NA LEPI MODRI NERETVI
DRAŽBA NARAVE
RAZPRODAJA BALKANSKIH REK
V Bosni in Hercegovini, državi, kjer povprečna plača znaša polovico slovenske, in kjer so magistrale podobne našim vaškim brezpotjem, poteka dražba tamkajšnjega najdragocenejšega blaga – narave. Že takoj po vstopu preko bosanske meje nam med vožnjo po mizerni pokrajini postane jasno, da smo se podali na pot v državo, ki se spogleduje z nazivom države tretjega sveta. Prihodnosti tako rekoč ni in mladi razumljivo množično bežijo iz države, ki (vsaj po našem laičnem mnenju) nosi bandero zgolj pri pripravi čevapčičev.
Državljane balkanskih držav kljub omenjenim razmeram vsekakor združujejo reke, na katere so lahko ponosni, pa naj bo to Una, Bosna, Drina, Sava ali Miljacka. Verjetno najbolj znana med njimi je ravno Neretva, ki teče približno 225 kilometrov od izvira v gorah Zelengora in Lebršnik do Jadranskega morja. Rdeča nit naše poti so bile hidroelektrarne, načrtovane za izgradnjo na tem balkanskem biseru. Na reki, ki ima za prebivalce tako zgodovinski kakor tudi turistični in gospodarski pomen, tuji investitorji gradijo hidroelektrarne, ki so – dobesedno – voda na mlin zgolj eliti.
Tudi sami smo obiskali Stari most v Mostarju in ugotovili, da so tokovi pod njim občudovanja vredni, še posebej pa nas je presunila glasnost reke. Na trenutke dobimo občutek, da se Neretva skoraj šopiri s svojo močjo. Poleg mogočnosti se Neretva ponaša z edinstvenim ekosistemom, ki še vedno ni v celoti raziskan. V edinstvenih razmerah balkanskih rek uspevajo vodne vrste, avtohtone divje živali ter rastlinstvo in živalstvo, a jim trenutno grozijo projekti, ki predvidevajo gradnjo skoraj kot 3300 hidroelektrarn.
POPLAVA NOVOGRADENJ
Največ hidroelektrarn v Evropi, tako že obstoječih kot načrtovanih, lahko najdemo prav na Balkanu. Ekološko svetovalno podjetje Fluvius je v svojem poročilu o projektih izgradnje hidroelektrarn avgusta 2022 ugotovilo, da je bilo v letu 2022 na Balkanu predvidenih 3281 hidroelektrarn.
Še dodatnih 108 jih je bilo v izgradnji, obratovalo pa jih je 1726. Zlasti Bosna in Hercegovina je ena izmed žarišč, kar se tiče razvoja vodne energije. V Fluviusu so širom Bosne in Hercegovine našteli kar 374 načrtovanih hidroelektrarn, še dodatnih 35 pa jih je že v procesu izgradnje.
Pogostosti hidroelektrarn smo bili med vožnjo ob Neretvi priča tudi sami. V samo 50 kilometrih poti med Mostarjem in Sarajevom smo namreč naleteli na pet hidroelektrarn. Kljub poskusom, da bi se hidroelektrarnam približali in dobili kakšno izjavo ali pa dobro fotografijo, naši poskusi niso odobrili sadov, saj so bili objekti hermetično zaprti.
Ulrich Eichelmann, direktor nevladne organizacije RiverWatch, pojasni, da se je ta porast začel že pred desetimi ali petnajstimi leti. Kot glavne razloge zanj pa izpostavlja mešanico poslovnih priložnosti in korupcije. “Po vojni in obdobju nestabilnosti je regija v letih 2005 do 2010 postala stabilna za vlagatelje. Vodna energija je veljala (in prepogosto še vedno velja) za zeleno, zato so bile naložbe v gradnjo jezov subvencionirane, posledično je njihova gradnja postala zelo enostavna in varna naložba za bogate vlagatelje.”
Vse to je pripeljalo do tega, da je na Neretvi trenutno načrtovanih več kot 50 hidroelektrarn, kar pomeni, da je najbolj ogrožena reka na stari celini. Nad situacijo v svoji državi so zaskrbljeni tudi nekateri prebivalci Bosne in Hercegovine.
Podporniki vodne energije pa menijo, da projekti prispevajo k doseganju ciljev Pariškega sporazuma na področju obnovljivih virov energije. Pariški sporazum je pravno zavezujoča mednarodna pogodba o podnebnih spremembah, ki je začela veljati leta 2016, EU pa si v sklopu projekta prizadeva, da bi do leta 2030 iz obnovljivih virov energije pridobila vsaj 27 odstotkov električne energije.
“A na koncu se moramo vprašati, ali želimo v Evropi ohraniti naravo ali ne. Želimo žrtvovati zadnje ostanke napol nedotaknjenih ekosistemov, da bi z njimi zaslužili? Hidroelektrarne so najhujše, kar lahko storiš rekam,” sklene Eichelmann.
PROJEKTI V ŠTEVILKAH
3281
NAČRTOVANIH HIDROELEKTRARN
108
HIDROELEKTRARN V PROCESU IZGRADNJE
1726
DELUJOČIH HIDROELEKTRARN
(NE)EKOLOŠKOST HIDROELEKTRARN
Da bomo lažje razumeli, zakaj so hidroelektrarne (ne)ekološke, začnimo na začetku: Vodna energija se proizvaja, ko se voda, shranjena za jezom, izpusti in s pomočjo gravitacijske sile vrti turbine, ki proizvajajo električno energijo. Pri tem ne prihaja do izgorevanja fosilnih goriv, prav tako v proces niso vključeni dimniki, ki so sinonim za onesnaževanje okolja.
Pa vendar ni vse tako čisto, kot se morda zdi. Od skoraj 1500 elektrarn po vsem svetu, ki jih je preučil Sklad za varstvo okolja (Environmental defense fund) in ki predstavljajo polovico svetovne proizvodnje električne energije iz vodnih virov, jih več kot 100 povzroča emisije toplogrednih plinov, ki povzročajo večje segrevanje kot fosilna goriva.
“Reka filtrira organske materiale. Če teče prosto, primarno proizvaja ogljikov dioksid. Ko je režim pretoka enkrat prekinjen s hidroelektrarnami, se organski material pretvori v metan. Zanj pa vemo, da je veliko močnejši toplogredni plin in posledično zelo škodljiv za naše podnebje,” pove Martin Dalvai Ragnoli z Univerze v Innsbrucku.
Hidroelektrarne naj bi prispevale k temu, da se je od leta 1970 populacija sladkovodnih prostoživečih živali v povprečju zmanjšala za 81 %, nekatere vrste pa so celo izumrle. Zajezitve lahko namreč preprečijo migracijo rib, in če rečni tok zapremo, ribe ne morejo doseči svojih območij razmnoževanja, to pa je ključnega pomena za njihovo drst. Z zajezitvijo rek se pretok vode pogosto zmanjša na nevarno raven, kar lahko povzroči izgubo habitata in zdrave vode za živali.
Preden pride do izgradnje hidroelektrarn je potrebno posekati tudi ogromno gozdov, Eichelmann pa že sedaj opozarja na tovornjake, ki dnevno izvažajo ogromne količine podrtih bukovih dreves. Amir Variščić iz Zelene Neretve razvoj dogodkov opisuje kot dejanje ekocida – množičnega uničevanja narave s strani ljudi.
Če pustimo ob strani okoljske probleme, ki jih prinašajo hidroelektrarne, je posledica gradnje jezov tudi izselitev ljudi iz okolja, ki obkroža te objekte. Prebivalstvo se tako sooča z verjetno zanje najhujšimi posledicami projektov gradnje jezov. Projekt Belo Monte v Braziliji naj bi med gradnjo razselil od 20.000 do 40.000 ljudi. Kitajski jez Tri soteske, največji projekt razvoja hidroenergetike na svetu, pa je že razselil več kot 1,2 milijona ljudi. Slednji primer je sicer ekstremen, a je vseeno jasno, kam pes taco moli.
HIDROELEKTRARNA ULOG
Ena izmed hidroelektrarn, ki je pritegnila največ medijske pozornosti, je hidroelektrarna v Ulogu, majhnem kraju v entiteti Republiki Srbski. Izgradnja objekta s 53 metrov visokim jezom, katerega proizvodna kapaciteta bo 35 MW, se je začela v letu 2019 ter se trenutno zaključuje. Vse bližje je torej trenutek, ko bo hidroelektrarna začela z obratovanjem, a mnenja glede uloške hidroelektrarne se še vedno krešejo.
Projekt vodi družba EFT, ki je v lasti Vuka Hamovića, srbskega tajkuna in največjega trgovca z električno energijo na Balkanu, izvajalec del pa je kitajska korporacija Sinohydro, ki je po poročanju medijev na črnem seznamu Svetovne banke in Afriške razvojne banke. Hamović je pred začetkom del napovedal, da bo naložba vredna približno 75 milijonov evrov oziroma 150 milijonov mark.
Župan občine Kalinovik Radomir Sladoje nam je v izjavi povedal, da tako on kot tudi večina občanov podpira izgradnjo jezu v Ulogu. “Žal smo priča velikim svetovnim spremembam, zato verjamem, da se bomo v prihodnje morali zanesti na lastne vire. Eden od virov, s katerimi razpolaga Republika Srbska, so naše reke.” Dodaja, da je projekt občini in njenim prebivalcev prinesel veliko koristi, saj so v občino pritegnili vlagatelje in zaposlili veliko število delavcev.
Povsem nasprotno stališče imajo v sosednji občini Konjic, ki pripada Federaciji Bosne in Hercegovine. Tam so v lanskem novembru potekali množični protesti proti gradnji hidroelektrarne, ki so jih organizirala različna naravovarstvena združenja. Aktivisti so namreč prepričani, da hidroelektrarna ogroža celotni zgornji tok Neretve. Tudi prebivalci Konjica poudarjajo, da sami od projekta ne bodo imeli nikakršnih koristi, bodo pa morali prevzeti tveganje.
“Vlado Republike Srbske pozivamo, da takoj ustavi gradnjo HE Ulog, saj bo z izgradnjo te hidroelektrarne prekinjena reka Neretva v zgornjem toku, kar bo imelo dramatične posledice za edinstveni živi svet reke. Režim obratovanja te hidroelektrarne bo močno škodil dejavnostim, kot sta rafting in ribolov, vse do Konjica,” so pred novembrskimi protesti zapisali v Združenju za zaščito rek Bosne in Hercegovine.
Prav tako prebivalci Konjica opozarjajo, da so negativne posledice gradnje jezu že opazne. Oktobra lani so namreč iz okolice Uloga poročali, da je voda mlečno bele barve, živi svet v reki pa zdesetkan. To pa ni edini problem, ki ga lokalna skupnost izpostavlja v zvezi s hidroelektrarno v Ulogu.
Dodatno skrb predstavlja dejstvo, da se objekt nahaja na terenu, podvrženem udorom, drsenju in odnašanju materiala. Poleg tega pa to območje velja za potresno ogroženo, leta 1962 je namreč že prišlo do hujšega potresa z epicentrom pri vrhu Treskavica.
“Gre za pas, ki se nahaja na zelo ranljivem aktivnem območju pri Treskavici. Celotno območje je zelo tektonsko obremenjeno in nevarno, ko gre za potrese in plazove, ki so na tem območju pogosti in uničujoči,” je sredi lanskega oktobra za Radio Svobodna Evropa povedal profesor geografije na Fakulteti za naravoslovje in matematiko v Sarajevu Nusret Drešković.
Poslanec v državnem zboru Slaven Raguž je junija lani vložil pobudo za ustavitev gradnje hidroelektrarne v Ulogu. Nato je pristojno ministrstvo Federacije Bosne in Hercegovine zaprosilo Ministrstvo za prostorsko planiranje, gradnjo in ekologijo Republike Srbske, ki je izdalo dovoljenje za HE Ulog, za predložitev pojasnil o poteku gradnje in postopkih za pridobitev dovoljenj. V odgovoru so na ministrstvu zatrdili, da v času izdaje okoljevarstvenega dovoljenja s strani Federacije pritožb ni bilo.
Aktiviste je v letu 2022 podprl tudi odbor Bernske konvencije, ki se zavzema za zaščito prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst Evrope. Člani odbora so vladi BiH priporočili, naj ustavi gradnjo jezu v Ulogu in opusti gradnjo hidroelektrarn v zgornjem toku reke. “Odločitev Bernske konvencije je velika podpora našemu cilju, da rešimo Neretvo” je takrat dejal Ulrich Eichelmann iz organizacije RiverWatch.
Tudi župan Kalinovika vztraja, da so bile od ideje do izgradnje hidroelektrarne spoštovane vse zakonske podlage. “Izvedene so bile študije izvedljivosti, terenski preizkusi in javne razprave. Pristojna ministrstva Republike Srbske so izdala potrebna soglasja, dovoljenja in pogodbe.”
Sladoje sicer razume tiste, ki gradnji nasprotujejo, a vztraja pri svojem. “Seveda ima vsak projekt dve nasprotni strani, tiste, ki so za, in tiste, ki so proti. Kakav god bio ishod, neko će biti nezadovoljan (Ne glede na izid bo nekdo nesrečen). Nekaj je jasno, želje posameznikov ne smejo biti nad interesi skupnosti, ljudi in države,” je sklenil župan.
AKTIVIZEM: PSI LAJAJO, KARAVANA GRE DALJE
Bosna in Hercegovina pa bi bila še bolj posejana s hidroelektrarnami, če se temu ne bi uprla številna lokalna društva s podporo različnih aktivističnih skupin. En izmed najbolj odmevnih glasov proti gradnji hidroelektrarn je združenje mednarodnih nevladnih organizacij Save the Blue Heart of Europe. Kot sami pravijo, skušajo s pomočjo aktivistov, odvetnikov, znanstvenikov, umetnikov in lokalnih skupnosti preprečiti poplavo gradenj novih hidroelektrarn in rešiti evropsko naravno dediščino pred uničenjem.
Pobudnica tega združenja je že večkrat omenjena organizacija RiverWatch, ki ga je ustanovila skupaj z nemško okoljsko organizacijo EuroNatur in lokalnimi balkanskimi partnerji. Skupaj organizirajo izobraževanja in proteste, pri čemer je najpomembnejša vloga lokalnih skupnosti, ki so zaradi jezov najbolj prizadete.
Napredek je opazen, saj je bilo, kot trdijo v Združenju za zaščito rek, nekoč na Neretvi namreč predvidenih kar 93 hidroelektrarn. Prav tako so bili julija lani zaradi protestov, ki so jih vodili domačini, preklicani načrti za izgradnjo kar 15 malih hidroelektrarn na reki Neretvici, pritoku Neretve.
“Do sedaj smo zaustavili že stotine načrtovanih jezov na Balkanu. Težko podam točen številčni podatek, saj so nekateri projekti dokončno zamrli, drugi pa se bodo mogoče znova pojavili. Naš končni cilj je ustaviti manijo jezov na Balkanu in zvišati stopnjo zaščite najbolj edinstvenih področij,” nam je zaupal idejni vodja projekta Eichelmann.
Zaskrbljeni pa niso le aktivisti. Tako domačini kot mednarodna skupnost se namreč vse bolj zavedajo, kaj dolina reke Neretve in preostalih rek ponujajo in pomenijo. “Številni Bošnjaki se niti niso zavedali, kakšno naravno bogastvo imajo – zanje je to le reka,” pojasnjuje Ulrich Eichelmann.“Ljudje, ki živijo ob rekah, ne nujno razumejo ekoloških povezav, a jim ni treba vedeti, kaj je v reki, da bi vedeli, da jo je vredno ohraniti.”
To prepoznava tudi 24-letni Armin, ki ga skrbi, da se bo trend izkoriščanja in uničevanja narave nadaljeval: “Kot državljan BiH se zavedam, da je eno izmed največjih bogastev moje države prav njena narava. Tako kot mnogi drugi Bošnjaki sem proti uničevanju naravnih virov v zameno za denarni dobiček. Srčno upam, da se bo gradnja hidroelektrarn ustavila in da bodo državne službe sprejele ukrepe za zaščito narave Bosne in Hercegovine.”
Eichelmann sicer ni pretirano optimističen glede ohranitve rek. Na mestu v gorah, ki gleda na gradbišče jezu Ulog, na dolino s posekanimi drevesi, pravi: “Mogoče je že prepozno. Toda za ohranitev zgornjega toka Neretve in njegovih pritokov nedotaknjenih se še vedno splača boriti,” pravi. Z njim se strinjajo tudi domači aktivisti, ki v en glas pravijo: “Nočemo, da bi se nas spominjali kot generacije, ki se ni borila za eno najdragocenejših rek te države.”
NERETVA SCIENCE WEEK
Da bi znanstveniki in ekologi opozorili na edinstvenost narave ob božanski reki, je junija 2023 v dolini Neretve potekal Neretva Science Week, ki ga je organiziral Centar za životnu sredinu v partnerstvu z mednarodnima organizacijama RiverWatch in Euronatur v okviru kampanje Save the Blue Heart of Europe. Med 26. junijem in 5. julijem je ekipa 48 znanstvenikov in 11 študentov iz sedmih držav ob Zgornjem toku Neretve zbirala material, da bi popisala edinstveno naravo in biotsko raznovrstnost nedotaknjenega in ogroženega rečnega sistema.
Raziskovalnega kampa se je udeležila tudi slovenska jamarka Maja Zagmajster, ki je bila na dogodek povabljena preko mreže Znanstveniki za balkanske reke. “Kar smo videli na terenu ob Neretvi je, da gre za ohranjeno naravo in dragocene ekosisteme, ki jih bodo te gradnje nedvomno uničile, s tem pa ogrozile obstoj številnih vrst vseh kraljestev, tako živali, rastlin kot gliv,” je povedala naša sogovornica.
Znanstveniki so bili znova presenečeni nad pestrostjo reke, saj so odkrili in potrdili prisotnost mnogih ogroženih vrst. Raziskovalna odprava Zagmajstrove je v jamah opazila več ogroženih vrst netopirjev, kot so na primer mali in veliki podkovnjak. Poleg tega so odkrili več kot deset vrst, ki so povsem nove za znanost, največ iz skupin različnih rakov pa tudi iz skupine vodnih pršic.
Poleg tega je Neretva dom trem edinstvenim postrvim, in sicer jadranski postrvi, mehkoustni postrvi in lipanu. Bližina hidroelektrarne v Ulogu bo po napovedih znanstvenikov, ki so se udeležili raziskovalnega kampa, vplivala na gnezditveno območje mehkoustne postrvi, ki se drsti v prodišču. Ker jez zadržuje usedline, bo gramoza primanjkovalo, kar pomeni manj gojitvenih tal. “Če pride do pomanjkanja proda, bo to vplivalo na sposobnost razmnoževanja postrvi,” so zaskrbljeni udeleženci Neretva Science Weeka.
“Hidroelektrarna Ulog, ki je v gradnji, bo povzročila katastrofo za biotsko raznovrstnost, pa tudi za lokalne skupnosti ob reki. Če bo ta hidroelektrarna dokončana, znanstveniki napovedujejo izginotje mehkoustne postrvi, lipana in jadranske postrvi,” je dejal Eichelmann. Aktivisti in znanstveniki opozarjajo, da mora biti varovanje biotske raznovrstnosti prednostna naloga, še posebej ker je v zadnjega pol stoletja na planetu izginilo povprečno 70 % populacije divjih živalskih vrst.
Podatki, zbrani v tednu znanosti, bodo bistveni tudi za sodne bitke, ki jih načrtujejo proti hidroelektrarnam v zgornjem toku Neretve, pravi Eichelmann. “To nam daje orožje proti vsem jezom, vključno z Ulogom. Preprosto ne moremo dovoliti uničenja ene najbolj raznolikih in najlepših rek v Evropi,” je bil še odločen ekolog.
Bo Neretva doživela usodo Vjose?
Sicer pa boj za Neretvo ni prvi primer tega, da se znanstveniki zavzemajo za ohranitev balkanskih rek. Nekaj podobnega je doživela Vjosa v Albaniji, ena zadnjih divjih rek v Evropi. Reka Vjosa, ki izvira v Grčiji in teče v Albanijo v skupni dolžini 272 kilometrov, je bila podoben primer temu, kar se trenutno dogaja na reki Neretvi. Toda aktivnost protestnikov je bila tolikšna, da je bila albanska vlada prisiljena ukrepati in posledično je bil ustanovljen nov narodni park za zaščito reke in njenih pritokov. Glavni cilj “prvega evropskega narodnega parka divjih rek” je “zaščititi naravno biotsko raznovrstnost in njeno osnovno ekološko strukturo, podpirati okoljske procese ter spodbujati izobraževanje in rekreacijo”.
Takšen epilog bi z dovoljšnjim aktivizmom lahko dočakali tudi pri projektih na reki Neretvi, a zaenkrat kaže slabo. Pogosto omenjena (etnična) razdrobljenost Bosne sicer neizogibno zaplete sliko. Njeni entiteti, Federacija Bosne in Hercegovine ter Republika Srbska, sta pogosto sprti in nenaklonjeni kompromisom. Neretva, tako kot druge reke, prečka mejne črte, ki so podane v Daytonskem mirovnem sporazumu iz leta 1995, kar dodatno zaostri situacijo in tako se kaj kmalu zdi, da je kosa zadela ob kamen.
AVTORJI ČLANKA: Luka Škoda, Tamara Jesenik, Žana Žgavc
