Ste se kdaj vprašali, kako bi izgledal svet, če bi vam vzeli vid? Medtem ko večina nas svet dojema skozi pestro paleto barv in oblik, obstaja skupnost, ki se spopada s tem izzivom na poseben način. Slepi in slabovidni ljudje ustvarjajo svojo resničnost s pomočjo drugih čutov. Lana Furlan, Lea Marušič in Jona Urbanc Znoj smo se odpravile po odgovore na vprašanja: S kakšnimi izzivi se ti ljudje spopadajo v vsakodnvnem življenju, kako poteka trening psa vodiča in kako se slepi in slabovindi otroci izobražujejo.
Irenina zgodba
59-letna Irena Temlin iz Ljubljane je že 17 let invalidsko upokojena. Pred dobrimi 18 leti je na obe očesi oslepela. Leta 1986 je namreč prišlo do hudega vnetja desnega očesa, odstopila ji je mrena, kar je na koncu privedlo do tega, da so morali oko odstraniti in ga nadomestiti s protezo. Leta 2005 se je zgodba ponovila na levem očesu. Takrat so ugotovili, da vnetje povzroča herpes. Mreno so uspeli pravočasno pričvrstiti, tako da na desnem očesu proteza ni bila potrebna. Ima tudi osebno asistentko svojo hči.
»Vsi smo potrebovali nekaj časa. Vsem je bilo hudo. Zdi se mi, da sem sama potrebovala najmanj časa. Vsi ostali več. mislim, da smo še bolj povezani. V življenju so vedno ovire. Če jih še nisi doživel, jih pa še boš.«
Kako se je spoprijela s slepoto?
»Rabiš čas, da se sprejmeš drugačnega, ampak počneš lahko iste stvari, kot si jih. Razlika je samo, da se ne vidiš. Nimam več tega zoprnega občutka, ki sem ga imela prej. Sedaj sem se privadila. Ne razmišljam o tem, ni mi nerodno. Zdi se mi, da mi je bilo, ko sem še videla, bolj nerodno.
Kako izgledam, kako bom kaj rekla. Danes povem, grem. Ne razmišljam o tem kako me drugi ocenjujejo, kako me gledajo, kaj drugi mislijo o meni. To mi ni več pomembno. Pomembna sem sama zase, za svojo družino.«
Se vam zdijo v Sloveniji dovolj dostopne vsebine tudi za slepe in slabovidne?
»Kar se knjig tiče, sem zelo zadovoljna. Poslušam lahko tudi nogometne tekme z avdio diskripcijo itd. V zdravstveni dom, knjižnico in trgovine ne grem nikoli sama, tako da za to ne vem. So pa običajno pripravljeni pomagati. V trgovini na primer prosim za nekoga, ki mi lahko pomaga izbrati stvari.«
V ustavi je zapisano, da morajo biti vsem zagotovljene enake možnosti. Kljub temu pa ima samo 6% slepih in slabovidnih redno službo. Kako je po vašem z zaposljivostjo?
»Če si prijazen bo tudi okolica do tebe prijazna.«
»Vedno cenim, da ljudje želijo pomagati. Čeprav včasih nekateri ne znajo ali pa želijo pomagati v nepravem trenutku.«
S čim vse si Irena pomaga pri vsakdanjih opravilih?
»Ko se zbudim, pritisnem na uro, ki mi pove, koliko je ura. Imam prilagojen telefon s podporo govora in prilagojen računalnik, ki govori. Imam napravo, ki mi pove, kakšne barve je perilo, ko ga dajem v stroj. Kuhinjske začimbe si označim z oznakami oziroma nalepkami. Tudi moja kuhinjska tehtnica prav tako kot večina ostalih pripomočkov govori. Sama si sicer ne morem pomagati z raznimi povečevalnimi stekli, ker ne vidim nič, je pa to lahko v pomoč nekomu, ki je močno slaboviden. Računalnik sem se naučila uporabljati kot slepa. Lahko grem na mail, včasih pa tudi kaj poiščem, na primer kakšno pot v hribe in recepte. So pa to dragi pripomočki, ker jih potrebuje manjša populacija ljudi.«
POT DO PSA VODIČA
Pes, ki pomaga slepemu, nakazuje znane in neznane poti po mestu. Pes pozna mesto oziroma proge in lahko nakaže ovire, robnike, zebre, vrata. Psi pomočniki pa niso namenjeni samo slepim osebam, izuri se jih lahko tudi, da pomagajo osebam na vozičku, diabetikom, epileptikom, avtistom. Pse pomočnike uporabljajo tudi za pomoč pri iskanju sledi glutena in ostalih alergenov v hrani, kot so na primer oreščki. V Sloveniji je trenutno 7 vaditeljev psov. Maja Golob se že 30 let ukvarja s šolanjem psov pomočnikov in psov za vodenje slepih oseb. Ne šola pa samo psov pomočnikov za slepe osebe. Je tudi prva v Sloveniji, ki je izšolala pse za pomoč diabetikom.
Kakšen je postopek za pridobitev psa vodnika?
Za psa vodnika se najprej vloži prošnja, ki jo komisija na podlagi pregleda okoliščin, v katerih bo pes prebival, potrdi ali pa tudi zavrne. Ko da komisija zeleno luč, se poišče vaditelja, ki ga izšola. To traja približno eno leto. Pes mora pred šolanjem biti star vsaj eno leto.
Kako pa poteka izbor psa, ki bo izurjen?
Seveda morajo biti psi rodovniški. Prav tako morajo biti stabilni, suvereni, vodljivi, ne smejo se prestrašiti, ne sme jih zmotiti promet. Najprimernejša pasma so zato labradorci, saj imajo vse naštete lastnosti. So prijazne, mirne, vodljive narave in tudi ubogljivi za urjenje. Veliko povpraševanja je tudi po kraljevih pudljih, ker ne puščajo dlake.
»Povezana sem z reditelji. Točno vedo, kaj iščem, jaz vem, kaj od koga lahko pričakujem. Ko grem po psa, ga preizkusim. Običajno tri tedne oziroma en mesec. Z njim preizkusim različna okolja in se potem odločim, ali gre pes v šolanje ali ne. To, da grem po psa, ne pomeni, da je odločitev končna. Če vidim, da pes ni primeren, ga zamenjam oziroma vrnem.«
Preden gre pes v šolanje, ga komisija preizkusi. Pregleda se rodovnik, cepljenja in podobno. Kastracija ni potrebna. Skratka, preglede se opravi do izpita A, ki ga ima vaditelj s psom. Sledi tritedensko uvajanje s slepo osebo in nato tudi slepa oseba opravi izpit s psom v svojem okolju.
Ceno za psa določi Zavod za slepe in slabovidne, znaša pa 12.000 evrov. Stroški so odvisni od vaditelja. Tu so seveda vštete cene hrane, veterinarski stroški in podobno. Psi so last Zavoda za zdravstveno zavarovanje, slepa oseba pa je uporabnik.
»Vsaka slepa oseba je drugačna, potreben je individualen pristop.«
Uvajanje poteka približno tri tedne. »Človek se mora navaditi, kako voditi psa, in pes se mora navaditi na novega gospodarja. Včasih pes poskuša stvari narediti po svoje, takrat mora biti oseba trdna. Če ne bomo vodili mi psa, bo pes vodil nas.« Za otroke se pse vodiče načeloma ne šola. Najmlajša oseba, za katero je Maja Golob izurila psa, je bila stara 15 let. »Nikoli nisem naletela na težave, da kdo ne bi primerno skrbel za psa. To so običajno ljudje, ki si jih želijo in vedo, v kaj se spuščajo. Seveda se morajo z odločitvijo strinjati tudi vsi ostali člani družine.«
»Aba mi sicer nakazuje ovire, orientacijske točke, zebre, stebre, robnike in podobno, pot pa moram poznati sama. Ne morem ji ukazati, naj me pelje do določene točke,” razlaga Irena.
Poti pa ni konec, ko psa oddaš. Zgodbo spremljaš tudi, ko pes spremlja slepo osebo.
Enkrat na leto se preveri uporabnika in psa. To naredi tako vaditelj kot komisija. Na centru za slepe in slabovidne se tudi enkrat letno na seminarju srečajo vsi, ki imajo pse vodnike. Tako se preverja, če pride do dodatnih težav. Uporabniki lahko zaprosijo za dodatne ure šolanja.
Slepe osebe pse običajno uporabljajo, dokler so funkcionalni. Ni določene dobe, do kdaj se jih uporablja. Pse lahko uporabniki obdržijo do konca in postanejo njegovi lastniki.
»Pes je obveznost, ti pa ogromno da. Počutiš se samostojno, svobodno, da lahko greš nekam tudi če si sam,« pravi Irena.
“Ko ima pes ovratnico je v službi.”
Ko pes nosi oprsnico, mu ne smemo posvečati pozornosti, saj bomo tako povzročili zgolj zmedo. Tudi očesni stik je lahko moteč, saj ga slepa oseba nima.
Ajda Mikolič je ena izmed redkih tiflopedagogov v Sloveniji, trenutno je zaposlena v Centru Iris. Tiflopedagog je učitelj za slepe in slabovidne in v Sloveniji jih je samo 18. Ajda se največ ukvarja s predšolskimi otroki. Ti se morajo še pred vstopom v šolo naučiti pisati in brati v pisavi za slepe – brajici. Brajevi znaki so sestavljeni iz izbočenih pik, ki tvorijo črke, števila, ločila in druge simbole. Brajeva celica pa je sestavljena iz šestih izbočenih pik, razporejenih v dva stolpca po tri pike.
Center Iris je edina izobraževalna ustanova v Sloveniji, ki je namenjena izključno slepim in slobvidnim. Center se nahaja v Ljubljani, ali zato to šolo obiskujejo le otroci iz osrednje Slovenije?
Včasih so prihajali iz cele Slovenije. Takrat smo imeli veliko več razredov. Bili smo precej bolj polni, kar nam je omogočilo, da smo imeli bolj homogene skupine. Potem pa je prišel zakon o inkluziji, ki je omogočil, da se lahko otroci šolajo najbližje šoli in najbližje svojemu domačemu naslovu. Zdaj je večina otrok pravzaprav v inkluziji, zelo malo jih pride k nam in žal pridejo samo tisti, ki v inkluziji res ne zmorejo več, tako da se zdaj še povečuje ta vrzel med razlikovanjem med našim zavodom in javno šolo.
Včasih so bili tu otroci, ki so bili samo slepi ali slabovidni, zdaj je v rednem programu ponavadi neka prehodna stopnja, lahko tudi med tem, da bodo šli v nižji izobrazbeni standard. Ti otroci imajo še neke dodatne težave, zaradi katerih niso zmogli opraviti javne šole v domačem kraju. Večinoma se vrnejo po petem razredu, ko se začne predmetna stopnja, takrat se pojavijo že večje zahteve in veliko več je snovi. Zadnja tri leta imamo največ vpisa nazaj.
“Do neke starosti se otroci niti ne zavedajo, da so drugačni, razen če izjemoma do slepote ni prišlo kasneje.”
Kako poteka izobraževanje otrok v Centru Iris?
Pomagamo si s prilagajanjem gradiv. Delovne liste pošljemo v Wordu naši službi za prilagajanje in tam pisavo spremenijo v brajico. Kasneje to natisnejo na poseben papir. Nekaterih stvari pa ni mogoče prilagoditi. Recimo primer kurenta. Otroku moramo čim bolj približati sliko, kako kurent izgleda.
Lahko naredimo tipno sliko, ampak preko tega ne spoznaš, kaj kurent je. Za to bi bila uporabna škatla, v kateri bi bili predmeti, ki jih kurent uporablja. Notri bi bil vonj ovčji koži, težek zvonec in zvočni posnetek, da se sliši, kako plešejo. Ko bi otrok to doživel, bi si lažje predstavljal kurenta. Videčim otrokom je dovolj le slika v učbeniku in dobijo predstavo, pri naših otrocih ni tako. Zelo veliko stvari je takih, da jih je nemogoče zelo enostavno prilagoditi.
“Slepi otroci nimajo občutka kako kakšen poklic izgleda, zato imamo celo polico škatel s poklici. Tako lahko otroci preko pravih pripomočkov spoznajo poklic.”
Po tem ko se predšolski otroci spoznajo z osnovnimi pojmi in poklici preko škatel, začnemo z učenje brajice. Učenje te pisave je v bistvu zelo dolg proces, ki se more začeti čimprej. Če želijo otroci brati s prsti, morajo razviti fino retoriko preko blazinic, da lahko pikice razločijo eno od druge.
Z branjem brajice se aktivirajo tudi vidni centri v možganih. Ta povezava je zelo zanimiva, kljub temu da ne vidijo, se aktivira vizualni korteks.
“Jaz nikoli ne boM znala brati brajice s prsti.”
»Jaz berem brajico tako, da jo berem z očmi. Pomagam si, da s svinčnikom pobarvam pikice, da so malo temnejše. Slepi otroci gredo v šolo že opismenjeni. Že pred prvim razredom poznajo vse črke. Znajo jih napisati in prebrati. Branje in pisanje sta dva zelo različna procesa. Videči otroci črke vidijo v okolici, ves čas so obkroženi z njimi. Ko videč otrok vidi črko “M,” točno ve, kateri “M” označuje trgovino Mercator in kateri “M” prehrmbno verigo McDonald’s. Tako se videči otroci vsak dan spoznavajo s črkami in simboli. Kmalu že prepoznajo črke svojega imena ali celo prepoznajo, da gre za njihovo ime.
Slepi otroci niso obkroženi s tem in moramo jim zagotoviti, da spoznavajo čim več različnih materialov in da se čim bolj urijo v prepoznavanju. Sprva se začnemo črk učiti preko igre. Potem nadaljujejo na kocki, ki ima 6 vrstic. Brajeva celica je namreč sestavljena iz šestih vrsitc. Nato pa pride še semenska škatla. Različne vrste semen zlagajo v to škatlo, zopet v 6 vrsic. Začnemo z zelo velikimi predmeti, da razvijejo motoriko prstnih blazinic, nato pa se predmeti vedno bolj manjšajo, dokler otroci ne razvijejo tako fine motorike, da prepoznjo tudi tako majhne pike, kot so v brajici.
Dan danes je svet že veliko bolj prilagojen slepim in slabovidnim. Obstaja veliko pripomočkov, ki slepim posameznikom olajšajo njihov vsakdan. Med njimi so detektor za prepoznavanje barv, velika količina zvočnih knjig in tako naprej. Tudi razvoj tehnologije igra pomembno vlogo, saj so pametni telefoni in računalniki opremljeni s s funkcijami, prilagojenimi za slepe in slabovidne, kot so glasovno upravljanje, Braillova pisava in povečava zaslona. Braillova pisava je za slepe ljudi izjemnega pomena, saj omogoča dotikovno branje in pisanje, kar je ključno za njihovo samostojnost in vključenost v družbo.
Braillova pisava
Brajica je pomembna in inovativna metoda za omogočanje branja in pisanja slepim in drugim osebam z okvaro vida. Razvita je bila že leta 1824 s strani Louisa Braillea, slepega francoskega izobraževalca. Ta pisava omogoča slepim in slabovidnim, da tipajo in razumejo pisavo, kar pripomore k boljši komunikaciji, izobraževanju in neodvisnosti.
Brajevi znaki so sestavljeni iz kombinacij izbočenih pik, ki tvorijo črke, števila, ločila in druge simbole. Klasična šesttočkovna brajica, ki se najpogosteje uporablja, ima šest izbočenih pik, razporejenih v dveh stolpcih po tri pike, predstavljajoč eno brajlovo celico. Elektronska brajica, kot na brajlovi vrstici, pa pogosto uporablja osemtočkovno brajico s pikami, razporejenimi v dveh stolpcih po štiri pike.
S kombinacijo šestih pik je mogoče tvoriti 64 znakov. Bralec tipa posamezne kombinacije pik z blazinico prsta. Velikost brajlove celice je standardizirana, pike so med seboj oddaljene v natančno določeni razdalji.
Brajlova kombinacija se začne in sklene ali konča z dvema dvopičjema. Na primer brajlova kombinacija za brajlov znak c se zapiše z ::14::. Kadar je brajlov znak sestavljen iz dveh ali več brajlovih celic, so celice v brajlovi kombinaciji ločene s presledkom. Na primer brajlova kombinacija za veliko tiskano črko, A se zapiše z ::46 1::. Kadar je v brajlovem zapisu tudi presledek, se le ta v brajlovi kombinaciji ponazori s številko 0. Na primer zapis 2 cm se v brajlovi kombinaciji zapiše z ::3456 12 0 14 134:: (Komisija za slovensko brajico, 2016)
Danes opažamo, da ima družba precej boljši odnos do slepih in slabovidnih posameznikov v primerjavi z obdobjem nekaj desetletij nazaj. Kljub temu pa se še vedno pojavljajo situacije, ko nekateri ljudje ne vedo, kako bi pravilno pristopili k slepi osebi, kar včasih vodi do neprimernih poskusov pomoči. Pomembno je, da se zavedamo, da je nujno vprašati slepo osebo, ali potrebuje pomoč, preden ji ponudimo svojo pomoč.
Irena Temlin je delila svojo izkušnjo, ki še posebej osvetljuje to problematiko nepravilnega pristopanja. Povedala je, da se ji je že zgodilo, da jo je nekdo hitro premaknil, kar je povzročilo, da je izgubila orientacijo. Nepremišljeni poskusi pomoči lahko negativno vplivajo na slepe in slabovidne ljudi. Včasih ljudje niso dovolj ozaveščeni o posledicah, ki jih lahko njihovo ravnanje prinese za nekoga, ki nima možnosti vida.
Ključno je razvijati večje razumevanje in občutljivost do potreb slepih posameznikov v družbi. Pomembno je, da se izobražujemo o pravilnih načinih nudenja pomoči ter se zavedamo, da je spoštovanje njihovega prostora in zmožnosti ključnega pomena. S tem lahko ustvarimo okolje, ki omogoča vsem, ne glede na njihove telesne zmožnosti, enakovredno sodelovanje in vključenost v družbeno življenje.
