Siva makadamska pot pripelje do majhne vasice, tik ob meji s Hrvaško. Čisto nič se ne bi motili, če bi rekli, da se nahaja za devetimi gorami in devetimi vodami, kajti vedeti moraš kaj iščeš, da jo najdeš, saj je droben zaselek najbolj oddaljena vas v Mestni občini Koper. Med debelimi zidovi telefonu takoj zmanjka signala, bršljan, ki se bohoti čez razpadle tramove in porušene zgradbe pa priča, da je na to vasico pozabil tudi sam Bog. Čeprav naj bi se kraj počasi prebujal iz popolne samote – po podatkih statističnega urada naj bi v njem prebivalo 20 ljudi – v vasici ni žive duše. Edina znaka človeške prisotnosti sta buča, ki jo od noči čarovnic sneg ščiti pred zagotovim propadom in maček, ki brska za hrano med temačnimi ruševinami. Srhljive podobe kamnitih razvalin, starih štern in zapuščenih otroških igrač, katere je bršljan vzel za svoje, dajo zaselku, ki šteje nekaj deset (večinoma zapuščenih in podrtih) hiš, prav poseben, rahlo temačen čar. A do druge svetovne vojne, ki je vas popolnoma izčrpala, ni bilo tako. V svojih zlatih časih je tukaj prebivalo 150 ljudi in 120 glav živine. Množično odseljevanje po vojni pa je Abitante obsodilo na 8 let samote. Od leta 2002, ko je preminila takrat zadnja prebivalka, do leta 2010, je odročno vasico spremljala prvovrstna ironija. Ime vasi namreč izvira iz latinske besede »habitatores«, italijansko »abitanti«, kar pomeni prebivalci. Za to, da je vas preživela osamo, je zaslužna tudi očarljiva pristna istrska infrastruktura, ki so jo leta 1987 obvarovali s tem, da so celotno območje uvrstili med kulturne spomenike lokalnega pomena. Š.R.
