V Sloveniji imamo že v celotnem obdobju državnosti, ko pride do vprašanja gradnje hidroelektrarn, v civilni družbi močne nasprotnike. Združujejo v Društvo za opazovanje in preučevanje rib Slovenije. Šestega maja letos smo lahko v Sobotni prilogi Dela brali članek Krešimirja Kvaternika, hrvaškega strokovnjaka za energijo, za katerega pa ne moremo trditi, da bo imel kakšen učinek na slovensko javno mnenje. Kvaternik je v članku prepričeval bralce, da je nujno izrabljati vodo v industrijske namene. Problem je predvsem, da se ekologije in turizma ni dotaknil. V Sloveniji je voda namreč pomemben adut turizmu, ki je pri nas razporejen po celotni državi, razen tam, kjer ni vode. Ravno zaradi možnosti lažje industrijske izrabe voda so bili na referendumu najmočnejši argumenti okoljevarstvenikov, ki so ostro nasprotovali zakonu, ki bi olajšal pridobivanje dovoljenj za velike gradnje na rekah. V Sloveniji je namreč civilna družba močno odklonilna do velikih posegov v vode. Hrvaški strokovnjaki lahko gledajo na te zadeve drugače, ker imajo na voljo več prostora. Gostota prebivalstva je na Hrvaškem (74 preb./km2) veliko nižja kot v Sloveniji (104 preb./km2). To pa pomeni, da imajo na voljo več prostora, v Sloveniji pa moramo biti s tem bolj skrbni. O tem smo se pogovorili še s hrvaško biologinjo Geo Anić, ki nam je razložila katastrofalne posledice poskusov, da bi reke umestili v betonske kalupe. To so naši jugovzhodni sosedje namreč storili, kot pravi Anić pa “ima naravna struga reke na dnu prod in tudi ko reka na površini presahne, podtalnica pod prodom še naprej teče in napaja spodnje plasti zemljine in vodnjake. S tem, ko reko spravimo v beton, se to ekološko ravnovesje poruši in reka na betonskem dnu izhlapi, podtalnice pa ni napojila.” Razliko med odnosom do vode med Slovenijo in Hrvaško jasno vidimo že, če se v Zagrebu sprehodimo do Save. O tem, kako lahko gospodarimo z vodami na bolj sonaraven način, morebiti brez betoniranja, smo povprašali Roberta Grnjaka iz Ministrstva za naravne vire in prostor Republike Slovenije.
Zakon o vodi, ki je predvideval enostavnejše gradbene posege na vodah, so volilci zavrnili s 87 % glasov proti
Če bi bil referendum sprejet, bi danes imeli po celi državi mnoga gradbišča za nove hidroelektrarne, kar bi zmanjšalo plovnost in otežilo športne aktivnosti ter turistom kalilo užitek. Ta nam je razložil, da lahko že po obstoječem Zakonu o vodah, ki velja od avgusta 2002 država celovito upravlja z morjem, celinskimi in podzemnimi vodami. Cilj upravljanja z vodami je po njegovih besedah spodbujanje različnih oblik trajnostne rabe ob upoštevanju dolgoročne kakovosti vode, pri čemer je treba po novem upoštevati vpliv podnebnih sprememb. Načrti za energetsko izrabo izpred desetletij tako danes morda niso več primerni. Letos je bil sprejet načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti 2023–2027. Posodobili so nabor območij, ki so poplavno ogrožena, dodali 21 novih območij poplavne ogroženosti na predlog ministrstva ter 12 dodatnih območij na predlog lokalnih skupnosti. Urejanje voda pa ni pomembno le zaradi zagotavljanja poplavne varnosti, temveč tudi za zagotavljanje požarne varnosti za zajem požarne vode za gašenje. Po Grnjakovih besedah moramo zagotavljati tudi akumulacijo vode za te namene, pri čemer poudarja, da je vedno smiselno, da so akumulacije večnamenske, torej da bi imele hkrati najmanj štiri namene: namakanje za kmetijstvo, zmanjševanje poplavne ogroženosti, proizvodnjo energije in turizem, hkrati pa bi bila takšna zajetja v primeru naravnih nesreč na voljo za gašenje.
Pri slednjem gre za vprašanje organizacijskih aktivnosti v primeru nesreč, ki pa je, kot pravi Robert Grnjak, v pristojnosti Ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Kako se to organizira, pa je opredeljeno v državnegem načrtu zaščite in reševanja, podrobneje opredeljeno v regijskih načrtih ter na lokalni ravni še v občinskih načrtih zaščite in reševanja. Akumulacije z izključnim namenom zajema gasilne vode bi bile negospodarne investicije, saj so stroški gradnje in vzdrževanja visoki. Tako bi bil za načrtovanje takšnih zajetij nujen namen še najmanj za kmetijske, energetske in turistične namene. O tem bi se torej morali dogovarjati z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je pristojno za področje namakanja. Slednje je leta 2017 izdalo načrt namakanja do leta 2023. Letos je tako ravno pravo leto, da si podrobneje ogledamo, v kolikšni meri je bil načrt realiziran. Do letošnjega leta je bila tako načrtovana gradnja 9.059 hektarov namakalnih kmetijskih zemljišč. Na ministrstvu za naravne vire in prostor RS pripravljajo načrt upravljanja voda na vodnem območju Donave in Jadranskega morja za obdobje 2022–2027, ki pa še ni v celoti izdelan in ga do tega dne vlada v letu 2023 še ni obravnavala. V osnutku besedila omenjenega načrta za upravljanje smo opazili zanimivo dejstvo, da je precejšen dejavnik onesnaženja rek ribogojništvo. Državljani Slovenije tako lahko upravičeno vprašamo, s čim hranijo ribe, ki jih jemo, da presežki teh krmil predstavljajo resno tveganje za onesnaženje rek, ob katerih so ribogojnice. Gospod Grnjak z okoljskega ministrstva na to vprašanje pravi: “Gojenje vodnih organizmov lahko povzroča onesnaženje voda s hranili in biološko razgradljivimi organskimi snovmi, saj se pri hladnovodnem in toplovodnem ribogojstvu organizme dodatno hrani. Predvsem pri toplovodnem ribogojstvu ali v ribnikih, kjer voda zastaja, se odvečna hrana akumulira na dnu, kjer se razkraja. Po drugi strani metabolni izločki gojenih organizmov predstavljajo povečanje organskih snovi v vodnem okolju. Te organske snovi začnejo razgrajevati mikroorganizmi, ki za razgradnjo organskih snovi porabljajo v vodi raztopljeni kisik.«
V gojitvenih objektih zaradi izjemno velike gostote gojenih rib uporabljajo različne kemikalije za zatiranje parazitov in bolezni: dezinfekcijska sredstva, antibiotike, organofosfate ter razkužila za bazene. Kot pravi Grnjak, se presežki teh snovi, kot tudi njihovi delni razgradni produkti, z iztočno vodo iztekajo v površinske vode. »Ribogojstvo torej povzroča povečanje koncentracij omenjenih onesnaževal (hranila ter ostala sredstva) in ima zato negativen vpliv na vodne ekosisteme.«
V osnutku načrta za upravljanje z vodami, ki po naših informacijah še ni prispel na vlado, lahko preberemo še, da v Sloveniji 12 odstotkov gospodinjstev ne prejema vode iz javnega sistema vodovodov. Javnost kljub temu upravičeno pričakuje, da se v državi vzpostavijo solidarnostni sistemi, ki bi omogočali dostop do sanitarne vode iz javne službe do njihovega gospodinjstva vsem, čeprav so le-ta bolj oddaljena od občinskih središč. Robert Grnjak z okoljskega ministrstva zagotavlja, da je oskrba s pitno vodo »obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja. Za njeno izvajanje in za gradnjo infrastrukture so zadolžene občine.« Izvajanje oskrbe s pitno vodo je na voljo na vpogled v Operativnem programu oskrbe s pitno vodo za obdobje od 2022 do 2027, ki je dostopen na internetu. Torej, če vaša hiša ni priklopljena na vodovod oziroma v vašem kraju vodovod ni napeljan, lahko zgraditev od občine zahtevate, saj vam je dolžna zagotoviti priključek na vodovod. To izhaja iz zgornjega citata gospoda Grnjaka iz Ministrstva za naravne vire in prostor.
Aljaž Plos
