Kaj sploh je transspolnost? S kakšnimi situacijami se soočajo transspolne osebe in kakšne so njihove zgodbe? Kdo so interspolni ljudje in kaj pomeni cisnormativnost? Vse to so vprašanja, ki si jih nekdo morda zastavlja prvič, drugi pa se z njimi preigravajo vse življenje. Transspolne osebe se v današnji družbi še zmeraj spopadajo s številnimi predsodki in preprekami zgolj zato, da lahko v miru živijo lastno resnico. “Vsi imamo spolno identiteto, nek notranji kompas, ki pri trans osebah kaže drugače kot pri tistih, ki se identificirajo s spolom, pripisanim ob rojstvu,” pojasnjuje Lea Aymard, dolgoletna sodelavka Zavoda Transakcija, aktivistka, snemalka in nebinarna trans ženska, rojena Francozinja, ki v Sloveniji živi in deluje že skoraj 19 let. Znani rek nekdanjega Generalnega sekretarja združenih narodov Kofija Anana pa se glasi: “Znanje je moč. Informacije osvobajajo. Izobraževanje je temelj napredka v vsaki družbi.” Vsi ljudje si zaslužijo živeti v skladu s tem, kar so. Če o neki temi ne vemo dovolj, pa imamo možnost, da ne sodimo in se o njej raje podučimo.
KJE ZAČETI?
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je leta 2019 transspolnost deklasificirala kot duševno motnjo, a kljub temu je v Sloveniji še zmeraj dojemana kot to. “Gre za smernice, države pa se same odločijo za implementacijo,” pove Lea Aymard in doda, da so procesi deklasifikacije transspolnosti pri nas že v teku, a bodo trajali več let. Pojasnjuje, da je v Sloveniji, za to pristojen interdisciplinarni konzilij za potrditev spolne identitete, ki deluje v okviru Centra za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike. Tvorijo ga strokovnjaki s področij psihiatrije, endokrinologije, seksologije, urologije, ginekologije, porodništva, estetske in rekonstruktivne kirurgije in otorinolaringologije. Doda pa, da so postopki po njenih izkušnjah dokaj netransparentni. “Ko kot družba govorimo o biološkem spolu, je problem, da govorimo o dveh spolih, čeprav tudi narava pozna več kot samo, strogo moško ali žensko. Ta dva spola obstajata kot neki dve družbeni polji, stvar je pa v bistvu bolj kompleksna.”
KAJ JE SPOL? KDO SO INTERSPOLNE OSEBE?
Najprej je za lažje razumevanje pomembno razjasniti nekaj pojmov. Poznamo spol, pripisan ob rojstvu, družbeni spol in spolno identiteto. Spol, pripisan ob rojstvu, je tisti, ki nam ga ob rojstvu dodelijo zdravniki, določijo ga na podlagi velikosti genitalij. “Hormoni in kromosomi se ob rojstvu ne preverjajo. Zdravniki merijo genitalije, potem pa poskušajo na podlagi dolžine čimprej »normalizirati« telo in osebo umestiti v binarne spolne kategorije moškega in ženskega,” nadaljuje sogovornica. Ta pojav imenujemo interspolnost. Ob rojstvu imajo torej lahko takšni otroci tako jajčnike kot testise ali pa takšno hormonsko ravnovesje, ki ne dopušča jasne opredelitve zgolj moškega ali ženskega spola. Pri tem seveda ne izhajajo iz želj otrok, ker so dojenčki, niti ne nujno izhajajo iz želj staršev. Te operacije se še zmeraj velikokrat prakticirajo naskrivaj, opozarja sogovornica. “V Sloveniji je pogosta praksa, da se te otroke operira tudi če zdravstveno ni potrebe, kar lahko vodi v težave med odraščanjem zaradi invazivnosti operacije,” doda Aymard. Pravilnost oziroma nepravilnost odločitve zdravnikov se tako izkaže šele v otrokovem nadaljnjem življenju in odraščanju. Medtem pa družbeni spol zajema spolno identiteto, spolne vloge in spolni izraz. Ponavadi je določen z vidika neke družbe, kulture in vrednot, ki si jih ta deli. Temu potem monogokrat pripisujemo določene stereotipne oblike vlog in vedenja. Pri spolni identiteti pa gre za osebno doživljanje lastnega družbenega spola, torej za doživljanje samega sebe, ki pa je lahko identično spolu, pripisanemu ob rojstvu, ni pa seveda nujno. Če gre torej pri interspolnosti za biološko/telesno nejasnost spola v okviru binarnega spolnega sistema, kar je, kot pove sogovornica, mogoče biološke nekoliko lažje razložljivo, gre pri transspolnosti za nekaj popolnoma drugega, predvsem za vprašanje doživljanja.
KAJ SPLOH JE TRANSSPOLNOST?
Transspolne osebe so tiste, ki se ne identificirajo s spolom, pripisanim ob rojstvu, objasni Aymard. Zavod Transakcija pa na svoji spletni strani navaja, da je “Transspolna oseba tista, katere spolna identiteta ni cisspolna. Pri transspolnih osebah se spol, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu, ne ujema s spolno identiteto, ki jo čuti oseba sama in s katero se identificira. Transspolna oseba doživlja neujemanje med lastno spolno identiteto in identiteto, ki ji jo je pripisala družba. Transspolne osebe lahko svoje telo in zunanji videz prilagajajo svoji spolni identiteti oziroma si tega želijo, ali pa na nujnost take prilagoditve ne pristajajo. Četudi oseba sodi v definicijo transspolnosti, ni nujno, da se tudi identificira kot transspolna oseba, zato je pomembno, da se identitete nikomur ne pripisuje, temveč se z osebami in o njih govori izključno z uporabo izrazov, ki jih osebe uporabljajo zase“. Govorimo o skupnosti, ki je zelo raznolika. Ena zgodba ne more predstaviti, kar transpolnost je zares. “O vsem, kar govorim jaz, je lahko za neko osebo popolnoma drugače. Moja zgodba in način, kako sem jo doživela, je le eden izmed njih,” še pove Lea Aymard.
“Kot družba smo zelo »leni,« ko razmišljamo o spolu, tudi če že takoj predpostavimo, da ni binaren,” meni Tilen Kolar, doktroski študent na Fakulteti za geografijo Univerze v Leedsu, ki se v svojem doktorskem raziskovalnem delu ukvarja s prostorskim raziskovanjem družbe v navezavi na spolno identiteto, zanimajo pa ga predvsem kvir skupnosti. Pojasnjuje, da je pri dojemanju spola ključnega pomena posameznikovo intimno doživljanje. “Mogli bi se pogovarjati o poljih možnega in ne o nekih ozkih kategorijah. Seveda se lahko nekdo identificira s spolom, pripisanim ob rojstvu, kar je čisto v redu in prinaša tudi svojevrsten privilegij v današnji družbi, a zavedati se moramo, da ni za vse tako in da je doživljanje spola za določeno ljudi mnogo bolj kompleksno.“
V teoretskem delu svojega doktorata se je ukvarjal predsvem s kvir prostori v manjših krajih. Ugotavlja, da “ko se pogovarajmo o slovenski kvir skupnosti, geografsko ne moremo mimo tega, da so prostori pač majhni. Nimamo zares velikih urbanih jeder. V tujini imaš več možnosti oditi iz majhnega kraja v veliko mesto in uživati anonimnost, kar je v Sloveniji težko. Ugotavljam, da slovenski prostor ni toliko konzervativen, sicer se ljudje lahko s tem strinjajo ali ne, ampak menim, da je zadušljiv ravno zato, ker posameznikom ne omogoča občutka anonimnosti, ki je lahko pri kočljivih intimnih temah kot je spolna identiteta, včasih zelo zdrav in pomemben. Majhnost prostora je lahko v določenih primerih za te ljudi pozitivna, ker ponudi solidarnost, posamezniki lahko zaradi tega npr. lažje zberejo informacije, izgrajuejo skupnost… a ne zmeraj.“
POTEK TRANZICIJE V SLOVENIJI
Geografske in kulturne specifike v povezavi s temo izpostavljajo tudi ostali sogovorniki. “Problem je, da so ljudje, ki ti v Sloveniji lahko postavijo uradno diagnozo, samo v Ljubljani, prevozi do prestolnice od koderkoli drugod pa trajajo in stanejo,” opozarja Mihael Fajt, trans moški, študent slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, ki je s proceom medicinske trazicije pričel pred več kot dobrim letom. Pravi, da so njegove izkušnje dokaj standradne, kolikor se kot transspolna oseba to seveda da imeti, saj je trans moški in se zato nekako lahko umesti v binarno dojemanje spola, pove pa, da izkušnje njegovih znancev pričajo, da nebinarni trans ljudje včasih do storitev pridejo še težje. V Sloveniji je namreč pred začetkom medicinske tranzicije še zmeraj potrebno pridobiti diagnozo transeksualizma. “Malo mi je »smešno,« ko gledam svojo kartoteko in v njej vidim pod aktunimi bolezni zabeležno svojo transseksulanost,” s pridihom ironije, poudari Fajt. Lea Aymard, ki je prav tako šla čez proces tranzicije v Sloveniji, pa pravi, da je izkušnja te v naši državi lahko včasih tudi zelo mučna in naporna. “Osebe se profilira na podlagi nekih stereotipnih standradov, šele diagnoza pa ti lahko odpre dostop do pravnega priznanja, spola, in/ali medicinske tranzicije.” Pomembno je poudariti, da so preference posameznikov pri tem lahko zelo različne. Tranzicija je kompleksen proces, v katerem oseba naredi prehod iz spola, ki ji je bil pripisan ob rojstvu, v spol, ki ga čuti kot sebi lastnega. Tranzicija lahko pomeni začetek javnega življenja v lastnem spolu (zasebno je oseba morda že tako živela), psihološko/psihiatrično oceno, hormonsko terapijo, nadgradnjo ali izgradnjo sekundarnih spolnih značilnosti ter kirurške posege za potrditev spola. Tranzicija lahko vključuje tudi izbor novega imena ter proces pravnega priznanja spola (v državah, kjer je to dovoljeno, in v vnaprej določenih okvirih), torej pridobitev novih osebnih dokumentov z novim imenom in s pravilnim spolnim identifikatorjem. Tranzicija lahko vključuje vse zgoraj navedene postopke in posege, vendar to ni nujno – o poteku tranzicije odloča vsaka transspolna oseba zase, navaja Zavod Transakcija.
“Osebam, ki so transspolne, s tem, ko jim onemogočaš dostop do tega, da zaživijo svojo resnico, povečaš tveganje za depresijo, samomorilnost … strmeti bi bilo treba k temu, da se jim to pot olajša,” razmišlja Lea Aymard, ki s svojo osebno zgodbo opozarja tudi na problematiko institucionalne diskriminacije, ki so ji zaradi rigidnosti postopkov te osebe mnogokrat podvržene. “Že pred koncem birokratskih postokov lahko sicer spremeniš svoje življenje, pričneš s socialno tranzicijo, a nimaš pravih dokumentov. Če tvoja slika na dokumentih ne sovpada s trenutnim videzom, si lahko v prekršku. Transosebe morajo včasih živeti na tak način, saj uradni postopki kdaj trajajo tudi več let. Imela sem ogromne težave na pošti, na banki, v lekarni. Zgodilo je, da sploh nisem mogla dostopati do storitev brez, da sem se bila prisiljena razkrivati pred celo čakalno vrsto. Doživela sem že, da so mi rekli, da moja osebna izkaznica ni moja, ampak od “nekega” francoskega gospoda,” se spominja sogovornica.
“Ko dobiš vsa potrdila in urediš dokumentacijo, se prijaviš in čakaš … včasih tudi leta,” pa objasni Mihael Fajt. S podobno situacijo se sooča tudi frizerka, performerka in trans ženska Alenka Krojsl, ki bo na prvi pregled pri psihiatru čakala kar 9 mesecev. S procesom socialne tranzcije je že pričela, kot pravi sama, pa je njena samozavest, odkar sprejema sebe in svojo resnico, izrazito narasla.
Oseba ima v medicinskem procesu pravico izbire posegov, ki jih želi opraviti (npr. lahko se odoloči samo za hormone brez operacij ali obratno). Omenjene zdravstvene storitve so za osebe, ki imajo sklenjeno osnovno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje, brezplačne, medtem ko mora oseba stroške posegov, ki so smatrani kot estetski (npr. lasersko odstranjevanje dlak), kriti na lastne stroške. Osebe lahko samoplačniško zgornjo operacijo v Sloveniji opravi tudi izven sistema javnega zdravstva, medtem ko predpisovanje hormonske terapije poteka le znotraj sistema javnega zdravstva, v sklopu medicinskega procesa, navaja Društvo Kvartir. Dodajajo, da se pri mladoletnih osebah medicinski proces razlikuje predvsem v začetnih fazah obravnave. Mladoletne osebe morajo biti vsaj eno leto obravnavane pri pedopsihiatrinji_u, ki ni del interdisciplinarnega konzilija, ta pa osebo napoti naprej na pedopsihiatrinjo, ki je del konzilija. Mladoletne osebe lahko pred 18. letom dostopajo do antiandrogenov (hormonskih blokerjev, namenjenih osebam v puberteti), ne pa tudi do testosterona, estrogena in progesterona, ki se predpisujejo po izpolnjevanju kriterija polnoletnosti. Sogovorniki pa opozarjajo na nekatere sive cone. Slovenska pravna terminologija npr. ne pozna izraza pravno priznanje spola in uporablja izraz sprememba spola, ki je uporabljen v pravilniku o izvrševanju zakona o matičnem registru, za katerega je pristojno ministrstvo za notranje zadeve. Trans osebe si morajo tako v celoti spremeniti svoje osebne dokumente, kot nam povedo sogovorniki, pa morajo stroške administrativnih postopkov kriti sami.
(NE)LEGITIMNOST DVOMA
Pogosto vprašanje in družbeni dvom, ki se poraja, je vprašanje obžalovanja mediscinske tranzicije. Ta je po besedah Lee Aymard popolnoma nelegitimen in tudi škodljiv. “Oseba mora iti vsaj leto ali več samo čez socialno tranzicijo, brez dokumenotv itd. zgolj da dokaže, da zmore. Strah zdravnikov, da bi si osebe »premislile,« je popolnoma iluzoren in producira situacijo, v kateri so samo določene trans osebe »dovolj dobre,« da grejo čez tranzicijo. Njihova identiteta je podvržena predstavam dveh psihiatrov o tem, kako more trans oseba izgledati, da zasluži dostop do tega. Zanima jih, kako boš izpadel na ulici, a boš problem za ulico? Bolj se trudijo ščiti druge pred »čudnostjo« kot pomagati trans osebam,” nam zaupa.
Kot sodelavka v Zavodu Transakcija se je dalj časa ukvarjala s podpornimi skupinami. Znova poudarja, da so situacije, skrbi in pričakovanja zelo različna in da je zelo težko je generalizirati, saj lahko k njim pridejo tako otroci, stari 11 let, ali odrasli, stari 50 in več. Poudari, da tudi študije pričajo o tem, da ima večina ljudi, ki se odloči za tranzicijo, dobre izkušnje. Zavod Transakcija je leta 2019 naredil raziskavo, ki je pokazala, da je obžalovanje medicinske tranzicije v Sloveniji manjše kot 1%. “Tudi to ne pomeni nujno, da oseba ugotovi, da ni trans, ampak je lahko nezadovoljna, ker ni dobila npr. dovolj hormonov … Za primerjavo, obžalovanje operacije kolena znaša 24%,” še pove Aymard in doda, “da se s tem, ko se outiraš kot transspolna oseba, res izpostaviš socialni diskrminaciji in raznim preprekram. Ljudje, ki pridejo do nas, imajo ponavadi za sabo večletne procese preizpraševanja lastne identitete. Kar je večini trans osebam skupno, je dvom.”
PRIMERJAVA SLOVENIJE Z OSTALO EVROPO
Kljub raznim preprekam, izzivom in stereotipom, s katerimi se soočajo transspolne osebe, se Slovenija po podatkih mednarodne nevladne organiziacije Transgender Europe, ki vsako leto posodablja statistike glede stanja pravic transspolnih ljudi v Evropi in svetu, uvršča razmeroma sprejemljivo/povprečno. Tudi v nedavno preteklem letu so zabeležili in raziskali spremembe na področju Evrope.
V letu 2023 sta Španija in Finska sta sprejeli pravno priznanje spola na podlagi samoodločanja. Trenutno v Evropi modelu pravnega priznavanja spola, ki temelji na samoodločanju, sledi 11 držav. Slovenija še zaenkrat ne spada med njih. Novi španski zakon je bil še posebej daljnosežen. Zajema tudi zaposlovanje, zaščito transmigrantov in diskriminacijo na podlagi izražanja spola. Vendar so bili nebinarni ljudje izpuščeni iz španskega pravnega priznanja spola, transmladi pa iz finskega zakona o samoodločbi.
Kljub generalnemu napredku je leta 2023 na Slovaškem prišlo do nazadovanja. To je posledica nedoslednih zahtev za pravno priznanje spola, nov predlog zakona pa grozi, da bo to v celoti prepovedal. Kljub novemu zakonu je Španija izgubila točko tudi zaradi uvedbe omejevalne starostne omejitve za pravno priznanje spola. Številne države članice EU prav tako ne izpolnjujejo svojih obveznosti do trans oseb. Osem držav še vedno ne zagotavlja izrecne azilne zaščite v zakonodaji – Bolgarija, Češka, Danska, Estonija, Madžarska, Litva, Poljska in Romunija –, kar je v nasprotju z zakonodajo Evropske unije. Poleg tega vse države razen Malte zahtevajo diagnozo duševnega zdravja za dostop do transspecifičnega zdravstvenega varstva. To je potrebno tudi v 28 državah za spremembo osebnih dokumentov. Samo Islandija in Nemčija zagotavljata popolno pravno priznanje spola za nebinarne ljudi. Danska in Malta ponujata delno priznanje, ugotavljajo pri Transgender Europe.
SOCIALNA VKLJUČENOST IN POMEN IZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA
“Določene stvari zmeraj čutiš in potem ti rečejo, da nekaj ni za fantke in tega pač ne smeš početi” se spominja Alenka Krojsl. Pove, da je med odraščanjem svoje pristne občutke pogosto blokirala zaradi sramu. “Šele zdaj se začenjam spominjati, da sem si že kot otrok pogosto rada obule petke in si oblačila obleke ter se pri tem počutila res dobro, a se mi je bilo nerodno pogovarjati o takih stvareh, čeprav sem imela ljudi okoli sebe, ki bi jim lahko zaupala,” dodaja. Svoje doživljanje podobno opisuje tudi Fajt: “Že kot otrok sem imel neka občutja in nisem vedel, kaj bi z njimi. V srednji šoli sem začel raziskovati, bolj kot sem iskal, lažje sem jih razumel. Včasih ne moreš razumeti svojih občutkov, ker niti nimaš izrazov, s katerimi bi opisal stvari.” Aymard pa nam zaupa, da včasih čuti, kot da je zapravila pol življenja in da se šele zdaj začenja učiti zares živeti. Naši sogovorniki povedo, da tekom odraščanja skozi izobraževalni sistem niso dobili nobenih informacij, ki bi jih o tej temi izobrazile. “Stopnja ozaveščenosti je absolutno minimalna. V vseh letih šolanja se mogoče spomnim, da so bili trans ljudje omenjeni enkrat. Ljudje ponekod sploh nimajo predsodkov, ker niti nimajo ideje o tem, da ta pojav obstaja. Niti zaposleni v zdravstvu včasih ne. Doživel sem, da me je anesteziologinja pred pričetkom operacije iz čiste radovednosti spraševala, kako sploh poteka tranzicija,” opiše Fajt. Tudi Alenka Krojsl pritrjuje, da bi bilo dobro, če bi se v osnovni šoli vsaj dotaknili te teme in pojasnili, za kaj sploh gre, saj je okoli njen še zmeraj izgrajen velik tabu. “Nekdo zgolj zato, ker se uči o transpolnosti, še ne bo želel zamenjati spola, ki mu je bil pripisan ob rojstvu, če to ni v njem in če to ni on,” še poudari Krojsl.
TRANS ZA ZAČETNIKE
Za lažjo razmuljivost izrazov in njihovo pravilno impelmentacijo v pogovorno rabo smo s pomočjo slovarčka Društva za psihološko svetovanje Kameleon in podatkov Zavoda Transakcija strnili pregled ključnih pojmov.
- Transspolnost, transspolne osebe – osebe, katerih spolna identiteta se razlikuje od spola, pripisanega ob rojstvu (npr. oseba, ki ji je bil ob rojstvu pripisan moški spol, se identificira kot ženska). Transspolnost je krovni pojem, ki zajema vse spolne identitete, ki presegajo cisnormativnost.
- Transseksualnost oz. transseksualne osebe so osebe, ki so s pomočjo hormonske terapije in/ali operacij odpravile neskladnost med spolom, pripisanim ob rojstvu in spolno identiteto. Za nekatere transspolne osebe je lahko transseksualnost žaljiv izraz, zato je v vseh kontekstih bolj priporočljiva uporaba izraza transspolnost.
- Interspolnost, interspolne osebe – osebe, ki imajo biološke/telesne lastnosti, ki jih ne moremo kategorizirati kot izključno ženske ali izključno moške. Interspolnost je naravno prisotna variacija v človeški biologiji in se kaže pri 1–2 % novorojenčkov.
- nebinarnost, nebinarne osebe – osebe, katerih spolna identiteta presega okvir spolne binarnosti (moški/ženski spol). Osebe so lahko npr. spolno fluidne – prehajajo med različnimi spoli, aspolne – ne čutijo spola oz. je ta konstrukt zanje irelevanten, genderqueer itd.
- cisspolnost – cisspolna oseba je oseba, katere spolna identiteta se ujema s spolom, pripisanim ob rojstvu (oseba, ki so ji ob rojstvu pripisali ženski spol se tudi sama identificira kot ženska)
- cisnormativnost – družbene norme in prakse, ki predpostavljajo, da so vse osebe cisspolne, da se torej njihov spol, pripisan ob rojstvu, ujema z njihovo spolno identiteto.
- outiranje (coming out) – proces, v katerem oseba svojo spolno usmerjenost in/ali spolno identiteto razkrije sebi in/ali drugim. Razkrivanje ni enkraten dogodek, saj so se LGBTQIA+ osebe primorane celotno življenje razkrivati novim osebam, ki jih spoznajo.
- heteroseksizem – v zadnjem času se pogosto uporablja izraz heteroseksizem, ki označuje stališča, prepričanja o večvrednosti, normalnosti heteroseksualnih oseb in hkrati lahko pomeni nestrpnost, sovraštvo, diskriminacijo neheteroseksualnih identitet
- Spol, pripisan ob rojstvu – spol, ki je določen takoj ob rojstvu na osnovi videza zunanjih genitalij ter klasificira in definira spol novorojenčka. Medicina in biologija namreč definirata, kategorizirata, raziskujeta ter analizirata spol ter osebam pripisujeta spol izključno na osnovi telesnih značilnosti, ne da bi upoštevali samoidentifikacijo.
AVTORJA: KAJA ČELAN in MAJ PETERKA
