Kavarniška filozofija

»Najtežje je spremeniti tisto, kar se nikomur ne zdi sporno,« mi reče Tim Kalan, kolega s sosednje vasi, medtem ko sedimo v lokalu. No lokalu – ko sedimo v vaškem bifeju – tako temu gostinskemu obratu pravijo domačini. Težko bi rekel, da je to moj najljubši bife, je pa definitivno najbližji. Na vasi imamo samo enega. V sosednji ga sploh ni. V tisti vasi, do katere pa se je že treba peljati z avtomobilom, stoji lokal v katerega zaidemo bolj »na svete cajte«, torej bolj poredko. »Torej se ti ne zdi sporno, da tukaj še nisi dobil računa?« ga vprašam. »Ma ne, itak smo na vasi,« se oglasi drugi Tim, tokrat Tim Klemenc, ki prav tako sedi za mizo. »Pa, da veš – enkrat sem ga celo dobil! Sicer pa mislim, da je ne izdajanje računov potrebno, da lastnica preživi,« še doda in naredi požirek kave.

Izklopi razum, samo preživi!

Toleranca do takšne oblike sive ekonomije je v Šenčurski občini visoka. Ne samo to – po besedah Klemenca – tudi edina sprejemljiva. Edina potrebna za preživetje gostincev. Znani rek, da smo Gorenjci nevoščljivi pa v tem primeru ne drži. Po mnenju Klemenca namreč potrošniki v primeru, da ne prejmemo računa, ne profitiramo ničesar. »Zaradi tega nismo na boljšem, ampak vaški lokal si težje privošči poslovanje kot lokal sredi Ljubljane ali Kranja. Mi bomo ne glede na vse plačali isto ceno,« doda Klemenc. Pa bi bila cena zares enaka, če bi gostinci izdajali vse račune? Pivo v vaškem lokalu namreč stane 1,8 € (to je 10 centov ceneje kot dve leti prej). Toliko stane ne glede na to ali bi lastnica izdala račun ali ne. Ker me zanima še stališče 63- letne gostinke, se ji približam, da bi jo o tem povprašal. Ko ji namignem kaj me zanima, me najprej čudno pogleda, potem pa brez zavor pove:

»Veliko strankam se še to zdi drago. Pravilo v gostinstvu je, da izdelek prodaš za dvakratnik nabavne cene. Če bi to počela tukaj, mi verjemi, da bi izgubila še te stranke, ki jih imam. Zato imam vse tako poceni.«

»Delam preko delovnega časa, da zaslužim za preživetje. Da dobim za najemnino. Potem pa mi rečejo, da moram zares veliko zaslužiti, ker toliko delam. Ne vejo pa, da sem imela do večera samo nekaj evrov prometa,« še pove lastnica, takoj za tem pa razloži še, da so 22-odstotni davki na alkohol po njenem mnenju previsoki in da tudi kdaj izda račun – ampak po navadi samo tistim, ki jih ne pozna. Kar pa je v lokalu z večinsko stalnimi strankami bolj izjema kot pravilo.

Izklopi račun, zahtevaj na roke!

V omenjenem lokalu trenutno dela samo lastnica. Nekdaj, pa je imela zaposlene tudi druge natakarice. »Zaposlene« verjetno ni prava izbira besede – dekleta so tam namreč delala brez pogodbe. Vse so bile plačane kar »na roke«. Iz blagajne v žep! Nastja je na tak način delala nekaj mesecev. Vprašam jo, če je bila s takšno obliko plačevanja zadovoljna: »S plačevanjem na roko nisem imela problemov, dokler je bilo plačilo na roke redno in boljše kot pa na napotnico. Situacija se je spremenila z novim zakonom o upoštevanju študentskega dela za v pokojninsko dobo. V tem primeru, je morda bolje biti plačan preko napotnice, saj se ti le tako lahko šteje pokojninska doba. A tudi to ni močna motivacija, da bi rekla ne dobro plačanemu delu ’na črno’. V vsakem primeru bomo delali predolgo, tako da leto gor ali dol ne predstavlja velike razlike.« Nastja pove tudi, da ji je bilo v kar treh od petih lokalov v katerih je delala kot študentka naročeno naj ne izdaja računov rednim strankam.

»Ponekod računov nismo izdajali le za naročila kot so kava, vino, točeno pivo, sok na deci… za stvari ki niso ustekleničene, saj nad njimi inšpekcija težje izvaja nadzor. Spet drugje pa smo kar vse po vrsti izdajali brez računov.«

Na to pojasni še, da je bilo slednje mogoče, ker je: »delodajalec tudi ustekleničene izdelke nabavil na ’črno’ in ne preko dobavnice, ki bi veljala kot dokazilo za inšpekcijo.« Gorenjka za tem še prizna, da je to prakso zmanjšala in v nekaterih lokalih celo opustila po tem, ko je Finančna uprava Republike Slovenije začela z nagradno igro.«

Vklopi razum, zahtevaj račun!

Nagradno igro bo FURS nadaljeval tudi v letu 2019. Predstavnica za odnose z javnostmi Finančne uprave RS Barbara Škrinjar pa pove, da je bila: »Nagradna igra najbolj uspešna prvo leto. Ne glede na to pa imamo vsako leto veliko ljudi, ki preko aplikacije v igri sodelujejo. Na ta način prejmemo tudi prijave o napačno izdanih računih oziroma računih, ki niso davčno potrjeni. Tako se lahko glede na odziv aplikacije takoj odzovemo in preverimo nepravilnosti.« V zadnjem poročilu o učinkih uvedbe davčnih blagajn, ki ga je FURS predstavil 20. julija 2018 za prejšnje leto, pa piše tudi, da je bilo največ nepravilnosti odkritih prav v dejavnostih gostinstva in trgovine. »Storilcem prekrškov je bilo izdanih 1.885 prekrškovnih aktov (1.295 odločb in 590 plačilnih nalogov). Skupaj jim je bila izrečena globa v znesku 3.185.000 evrov,« še navaja poročilo. Iz dokumenta je razvidno, da prekrški nepravilnega izdajanja računov niso osamljen primer. Sklenemo pa lahko tudi, da je statistika poročila pomanjkljiva. V tej namreč manjka vsaj en primer nepravilnega izdajanja oziroma ne izdajanja računov, ki še nikoli ni bil na radarju davčne inšpekcije. Gostinka z vaškega bifeja z davki dobesedno nima problemov. Ti so več kot očitno rezervirani za državni proračun. To osvetli tudi Barbara Škrinjar: »Želimo si, da bi se ljudje zavedali kako pomembno je, da zahtevajo račun /…/ Posledica ne izdajanja računov je jasna. Če utajiš davke, to pomeni, da se ta denar ne steka v državno blagajno. Tako je javnih sredstev manj, kar pomeni tudi, da imajo tisti, ki so do javnih sredstev upravičeni na razpolago manj denarja.«

 

Foto: www.pexels.com

Prejšnji članekVpliv podnebnih sprememb na gospodarstvo ZDA
Naslednji članekPeter John Stevens – »ne samo športnik, ampak zlata oseba, ki ima zares ogromno srce«